Devet minut stoječih ovacij za LSO z Mahlerjevim Vstajenjem

Londonski simfonični orkester je pod dirigentskim vodstvom svojega šefa dirigenta sira Antonia Pappana sinoči sklenil svoje gostovanje na 74. Ljubljana Festivalu. Po večeru z Beethovnom in Brucknerjem je na drugem koncertu izbral eno samo delo: monumentalno Simfonijo št. 2 v c – molu, imenovana Vstajenje. To je bil nepozaben koncert in večer, ki je tako močno prepričal občinstvo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, da so nastopajoče nagradili s kar devetminutnimi stoječimi aplavzi in ovacijami, ki so jih nastopajoči na koncu prekinili tako, da so se orkestraši po tradiciji med seboj objemali in začeli zapuščati oder.

Uvod v 80 minutni koncert, vse fotografije Marijan Zlobec

Program:

Gustav Mahler: Simfonija št. 2 v c-molu, »Vstajenje« 

I. Allegro maestoso. Mit durchaus ernstem und feierlichem Ausdruck
II. Andante moderato. Sehr gemächlich. Nie eilen
III. In ruhig fließender Bewegung
IV. »Urlicht«. Sehr feierlich aber schlicht
V. Im Tempo des Scherzos. Wild herausfahrend

Solistki Maria Bengtsson in Noa Beinart

Nastopili so Londonski simfonični orkester, Državni zbor iz Kaunasa z zborovodjo Robertasom Šervenikasom, sopranistka Maria Bengtsson in mezzosopranistka Noa Beinart, vsi pod dirigentskim vodstvom sira Antonia Pappana. Londončane in dirigenta smo tu že predstavili, zato namenimo nekaj besed še drugim izvajalcem.

Državni zbor iz Kaunasa je eden najuglednejših litovskih vokalnih ansamblov. Ustanovljen je bil leta 1969 pod vodstvom Petrasa Bingelisa, od leta 2021 pa je njegov umetniški direktor in glavni dirigent profesor Robertas Šervenikas, prejemnik litovske nacionalne nagrade za kulturo in umetnost. Repertoar zbora sega od velikih sakralnih in simfoničnih del do sodobne glasbe. Izvedel je več kot 270 obsežnih del litovskih in tujih skladateljev ter sodeloval z več kot 70 dirigenti in številnimi vodilnimi svetovnimi orkestri. Med njegovimi pomembnimi umetniškimi sodelavci so bili Yehudi Menuhin, Mstislav Rostropovič in Krzysztof Penderecki. Zbor je sodeloval pri več kot 4500 koncertih, njegova diskografija pa obsega več kot 60 posnetkov.

Maria Bengtsson

Švedska sopranistka Maria Bengtsson je znana po toplem, sijočem glasu in izraziti muzikalnosti. Nastopa na vodilnih opernih odrih, med drugim v Kraljevi operni hiši v Londonu, pariških opernih
hišah Bastille in Garnier, Berlinski državni operi, milanski Scali, Kraljevem gledališču v Madridu ter Dunajski državni operi. V njenem repertoarju imajo posebno mesto lirične sopranske vloge Richarda Straussa, med njimi Arabella, Maršalica v Kavalirju z rožo, grofica Madeleine v Capricciu in Dafne, ter grofica Almaviva, Donna Anna in Fiordiligi Wolfganga Amadeusa Mozarta. Sodelovala je z dirigenti, kot so Kirill Petrenko, Daniel Barenboim, Riccardo Muti in Gustavo Dudamel, ter z uglednimi opernimi režiserji. Po študiju v Freiburgu je bila članica ansamblov Dunajske ljudske opere in Komične opere v Berlinu, kjer je pod vodstvom Kirilla Petrenka poustvarila več pomembnih Mozartovih vlog.

