Nabito polne Križanke so še petintridesetič pozdravile koncert kantavtorja Vlada Kreslina z Beltinško Bando in Malimi bogovi. Spomnil je na svoj prvi koncert leta 1988, ko se mu je pridružila skupina Martin Krpan. Tokrat je imel nove goste; prvič je proti koncu koncerta nastopil skupaj z Big bandom iz Šentjurja, ki ga vodi umetniški vodja in dirigent Žiga Vešligaj.
Konec in vse dobro, foto Marijan Zlobec
Med nastopajočimi pevkami smo na odru spremljali Vladovo hčerko Ajdino Kreslin in še Katarino Nemec, kar pomeni, da ima Kreslin zagotovljeno vokalno spremljavo; zlasti prisrčen je bil duet s hčerko, ko sta se na koncu pesmi objela.
Ajdina Kreslin
Vlado Kreslin izvaja svoje dveurne koncerte, pa še z dodatkom Pojmi pesem, tokrat z vsemi svojimi glasbeniki na odru, brez pavze. Nekoliko le spremeni zasedbo, prihajanje in odhajanje glasbenikov, ki so vedno bolj ustvarjali pravo panoramo pozitivnega glasbenega vzdušja. Še posebej s pesmimi, ki jih občinstvo zna na pamet in jih je pridno pelo. Spomnil pa je, da v Beltinški bandi igra že tretja generacija glasbenikov.
Koncert se je navidezno začel precej mirno, s pesmimi kot so Čuden si bil že kot otrok, Preko Mure, preko Drave in Kaj naj ti prinesem, draga, ko se je pokazala antološka zasnova programna, a sta takoj sledili manj znani Letos bo huda jesen in Tvoje jutro.
Zakaj je izbral v bistvu balado o hudi jeseni, je skrivnost, na katero bo slovenska družba morda odgovorila kmalu, ali pa ne.
Kakšno noč, ko pri štorkljah prespim
pod visečo meglo
tiho, sam, med njimi stojim
le noge nad vodo.
Ko pa žarek pregrize temo,
prebudimo se iz sanj,
močvirje novih želja
bo odletelo v nebo.
Prej bi na Lotu zadel sedmico, kot slišal to besedilo jasno in razločno.
Vlado Kreslin se prebudi šele v dinamični preobrazbi pesmi z Namesto koga roža cveti,
namesto koga sem jaz, ko se sam postavi v skorajda avtobiografsko držo, v samorefleksijo, ki avtorja razgalja tako s poezijo kot glasbo. Tu so ga že spremljali vsi muzikanti, tako kot pri naslednji pesmi: Spominčice, medtem ko je pesem Sitiš izvedla Beltinška banda.
Vlado Kreslin je že dodobra razvnel Križanke, ki so bile sicer precej nemirne, saj so ljudje nenehno prihajali in odhajali, očitno je bilo spričo prometnih razmer težko priti na koncert pravočasno. Nekatere družine z majhnimi otroki so morale še pred koncem oditi domov… Kdo ve kam ?
Naslednji sklop pesmi je ponujal nekaj biserov: Hej, muzikanti, Ena pesem, Herman in moj oče ter Reka.
Pomensko dialoška Herman in moj oče se zdi celo aktualno politična:
Herman je bil učitelj, moj oče je delal bilance
Herman je bil za Ruse
oče pa za Amerikance.
Imeli so prvi televizor v vasi, mi pa kure in piščance
Herman je bil za Ruse
oče pa za Amerikance.
Spremljala sta
olimpijade
astronavte
kavbojce
Indijance
Vietnam
Kubo
svetovne miškulance
Herman je bil za Ruse
oče pa za Amerikance.
Sinoči pa najdem ju v sanjah, pred praznim ekranom
zatopljena v tiste svoje govorance
Herman ni bil za Ruse
oče pa ne za Amerikance.
Vlado Kreslin dobro ve, da živimo v času svetovnih “miškulanc”.
Začetek drugega dela koncerta Vlada Kreslina in svojih spremljevalcev: Beltinška banda in Mali bogovi, sta napovedali dve sicer kontrastni pesmi: Z Goričkega v Piran in Od višine se zvrti.
Tu gre za tematski kontrast, kar dokazuje Kreslinovo mnogoobraznost pri dojemanju slovenskega sveta, pokrajine, ki ni le Prekmurje, ampak se očitno konča v starodavnem Piranu, ki je s Tartinijem postal svetovno odmevno mesto. In seveda na Soški fronti. Občinstvo je skupaj z Vladom prepevalo obe pesmi.
V kontekstu vsebinske analize Kreslinovih pesmi bi zlahka prepoznali panoramo slovenskosti, kot jo doživlja sam. Ampak iz Slovenije izbira le tisto, kar sam doživlja kot avtentičnost. To pa vsekakor ni Ljubljana. Tu naredim piko, saj ima ravno v Ljubljani na svojih koncertih največ občinstva.
Prihod Big banda iz Šentjurja je ponudil prvič drugačno, jazzovsko ali bigbandovsko priredbo Kreslinovih pesmi. In ker je sam pel z ansamblom pihal in trobil, je jasno, da gre za nov in pomemben korak v preizkus žanrske spremembe ob hkratnem ohranjanju vsebine petega in igranega, le da z novim karakterjem, tempom, izrazom, simboliko, poudarki, celovitim glasbenim vzdušjem. To pomeni še možnosti nadaljevanja eksperimenta, ki je nedvomno uspel, saj mu je sam Vlado Kreslin dal svoj žig.
Skupaj so izvedli pesmi: Odpiram okno, Dan neskončnih sanj, Tista zakartana ura, Tam v meglicah nad mursko vodo, Tista črna kitara, Dekle moje in Tisoč let.
Kreslin je z metaforo tisoč let z odra spomnil, da “bomo mi tu še tisoč let.” Ali večno. (Kot Avsenik in Slak, a tega ni rekel).
Je pa pomisel na možno izrazno spremembo nekaterih pesmi stvar Kreslinove osebne presoje in občutljivosti, kaj je smiselno in dobro, kaj efektno in prepričljivi, da ne izpade vsiljivo ali celo tuje. Ta del koncerta se je izkazal kot nov in ima še dodatne možnosti ali kombinacije z nastopajočimi še z drugimi Big Bandi. Tu sicer ni bilo jasno, kdo je napravil aranžmaje, je pa bilo slišati neokusno pripombo, ko glasbeniki pri eni pesmi niso takoj našli ustreznih not, češ da igrajo po notah. Tu spet naredim piko.
Ne vem natančno, pri kateri pesmi je občinstvo najbolj prepevalo, a se je zdelo, kot da so se na koncu, ko so zaslišali z odra Še je čas in Pojmi pesem, že povsem sprostili. Panorama glasbenikov je bila polna. Skozi koncert smo slišali nekaj vrhunskih solov, kot saksofonista, violinista, pianista, organista, trobentača, cimbalista…, na kitari in malo še z orglicami pa je seveda dominiral sam Vlado Kreslin.
Še je v odlični formi. Se vidimo; od 35 do 36 ni daleč, samo eno leto. Ali od 74. do 75. Ljubljana Festivala.
Marijan Zlobec