Že 35. zaporedni koncert Vlada Kreslina v razprodanem Poletnem gledališču Križanke se zdi kot pojav največjih zvezd slovenske narodnozabavne glasbe: Avsenika in Slaka, pa Bojana Adamiča in morda še koga. Zdi se, kot da se Vlada občinstvo ne utrudi poslušati vsaj enkrat na leto.
Vlado Kreslin v Križankah, foto Festival Ljubljana
Verjetno je to zato, ker poje bolj ali manj samega sebe, ima svojo poetiko panonskih ravnic in Mure, pa zgodovinsko revolucionarnih melodij, ki jih uvršča v programe po potrebi, a ima vsaj za en koncert zimzelenih skladb in melodij, ki si jih ljudje želijo slišati.
Pevsko ostaja svež in če pomislimo na sedanje nastope tenorista Placida Dominga po vsem svetu; nazadnje je 8. avgusta v Salzburgu z Granado počastil 60. rojstni dan legendarne pevke Cecilie Bartoli, a je pel še zatem, bi smeli pomisliti, da bomo v Križankah dočakali njegovo petdesetletnico nastopanja tam. Ja nič, se vidimo.
Vlado Kreslin, slovenski pevec in avtor, ki že desetletja podira meje in odpira srca svojega občinstva doma in po svetu, nas bo drevi že petintrideseto leto zapeljal v svoje glasbene tolmune in brzice. Kot običajno bosta z njim njegovi stalni zasedbi Mali bogovi in Beltinška banda, poseben gost pa bo Big band Šentjur, s katerim bodo Kreslinove večne skladbe dobile novo barvo in zven.
»Vlado Kreslin ostaja mlad sedemdesetletnik, tako da v resnici daje vtis petdesetletnika. Pomembno prispeva k tej nacionalni kulturni identiteti in občinstvo to najbolj preprosto rečeno čuti. V nekem smislu hote ali nehote, vede ali nevede uresničuje v umetniški praksi tisto filozofijo biti, ki jo je izpovedal največji filozof biti 20. stoletja Martin Heidegger. Govori o identiteti bistva in bivanja, kar je pravzaprav, kot vidimo na področju vsakršnega dogajanja v svetu, vse bolj oddaljen cilj človeštva.« Marijan Zlobec o koncertu Vlada Kreslina (Križanke, Festival Ljubljana, 2025)
Vlado Kreslin v Križankah, foto Mateja Mirt/Festival Ljubljana
Vlado težko objavi program kakega svojega koncerta, čeprav seveda do potankosti ve, kaj bo ali bodo igrali, a se zdi, kot da vsi v Križankah vse poznajo. To je obsežen opus, ki pa se zadnja leta kristalizira in se zdi, da si vsi želijo le najboljše.
Problem umetnosti vseh zvrsti je antologija: če pol Mozartovih oper vržeš v smeti, ne bo kake velike škode, pri Verdiju lahko odstraniš 25 % oper, pri Rossiniju polovico, pri Wagnerju prvi dve operi…
Čar koncertov Vlada Kreslina je, da sam natanko ve, kaj je njegov antološki biser, kaj je blizu temu, česa pa ni nujno vsakokrat izvajati na koncertih.
Vlado ni kot pisatelj Ivan Cankar, ki je založniku Schwentnerju prepovedal popravljati svoje rokopise: niti vejico, ker je vsaka važna. Tako kot vse, kar je bil napisal.
Kaj je pri Kreslinu ta Cankarjeva vejica, se zdi, kot da je bolj čar odrske prezence, lega rok, kriljenje oziroma zmagoslavno širjenje, objemanje, vzvišena in zmagovalna drža, karakterna podprtost, ki jo mora občinstvo začutiti kot svojo ljubezen in razdajanje. In seveda obvezen velik črn klobuk. Včasih orglice, obvezna zamenjava kitar z legendarno črno. Najbolj pa smisel za izbor pravih pesmi v pravem času ter na pravem kraju.
Vtis je, kot da so vse najboljše pesmi že napisane, a se tega nikoli ne ve, kaj šele sme trditi. Ta notranji ustvarjalni naboj je skrit, in prav je tako. Mi gremo na koncert, ne brskat po notranjih ustvarjalnih načrtih, prebliskih, pobudah, uresničitvah, neuspehih…, le s kritično presojo.
Glasbeni in kolektivni družabni dogodek z Vladom Kreslinom na Ljubljana Festivalu je v nekem smislu podoben prazničnim koncertom dirigenta Riccarda Mutija (od 15. do 17. avgusta) v Veliki festivalski dvorani, ki jih je prevzel po smrti Herberta von Karajana, na Salzburških slavnostnih igrah. Če Mutija ni, ni praznika (festivalskega in Marijinega). Ampak Mutija že ob prihodu na oder pozdravijo s huronskimi ovacijami, o kakršnih naši dirigenti ne morejo niti sanjati. Pa tudi drugi ne.
Vlado Kreslin še nima takega odmeva; občinstvo še ne ve ali čuti, da je eden in edini.
Zanimivosti:
- Na sceni je že več kot 40 let in je bil prvi glasbenik, ki je med pandemijo začel igrati na svojem balkonu ter sosede razveselil s 50 pesmimi, eno za vsak dan karantene.
- Beltinško bando trenutno sestavljata druga in tretja generacija ljudskih glasbenikov. Najstarejši član je oče Vlada Kreslina, Milan Kreslin.
- Odraščal je ob reki Muri in lovil ribe. Spominja se, da je kot otrok ves čas preživel zunaj, morda so zato metafore, ki jih uporablja v svojih pesmih, pogosto povezane z naravo. Omenja reko Muro, ravnice, štorklje, ptice in še več.
- Leta 2018 je izšel celovečerni film o Vladu Kreslinu z naslovom Poj mi pesem, ki govori o njegovi rockerski duši in duši etnomuzikologa, njegovi glasbi in ljudeh, ki jo imajo radi.
Marijan Zlobec