Noa Beinart

Noa Beinart, rojena v Tel Avivu, je študirala petje na Visoki šoli za glasbo Hannsa Eislerja v Berlinu in se izpopolnjevala v opernem studiu Bavarske državne opere. Med letoma 2020 in 2023 je bila članica ansambla Dunajske državne opere. Nastopala je v uglednih opernih hišah in koncertnih dvoranah, med drugim v dunajskem Konzerthausu, Bavarski državni operi, pariški Operni hiši Bastille in Sydneyski operni hiši. Njen repertoar vključuje Erdo in Grimgerdo v Nibelungovem prstanu Richarda Wagnerja, Amastro v Serseju Georga Friedricha Händla, Gaeo v Dafne Richarda Straussa ter naslovno vlogo v Orlandu Georga Friedricha Händla. Kot koncertna pevka je nastopila v Mahlerjevi Drugi, Tretji in Osmi simfoniji. Na Salzburškem festivalu je debitirala leta 2021 v Straussovi Elektri, leto pozneje pa se je vrnila kot Tretja dama v Mozartovi Čarobni piščali. Sodelovala je z dirigenti Philippom Jordanom, Simone Young, Christianom Thielemannom in Franzem Welserjem-Möstom.

Del panorame pihalcev in trobilcev

Za Gustava Mahlerja (1860–1911) je bil orkester ena sama zvočna enota, kozmos, v katerem je vse polno zametkov razvojnih možnosti. Vedno je trdno zgrajen, tako da je več kot samo vsota raznobarvnih delov. Nekateri menijo, da so Mahlerjeve simfonije apoteoza te oblike, da je bila njegova glasba preroška, da je bil eden velikih glasbenih mojstrov, vreden Beethovnov in Brahmsov naslednik. Mahler je namreč znal na najboljših delih doseči edinstveno izraznost in vzvišenost. Vendar je bil v svojem času bolj priznan dirigent kot skladatelj. Vpisal se je med prve legendarne orkestrske vodje in njegov način dirigiranja ter odnos do dirigentovih nalog sta v marsičem določila dirigentski poklic, kakor ga razumemo danes. Njegova kompozicijska slava je prišla za njim sprva šele prek prijatelja in učenca Bruna Walterja. Ta je kot neposreden poustvarjalec Mahlerjevih del poskrbel za njihovo izvedbo na novi in stari celini. Verjetno pa za najslavnejšega interpreta omenjenega skladatelja velja dirigent Leonard Bernstein, ki je obudil skladateljeve mojstrske simfonije in Pesem o zemlji. A pri Bernsteinu ni šlo zgolj za izvedbo Mahlerjevih del; ameriški dirigent je svoje slavne dirigentske aspekte iskal prav v Mahlerju samem. (Iz programa Ivane Mrzlikar)

Trobila so bila izjemna

Bruno Walter v svojih spominih pravi takole: »V Mahlerjevem dirigiranju ni bilo rutine, vsaka skladba – pa čeprav jo je izvajal že neštetokrat – je bila izvedena, kot bi jo izvajal prvič … Strogo je bil poslušen glasbeni partituri, notnim vrednostim, predpisom tempa in izvajanja. Isto je zahteval od vseh sodelujočih …« Dirigent Mahler se je zavestno držal načela, da je njegovo delo v službi skladateljeve zamisli, in za izpeljavo te ideje je, predvsem v zgodnjih letih, porabil ogromno psihičnega in fizičnega truda. Zaradi mnogih skic in karikatur danes vemo, da ga zlahka poimenujemo za prvega dirigentskega virtuoza. (Iz programa).

Pihala so bila zelo poudarjena s številnimi soli, za njimi pa korpus petih pozavcn in tube

Simfonija št 2. v c-molu Vstajenje ima pet stavkov. Prvi se začenja z bobneče poudarjenim nezadovoljstvom. Mahler sprašuje o smislu človeškega obstoja in išče pomen človeškega trpljenja. Odgovor pride šele v zadnjem stavku – prinašajo ga stihi nemškega pesnika Friedricha Gottlieba Klopstocka z naslovom Vstajenje: »Verjemi, moje srce, nič se ti ne bo zgodilo … Umrl bom, da bom preživel.«

Prvi stavek je strasten vzklik, slovesen in dramatičen. Olajšanje pride v drugem stavku, nenavadno prekipevajoča in očarljiva ljudska pesmica. Tretji stavek je pastoralnega značaja. V četrtem pa se
pridruži alt solo (verzi so vzeti iz ljudske zbirke Dečkov čudežni rog). V finalu pojeta Klopstockove verze alt in sopran solo ob spremljavi zbora in orkestra. Glasba dosega pretresljivo močan in veličasten vrhunec – potrditev življenja.

