Na 74. Ljubljana Festival prihaja eden najslavnejših dirigentov na svetu, sir John Eliot Gardiner. Glasbeni večer, posvečen dvema osrednjima mojstrovinama nemške romantike, prepleta globoko čustveno dramatičnost in veličastno slavljenje svetlobe. Izjemni spored prinaša vrhunsko stičišče zborovske ter orkestrske ustvarjalnosti, ki jo bo mednarodni kolektiv Orkester in Zbor The Constellation skupaj z izbranimi solisti občinstvu približal na neposreden, sodoben in doživet način. Koncert bo v sredo, 26. avgusta, ob 20. uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma.
Sveža izvajalska moč pod taktirko sira Johna Eliota Gardinerja
Gardiner je že desetletja pravi glasbeni vizionar ter eden največjih dirigentov našega časa. Britanski maestro je dobitnik dveh prestižnih nagrad grammy in nosilec rekordnega števila priznanj gramophone. V svetovni glasbeni zgodovini ostaja zapisan kot pionir z odločilnim vplivom na sodobno doživljanje klasične glasbe, njegove nastope pa odlikujejo izjemna energija, izrazna moč ter popolna predanost glasbeni odličnosti.
Ob ponovnem gostovanju na Festivalu Ljubljana maestro poudarja: »Kar me navdušuje pri tem projektu, je priložnost zame in za glasbenike, ki so se mi pridružili, da se vrnemo k svojim koreninam in se spomnimo na temeljni izvor glasbe. Upam, da bodo izkušeni koncertni obiskovalci ta dobro znani repertoar poslušali s svežimi ušesi, mlajše občinstvo pa bo morda odkrilo, da je ta glasba še vedno zelo aktualna in neposredno nagovarja sodobno življenje.«
Na odru se mu bosta pridružila novoustanovljeni Orkester in Zbor The Constellation, del širše organizacije Springhead Constellation. Mednarodni kolektiv združuje vrhunske glasbenike mlajše generacije ter v izvajanje velikih mojstrovin vnaša neposreden, živ in sodoben pristop. Mogočno vokalno-instrumentalno zasedbo bodo dopolnili trije priznani britanski pevski solisti: sopranistki Hilary Cronin in Sam Cobb ter tenorist Jonathan Hanley.
The Constellation
Glasbena pot od človeške usode do upanja
Prvi del večera bo posvečen Pesmi usode, op. 54 Johannesa Brahmsa, ki velja za eno njegovih najbolj priljubljenih in globoko čustvenih vokalno-instrumentalnih del. Skladba je nastala po navdihu poezije Friedricha Hölderlina ter z izjemno glasbeno močjo opisuje kontrast med popolnim, mirnim svetom bogov in nemirnim, negotovim življenjem človeka. Ker se pesniška predloga konča dokaj mračno, se je skladatelj dolgo spraševal, kako delo zaključiti; naposled je dodal svetel, nežen in pomirjujoč orkestrski zaključek, ki poslušalcu namesto obupa ponudi občutek upanja, topline ter utehe.
Zbor
Drugi del večera pa bo prinesel veličastno Simfonijo št. 2 v B-duru, op. 52, z vzdevkom »Hvalospev«, ki jo je Felix Mendelssohn Bartholdy napisal ob 400. obletnici iznajdbe Gutenbergovega tiska. Mendelssohn ni ustvaril običajne simfonije, temveč je klasičnemu orkestru pridružil še zbor in pevske soliste ter tako ustvaril obsežno glasbeno zgodbo. Skladba temelji na izbranih svetopisemskih besedilih ter skozi mogočen zborovski vzklik »Vse, kar diha, naj hvali Boga« poslušalca na izjemno dostopen in neposreden način popelje na navdihujoče potovanje iz teme k svetlobi. Kot poudarja maestro Gardiner o programu večera: »Ta velika skladatelja sta uspela združiti organizem simfoničnega orkestra z mogočnima spevnima besediloma na zelo različna, a hkrati globoko dopolnjujoča se načina.«
Nastopajoči:
Zanimivosti:
- Felix Mendelssohn Bartholdy v svojem obsežnem delu Hvalospev združuje besedila iz Svetega pisma in misli Martina Luthra. Delo sploh ni nastalo kot enotna skladba, temveč kot spoj treh glasbenih zamisli: praznične pesmi, nedokončane simfonije in obsežnega psalma, napisanega ob 400. obletnici Gutenbergovega izuma tiska.
- Premiera skladbe Hvalospev leta 1840 v Leipzigu je požela velik uspeh, a Mendelssohn z delom ni bil povsem zadovoljen, zato ga je kmalu temeljito predelal. Na eni izmed kasnejših izvedb je bil med občinstvom tudi saški kralj Friderik Avgust II.; po koncertu je stopil na oder in osebno čestital skladatelju.
- Brahms je delo Pesem usode ustvarjal več let, saj se ni mogel odločiti, kako ga zaključiti. Poezija Friedricha Hölderlina se namreč konča v obupu, kar se mu je zdelo preveč mračno. Njegova rešitev je bil orkestrski epilog brez zborovskega petja, ki se vrne k mirni glasbi brez besed.
- Zbor in orkester The Constellation sta del organizacije Springhead Constellation, širšega kolektiva, ki je po Gardinerjevih besedah »zavezan ponovnemu opredeljevanju umetnosti 21. stoletja in spodbujanju interdisciplinarne prenove«.