Druga simfonija je zanimiva predvsem kot proces postopnega preoblikovanja glasbenega materiala. Začetek je izrazito mračen: prvi stavek Allegro maestoso temelji na napetosti med c-molom in velikimi, pogosto skoraj apokaliptičnimi orkestrskimi izbruhi. Vendar Mahler že tukaj vpeljuje materiale, ki bodo pozneje dobili drugačen pomen. Finale tako ni preprosto »dodano vstajenje«, ampak ga pripravlja skozi celotno simfonijo. Eden najbolj zanimivih vidikov je prostorska dramaturgija.

V finalu Mahler uporablja orkestrske skupine zunaj glavnega odra, predvsem trobila in fanfare. Zvok prihaja iz različnih smeri in ustvarja občutek oddaljenosti oziroma nečesa, kar presega običajni koncertni prostor. To ni zgolj spektakularen učinek, ampak pomemben del dramaturgije finala: zvok postopoma prihaja »od daleč«, nato pa se zlije z glavnim orkestrom. (Iz programa).

Izjemna intenzivnost

Sir Antonio Pappano se je zavedal pomena in kompleksnosti izvedbe v zahtevnem koncertnem prostoru, v katerem so imeli zgolj dopoldansko vajo, ko so določili vse odrske in zaodrske položaje nastopajočih, organist Dalibor Miklavčič pa je angleškemu kolegu, solistu na koncu simfonije, pomagal izbrati registre in pripraviti orgle že po prvem koncertu pozno zvečer.

Odlika Cankarjevega doma je npr. že v orglah, ki so vsem v celoti na očeh in ima organist pregled na vse nastopajoče z vrha. V glasbi izza odra so se na levo stran globoko na stranski oder postavili štirje hornisti in štirje trobentači ter še pavke. Skupaj so ustvarili sijajen dialog, zvočni, prostorski in pomenski. Trobilci so se potem preselili ob vhodna vrata (rogovi) in za dve harfi (trobente), tako da je na koncu simfonije že itak ogromen korpus trobil (sedem trobent in sedem rogov) prišel na izjemno zvočnost 11 + 11. Pa še pet pozavn in tuba. Skupaj 28 trobilcev, kar je pomenilo zvočni sijaj, kot ga Cankarjev dom morda še ni slišal. (Čeprav je bilo izvedb Vstajenja že nekaj, nazadnje Slovenske filharmonije pod dirigentskim vodstvom Georgea Pehlivaniana in so s to simfonijo gostovali v Bruslju, v palači Bozart, na slavnostnem koncertu ob začetku predsedovanje Republike Slovenije Svetu Evropske unije leta 2008 in sta v Belgijo odpotovala dva čarterja nastopajočih, kot se spominjam izjemnega dogodka).

Dirigentova zahvala občinstvu

Prvi stavek Allegro maestoso je najavil izjemen začetek, z violončeli in kontrabasi solo, ki so poudarili osrednjo melodijo, v kateri bi se dalo prepoznati različne vsebine, ki jih zatem nakažeta še oboa in flavta solo in se ves zvočni korpus združi v mogočno koračniško držo, ki je takoj naelektrizirala Cankarjev dom, da smo zaslutili, kakšno zvočno bogastvo nas čaka do konca koncerta. Širina izraza je uravnotežila vse nastopajoče, ki jih je sir Antonio Pappano nadziral s svojim sijajnim dirigiranjem brez dirigentske paličice, saj se z golimi rokami počuti bolj svoboden in izrazno odprt.

Uspešen koncert

Hitro je sledil mirni del s solom angleškega roga in drugih pihal, zlasti klarineta, oboe in flavte ob mehkih godalih, ki pa preidejo v celovit orkestrsko dramski izraz, s ponavljanjem istega motiva ter dinamičnim naraščanjem, ki se po udarcu na činele sprevrže v pravcato zvočno eksplozijo. Potem pa umiri v solo flavte in koncertnega mojstra, s harfo, klarinetom in fagotom. Sledi spet zvočni izbruh s solo udarci na pavke.

Odhod

A Mahler ima še celo vrsto izvedbenih motivov in pasti, ki terjajo od vseh nastopajočih izredno koncentracijo. Prvič se pojavijo solo trobila, potem pa vsi v izjemnem tempu, s trobentami in poudarki kot udarci usode, ki so v simfoniji izjemno drzni in prvi znak izjemnega skladateljevega poguma, ki je precej presegel Prvo simfonijo Titan. Ta vodilni melodični motiv se ponovi, tokrat že skoraj kot priprošnja, ki bo na koncu izzvenela v dialog z Bogom ali večnostjo. Ta motiv izvede angleški rog ob podpori violin in zatem violončelov, ki se jim pridružijo mehki rogovi v pianu. Logičen je tu solo harf. Nastane mirna, počasna dramatičnost z nekaj vložki pihal, a vedno slutimo in čutimo, da bo kmalu prišlo do zvočnega preobrata. Oboa in pavke nakažeta miren motiv, ki se ponavlja in ga zaključi trobenta, ko napove izjemno hiter skupni konec v fortissimu.

Veselje vseh

Drugi stavek Andante moderato je bil po svojem ljudskem motivu interpretativno lažji, a z zahtevo po vseh finesah izraza, pravega občutja za folkloro, ki jo Srednja Evropa izjemno dobro ne le pozna, ampak še danes izvaja, a je Mahler dal vedeti, da je simfonični skladatelj, ne folklorist. Izjemno je bilo prehajanje solov flavte, klarineta, oboe, violončel, zatem kontrabasov in rogov, tako da je Pappano poudaril lirično sporočilo simfonije, da skupni vtis najprej pomiri, a ga vseeno dinamično okrepi in postane izvedba vedno bolj dramatična, čeprav so pihala še vedno solistična (klarinet, flavta). Odsekan ritem v zvočnih plasteh s kratkimi pavzami nakaže prehod v močnejše in zahtevnejše sporočilo, ki pa ga spet presekajo žlahtni pizzicati z melodijo, ki se zdi ne le ljudska, ampak že skoraj religiozna. Mahler je skrivnosten; noče biti enoplasten, kaj šele hitro razumljiv.

Dirigentova zahvala vsem 

Po strukturi Mahler ve, da je drugi stavek pomenski in izrazni presek v drugačnost. To je Pappano znal zvočno upodobiti z vso prepričljivostjo.

Dirigentov objem s koncertnim mojstrom

Tretji stavek Scherzo se začenja z udarci na pavke, kot da ne bi smeli pozabiti na usodo, ki bo sledila v različnih zvočnih dimenzijah in pojavnih oblikah. Spet smo blizu folklori, skoraj plesni, poskočni melodiji fagotov ob spremljavi tolkalskih metlic, ko melodijo prevzamejo visoka godala, a jih s svojo melodično spevnostjo presekajo najprej klarineti in za njimi flavte. Mahler je tu fenomenalen skladatelj; natančno ima vse tako rekoč matematično izračunano, čeprav razen papirja in pisala ter klavirja ni imel na voljo ničesar.

Stoječe ovacije

Melodija se še ponovi v drugačnih ali dopolnjenih solih pihal ter njihovem dialogu z godali. Ta ponovijo melodijo in vzpostavijo s pihali (piccolo, fagot, flavta, klarinet) nov dialog. Zaključek pa mora biti v skladu s temperamentom, s polno zvočnostjo celotnega orkestra, ki pa se spet umakne tihim solom, dokler ne pride do upočasnitve z bogato melodiko, v kateri spet lahko vidimo vse prej kot folkloro. Mahler je vse oplemenitil; človekovo veselje ni od samega sebe, amak mu ga deje nekdo od Zgoraj, bi se dalo pomisliti ?

Navdušenje

V nadaljevanju stavka se vrne plesnost z nekaj sijajnimi zvočnimi poudarki celotnega orkestra, a je plesni ritem v ospredju. Vodilna melodija ostaja. Koliko je vseh solov pihal, bi se ne dalo prešteti, brez natančne analize partiture.