Sir John Eliot Gardiner (rojen 20. aprila 1943) je angleški dirigent, še posebej znan po svojih izvedbah del Johanna Sebastiana Bacha, zlasti Bachove kantate Pilgrimage iz leta 2000, po izvedbi Bachovih cerkvenih kantat v liturgičnem redu v cerkvah po vsej Evropi in New Yorku z zborom Monteverdi ter njihovem snemanju na lokacijah. Je avtor knjige Glasba v nebeškem gradu: Portret Johanna Sebastiana Bacha in voditelj dokumentarnega filma Bach: Strastno življenje.
Gardiner se je rodil v Fontmell Magni v Dorsetu kot sin Rolfa Gardinerja in Marabel Hodgkin. Njegove zgodnje glasbene izkušnje so se v veliki meri odvijale s petjem z družino in v lokalnem cerkvenem zboru. Kot otrok je odraščal ob slavnem Haussmannovem portretu J. S. Bacha, ki so ga njegovi starši posodili v hrambo med drugo svetovno vojno. Kot samouk glasbenik, ki je igral tudi violino, je pri 15 letih začel študirati dirigiranje. Izobraževal se je na šoli Bryanston, nato pa je študiral zgodovino na King’s Collegeu v Cambridgeu, kjer je bil njegov mentor socialni antropolog Edmund Leach.
Med dodiplomskim študijem v Cambridgeu je svojo dirigentsko kariero začel z izvedbo Monteverdijeve opere Vespro della Beata Vergine v kapeli King’s Collegea 5. marca 1964. To je privedlo do ustanovitve zbora Monteverdi, s katerim je leta 1966 v londonski dvorani Wigmore Hall debitiral kot dirigent. Med študijem v Cambridgeu je dirigiral orkestru Oxford and Cambridge Singers na koncertni turneji po Bližnjem vzhodu. Po diplomi je Gardiner nadaljeval študij glasbe na King’s Collegeu v Londonu pri Thurstonu Dartu in v Parizu pri Nadii Boulanger, katere glasba je bila zelo zgodnji vpliv nanj.
Po vrnitvi v Anglijo se je Gardiner pridružil orkestru BBC Northern Orchestra kot dirigent vajenec. Leta 1968 je ustanovil orkester Monteverdi. Potem ko je leta 1977 prešel s sodobnih na zgodovinske instrumente, je orkester leta 1978 spremenil ime v Angleške baročne soliste. Leta 1969 je Gardiner debitiral v operi z izvedbo Mozartove Čarobne piščali v Angleški nacionalni operi. Štiri leta pozneje, leta 1973, je prvič nastopil v Covent Gardnu, kjer je dirigiral Gluckovo Ifigenijo na Tavridu. Angleški baročni solisti so z njim operno debitiral na Festivalu stare glasbe v Innsbrucku leta 1977, kjer so na zgodovinskih instrumentih izvedli Händlovo Acis in Galatea. V Ameriki je debitiral leta 1979, ko je dirigiral Dallaškemu simfoničnemu orkestru s solistom Robertom Haleom pri izvedbi Händlovega Mesije. Nato je od leta 1980 do 1983 postal glavni dirigent kanadskega orkestra CBC Vancouver.
Po obdobju delovanja v orkestru CBC Vancouver se je Gardiner preselil v Francijo. Med letoma 1983 in 1988 je bil glasbeni direktor Opéra National de Lyon. V času delovanja v Operi je ustanovil povsem nov orkester. Med svojim delovanjem v Opéra National de Lyon je bil Gardiner tudi umetniški direktor Göttingenskega Händlovega festivala (1981 do 1990). Leta 1989 je zbor Monteverdi praznoval 25. obletnico delovanja in gostoval po svetu, kjer je med drugim izvajal Händlov oratorij Izrael v Egiptu in Bachov Magnificat. Leta 1990 je Gardiner ustanovil nov orkester z instrumenti iz obdobja, Orchestre Révolutionnaire et Romantique, za izvajanje glasbe 19. stoletja. Od leta 1991 do 1995 je bil glavni dirigent Simfoničnega orkestra Severnonemškega radia. Ustanovil je zbor Monteverdi (1964), Angleške baročne soliste (1978) in Orkester Révolutionnaire et Romantique (1989). Od devetdesetih let prejšnjega stoletja naprej je s svojimi ansambli opravil še več svetovnih turnej, med drugim: Evropska turneja leta 1993 z Orkestrom Révolutionnaire et Romantique je vključevala Berliozovo ponovno odkrito Messe solennelle. Turneja se je začela v Bremnu v Nemčiji in se končala s posnetim nastopom v Westminstrski katedrali v Londonu leta 1993. Leta 2000 se je Gardiner odpravil na svoje Bachovo kantatno romanje, kjer je v 52 tednih izvajal vse Bachove svete kantate v cerkvah po Evropi in Združenih državah Amerike. Konec leta 2004 je Gardiner z zborom Monteverdi gostoval po Franciji in Španiji, kjer je v katedralah in cerkvah vzdolž Camina de Santiago izvajal skladbe iz Codexa Calixtinus.
Gardiner je posnel več kot 250 albumov, večino teh pa sta izdali založbi Deutsche Grammophon in Philips Classics, ter založba Soli Deo Gloria, specializirana za posnetke Gardinerja in njegovih ansamblov.
Marijan Zlobec