Zahvala Državnemu zboru iz Kaunasa

V zadnjem delu stavka se Gustav Mahler enostavno odloči, da je plesa in zabave konec in v hipu spremeni tako dramatični izraz kot zvočni angažma vsega ogromnega orkestra, ki se je v Cankarjevem domu oplemenitil do fenomenalnega fff, da smo komaj še lahko dihali, mnogim pa so avtomatično stopile solze v oči. Spoznali so Mahlerjev totalni izbruh osebne svobode. To je podobno umirajočemu Tristanu, ki v domišliji vidi prihajajočo Izoldo in ponori, ker ve, da je Izolda v resnici že pred vrati. In potem se vrata odpro… Kaj vidi Mahler ? Svoj pogum, svoj jaz, svoje svobodno bivanje v glasbenem svetu, pa ne le Avstrije, Slovenije, Madžarske, Češke, ampak kozmične Zemlje.

Dirigentovo priznanje nastopajočim

Zvočni in ritmični izbruh vseh so zaustavila tolkala, pihala, mirne trobente, lahkotno mehke violine, potem pa se spet ustvari dramatična napetost, a ne za dolgo, ker se Mahler spomni, da piše Scherzo, ki pa ga mora mirno zaključiti. Pappano je to znal.

Globok priklon

S četrtim stavkom se zgodi prvi pravi vsebinski preobrat. Urlicht (Praluč ali Prvobitna svetloba) nastopi takoj s solom altistke ali mezzosopranistke. Njeno poudarjeno počasno izpovedno petje ob žlahtni spremljavi orkestra izpričuje dramatično dopolnjevanje glasu in zvoka. Odlično je, če je pevka, kot je bila Noa Beinart, čim bolj dramatično globoka, emotivna, vzvišena, religiozna, a tudi izpovedna, manj seveda pripovedna, ker to ni operna arija, ampak iskanje stika z Bogom. Je ponižna samozavest. Bila je sijajna, monumentalno visoka in v črnem.

Žareč nasmeh sira Antonia Pappana

Iz Dečkovega čudežnega roga

O Röschen roth!

O mala rdeča vrtnica!

Človek leži v največji stiski!

Človek leži v največji bolečini!

Kako raje bi bila v nebesih.

Prišla sem na široko pot:

Prišel je majhen angel in me hotel odgnati.

Ah ne! Nisem se pustila odgnati!

Od Boga sem in se želim vrniti k Bogu!

Ljubi Bog mi bo dal malo luči, svetil mi bo do večnega blaženega življenja!

Priznanje harfistoma

Peti stavek V tempu Scherza je najdaljši, najmogočnejši in najbolje napisani del simfonije, ki je v bistvu nastajala dolgo, med letoma 1888 in 1894. To je dve leti več, kot je Marij Kogoj potreboval za svojo opero Črne maske. Začetek je izjemen s polnim orkestrom, ki pa se hitro umiri in napove bogato zvočno dogajanje, a ga ne moremo slutiti, ker je Mahler ves čas skrivnosten. To je njegov izjemen čar, kot ga poprejšnji simfoniki niso imeli. Veliko je mirnih solov z motivi, kot so flavta, tiha pozavna, trobenta, ki izoblikujejo motiv, ki se bo, ne da bi slutili, pojavil v zboru. A tu šele nastaja, se rojeva in ga prepletajo različne pobude in soli, kot da bi se Mahler iskal, a sam ve, da to ni res.

Flavte in piccolo

Po prvem motivu za zbor, se pojavi solo angleškega roga, ki napoveduje drugo melodijo solistke in zbora. Pappano je to mojstrsko povezal in žlahtno interpretiral; z neko posebno elementarnostjo in emotivnostjo predajanja glasbi z elementi osebnega pozitivnega in optimističnega karakterja. Vendarle je Italijan, čeprav rojen v Angliji.

Dvig posameznih glasbenikov so pospremile ovacije

Angleški rog napoveduje izbruh, kot bi ga poslušalec ne mogel niti slutiti; vse postaja bolj sunkovito, napeto, dramatično v violončelih, a se spet za kratko umiri, dokler ne zazvenijo solo pozavne s tubo, kar je neprimerljiv solo v vseh simfonijah. Njihov svečan, globok, miren zvok, v preprosti melodiji, ustvari presek stavka. Ali kot da bi pokopavali avstrijskega cesarja. Melodija se razširi še na druga trobila, najprej na trobente. Ves orkester pripravi zvočno podlago za nastop zbora, a tega še ne vemo.

Nastopilo je sedem trobent in tri izza odra

Nastopi izbruh tolkal z motivi trobil, ki jih nadaljujejo godala, vedno bolj poudarjena, odsekana, ritmična, koračniška, trobente pa postajajo kot fanfare. Melodija se razširi na vsa pihala, izraz postaja izredno poudarjen, ritmičen, odrezav, vse hiti v neko vseobsegajočo dinamično držo z melodijo, ki se ponavlja in izzveni skorajda kot kakšna frontna himna. Izbruh je hujši kot začetek prve svetovne vojne, ki jo je Mahler morda celo slutil.

Aplavz za obe solistki

Profesionalnih pevcev iz Kaunasa je bilo šestdeset

Solo pozavne napoveduje novo melodijo, ki jo podkrepita klarineta, pa violončeli, na katere se navezujejo trobila izza odra in akustične školjke, a postaja zvok iz ozadja vse močnejši. Prenese se na ves orkester v izjemnem dramatičnem izbruhu, ki je v Cankarjevem domu predstavljal eksplozijo moči orkestra, kot ga pred njim ni poznal noben drug simfonik. Zvok izza odra se ponovi, vzdušje stopnuje enigmatičnost dialoga. Solo flavte in piccola odgovarjata in vzpostavita dialog na daljavo, kar je bilo sinoči nekaj izjemnega, ker dvorana vse to žlahtno omogoča.

Aplavz za zborovodjo Robertasa Šervenikasa

Nastopi zbor sede. Zelo tiho, mirno, pripovedno, ne kot kakšna zborovska pesem, še manj kot kašen religiozni ritual, ampak zbor kot utelešenje skladateljeve misli, refleksije, sprva še meditacije, a potem oblikovanje jedra, zakaj je zbor sploh v simfoniji. Moški so prvi, sami. Ženske pojejo zelo tiho. Na zbor se s kratkim solom navezuje sopran. Vzvišeni motiv nadaljujejo trobila, ki jih podpro godala, dopolni pa še solo oboa. Zbor ponovi svojo melodijo, ki je v bistvu zelo mirna, počasna, tiha, kot da bi recitirali, ne pa peli. A Mahler je, kot vedno, znal narediti preobrat, a se bo poprej še pojavila sopranistka s svojo mirno spevnostjo. Sopranistka Maria Bengtsson ni imela prepričljivo lepega glasu, močnejša je bila v vokalnem izrazu in dikciji.

Monumentalnost je bila očitna

Pojavi se druga solistka (O glaube, mein Herz, o glaube), mezzosopranistka Noa Beinart, ki bi jo Pappano morda lahko postavil na drugo stran odra, da bi bil njun dialog bolj izrazit, ko bi se zatem na odru zbližali. Šele sedaj se zbor pojavi s svojo polno glasovno prisotnostjo; z nekaj ritmičnimi in dinamičnimi poudarki, sicer pa poje zelo mirno. Solo se nadaljuje dramatično izpovedno, s podporo violine solo. Nadaljuje mogočni zbor s trobili. Mezzosopranistka svojo izpoved nadaljuje. Pojavi se ženski solistični duet, dialog, drama, dopolnjujoča izpoved. Pevki bi lahko vse znali na pamet, saj soli niso dolgi in si jih ni težko zapomniti.

Vino za dirigenta in koncertnega mojstra

Prisotnost zbora postaja vedno bolj polna, prevladujoča, dokler ne izpove svojega končnega sporočila. To je več kot himna, ker take nima nobena država. Boljši ali mogočnejši kot je zbor, večji je zvočni vtis, ker je možnost brezmejna. Tu je bilo nastopajočih članov odličnega Državnega zbora iz Kaunasa 60. Če bi bilo še naših iz Zbora Slovenske filharmonije 40, pa ne vem, kam bi jih na odru dali. Seveda so nastopi tudi z več kot stotimi zboristi, pa vse do 150. Tu bi morali akustično školjko pomakniti nazaj, kar se fizično da.

Tradicionalno obdarovanje

Zbor pred koncem utihne, tako da pripada izjemen finale le ogromnemu orkestru z orglami in zvonovi. (Nekoč je dirigent Anton Nanut imel na odru prave zvonove in ogromen gong, kakršen ne bi šel skozi vrata letala, bi pomislil). Bil je tako fenomenalen konec, da je vsa dvorana v bistvu v hipu vstala in si potem z ovacijami dala duška izjemnih devet minut. Toliko nagrajevanja vseh sodelujočih zlepa ni na koncertih.

Rože za pevki

Sir Antonio Pappano je bil vidno zadovoljen, saj takih ovacij zlepa ne dočaka. Kolektivno zadovoljstvo v dvorani in na odru daje misliti, da ljudje potrebujemo pravo lepoto; kjerkoli, kadarkoli, kot je bil zapisal letošnji jubilant, komaj dvaindvajsetletni pesnik Srečko Kosovel (1904 – 1926), ki Mahlerja žal ni poznal.

Organist

Na koncertu je bilo veliko mladih, čeprav nekaj manj kot na koncertu pianistke Yuje Wang. Iz Italije sta prišla dva avtobusa s sto obiskovalci koncerta, kot sem izvedel kasneje. Pappana imajo za svojega dirigenta. Nasploh je bilo precej tujcev. Vsi so bili navdušeni, ker so čutili, da so bili priče nepozabnemu in enkratnemu umetniškemu dogodku.

Veselje

Vstani, da, vstani, moj prah, po kratkem počitku! Nesmrtno življenje! Nesmrtno življenje ti bo dal On, ki te je poklical! Da boš spet zacvetel, boš posejan! Gospodar žetve gre in pobere snope za nas, ki smo umrli!

Friedrich Klopstock

Oh, verjemi, moje srce, oh, verjemi: nič ne boš izgubil! Tvoje je, da, tvoje, tisto, po čemer si hrepenel, tvoje je tisto, kar si ljubil, za kar si se boril! Oh, verjemi, nisi se rodil zaman! Nisi živel ali trpel zaman!

Kar je nastalo, mora preiti! Kar je preminilo, naj vstane! Nehaj drhteti! Pripravi se na življenje! O bolečina! Ti vseprebojna! Ušel sem ti! O smrt! Ti vsepremagljiva! Zdaj si premagana!

Občinstvo je takoj vstalo

O bolečina! Ti vseprebojna! Ušel sem ti! O smrt! Ti vsepremagljiva! Zdaj si premagana! S krili, ki sem si jih priboril, v gorečem prizadevanju za ljubezen, se bom vznesel k svetlobi, do katere še nobeno oko ni prodrlo! Umrl bom, da bi živel! Vstani, da, vstani, moje srce, v trenutku! Kar si zadela, te bo poneslo k Bogu!

Gustav Mahler

Zbor se bo v Ljubljano še vrnil

Svetovna premiera (samo prvi trije stavki): 4. marec 1895, Berlin, skladatelj dirigira Berlinskim filharmonikom. Svetovna premiera (celotna): 13. december 1895, Berlin, skladatelj dirigira. Belgijska premiera: 6. marec 1898, Liège, ‘Nouveaux Concerts’, dirigent Sylvain Dupuis. To je bila prva izvedba zunaj Nemčije. Avstrijska premiera: 4. junij 1899, Musikverein, Dunaj, skladatelj dirigira Dunajskim filharmonikom. Švicarska premiera: 6. junij 1903, Basel Minster, Basel, skladatelj dirigira Sinfonieorchester Basel. Nizozemska premiera: 26. oktober 1904, Concertgebouw, Amsterdam, skladatelj dirigira Orkestru Concertgebouw. Premiera v Združenih državah Amerike: 8. december 1908, Carnegie Hall, New York, skladatelj dirigira Newyorškim filharmonikom. Francoska premiera: 10. april 1910, Théâtre du Châtelet, Pariz, s skladateljem, ki dirigira Orchester Colonne.

Zvonovi

Mahler je imel izjemno srečo, da je vse pomembne koncerte svojih simfonij po Evropi in v ZDA dirigiral kar sam.

Štiri trobente so prišle izza odra

Nastop

Štirje hornisti so prišli izza odra

Nastop vseh na koncu simfonije

Pevski duet

Marijan Zlobec