Na 74. Ljubljana Festivalu je sicer na predvečernem koncertu v Slovenski filharmoniji gostoval pri nas še neznani komorni orkester Münchenska komorna filharmonija dacapo pod umetniškim vodstvom dirigenta Franza Schottkyja in z gostom solistom, violončelistom Ettorejem Paganom, ki je pred kratkim zmagal na najpomembnejšem svetovnem tekmovanju Kraljice Elizabete v Bruslju in za nagrado med drugim dobil v štiriletno posojo violončelo, na katerega je bil nekoč igral Pablo Casals. Tristo let star inštrument smo slišali v SF, saj je nanj igral mladi, komaj triindvajsetletni violončelist, ki pa ima vsaj že osem let mednarodne koncertne kariere.
Koncert, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Ettore Pagano sodi med najvidnejše violončeliste mlajše generacije na svetu. Leta 2026 je zmagal na prestižnem Tekmovanju kraljice Elizabete v Bruslju, leto prej pa prejel nagrado abbiati in ICMA Classeek. Violončelo je začel igrati pri devetih letih, študiral pa je pri Antoniu Menesesu, Davidu Geringasu in Jensu Petru Maintzu.
Priklon
Od leta 2013 je osvojil več kot štirideset prvih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih, leta 2017 pa kot štipendist NYIAA nastopil v Carnegie Hallu. Kot solist sodeluje z uglednimi dirigenti, med njimi Georgem Pehlivanianom, Pietarijem Inkinenom in Andrésom Orozcom-Estrado. Igra na violončelo Giovannija in Ignazia Ongara iz okoli leta 1777, ki mu je bilo zaupano v okviru projekta Adopt a Musician fundacije MusicMasterpieces SA.
Ettore Pagano
Münchenska komorna filharmonija dacapo je bila ustanovljena leta 2000 in se je uveljavila kot pomemben del münchenskega glasbenega življenja. Z rednimi koncertnimi cikli in raznolikim repertoarjem sodeluje s priznanimi mednarodnimi solisti ter posebno pozornost namenja mladim glasbenikom, ki jim v okviru cikla »dacapo predstavlja mlade soliste« omogoča prve nastope z orkestrom. Orkester razvija prepoznaven zvok, ki združuje polnost, barvno bogastvo in zvočno preglednost. Njegov repertoar sega od baroka do sodobnosti, s poudarkom na historično poučeni interpretaciji ter manj znanih delih pozne romantike in zgodnje moderne.
Dirigent Franz Schottky je nagovoril občinstvo
Franz Schottky je dirigent, ustanovitelj, šef dirigent in umetniški vodja Münchenske komorne filharmonije dacapo, ki se je pod njegovim vodstvom uveljavila kot pomemben del münchenskega glasbenega življenja ter kot cenjen gost doma in v tujini. Posebno mesto v njegovem delu zavzema glasba Antona Brucknerja; vodil je več zgodovinskih prvih izvedb njegovih simfonij, med drugim v Astani in Kišinjevu. Redno sodeluje z mednarodno priznanimi solisti, kot so Natalija Gutman, Anna Tifu in Ingolf Turban.
Solist in dirigent
Njegov dirigentski slog izhaja iz glasbene fenomenologije Sergiuja Celibidacheja, pri katerem je med letoma 1991 in 1996 študiral kot eden njegovih zadnjih učencev. Celibidachejevo umetniško
filozofijo danes prenaša tudi kot gostujoči predavatelj na mednarodnih glasbenih ustanovah.
Program:
Wolfgang Amadeus Mozart:
Uvertura iz opere Lažna vrtnarica, K. 196
Uvertura iz opere Apolon in Hijacint, K. 38
Če poslušate kakšno delo Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) stotič, ga poslušate čisto drugače; ne privlači vas več očarljiva zvočnost, temveč zdaj spoznate čudež genialne intuicije, njegov nezmotljivi okus, tehnično mojstrstvo in izreden dar, da zna vselej povedati pravo stvar v pravem trenutku. Mozartova genialnost ni samo v tem, da je svoje opere napolnil s čudovito glasbo. Tako edinstvene so tudi zato, ker so bile resnično ogledalo človeškega vedenja. Kljub vsem ustaljenim značilnostim 18. stoletja so polne resničnih oseb; vsaka opera zase je skrbno glasbeno orisana, ima dosledno dramatično dogajanje, pripeljano do vrhunca; v njih je vešče in zanesljivo obdelal precej zapletene psihološke motive.
Opera Lažna vrtnarica, nastala leta 1775, že napoveduje številne značilnosti njegovega zrelega opernega sloga. Uvertura je zasnovana kot samostojna orkestrska predigra v sonatni obliki, ki ne povzema tematskega gradiva opere, temveč predvsem ustvarja njeno razpoloženje. Izrazito kontrastna dinamika in pregledna formalna zasnova kažeta estetska načela dunajskega klasicizma, hkrati pa razkrivata Mozartov vse izrazitejši občutek za glasbeno dramaturgijo.
Apolon in Hijacint iz leta 1767 je Mozartovo prvo ohranjeno odrsko delo in obenem eno najzgodnejših pričevanj njegovega skladateljskega talenta. Nastalo je kot latinski intermedij za šolsko gledališko predstavo, libreto pa temelji na antičnem mitu o Apolonu in Hijacintu. Uvertura v treh stavkih sledi italijanskemu tipu sinfonie, ki je bila v drugi polovici 18. stoletja uveljavljena oblika operne predigre in hkrati eno izmed razvojnih izhodišč klasične simfonije. (Iz programa Ivane Mrzlikar).
Dirigent Franz Schottky je z odra nagovoril občinstvo v Slovenski filharmoniji in spomnil na znane slovenske glasbenike, ki so delovali v orkestru v Münchnu in iz dvorane smo takoj slišali Irena (Grafenauer). Poudaril je pomen prvega nastopanja na 74. Ljubljana Festivalu. Uvodoma je predstavil obe zgodnji Mozartovi uverturi in še posebej omenil skladateljevo tedanjo starost enajst in sedemnajst let, kar se zdi z vidika sedanjega znanja tako rekoč otrok še vedno čudež.
Sama izvedba obeh uvertur je odprla vrata v za nas manj znani in izvajani glasbeni svet, ker je Mozartov opus tako velik, da če ga polovico prezreš, imaš še vedno nad 300 drugih del, vrednih poslušanja. Odločitev za tak program je bila povezana tudi s sestavo komornega orkestra, v katerem so bili poleg godalcev le še po dve oboi in dva rogova. Ni pa bilo neopazno, da je bilo med vsemi na odru le osem moških, dve tretjini pa glasbenic. Morda je bila uvodna glasbena prezenca še tipajoča, iskanje položaja in izvedbe v novi dvorani, a se je malo negotov začetni vtis hitro popravil in orkester je zaigral polnokrvno, zelo samozavestno, z glasbenimi izkušnjami Münchna, ki je vendarle eden izmed treh največjih glasbenih središč v Nemčiji (Berlin, Hamburg); ima novo Filharmonijo, Gasteig, Herkulessaal, seveda Nacionalni teater pa še Komorno opero…
Če delaš glasbeno kariero v Münchnu, moraš biti nadpovprečen glasbenik, ker je konkurenca velika. Ko je Irena Grafenauer delala avdicijo za prvo flavtistko v Simfoničnem orkestru Bavarskega radia, je bilo sto kandidatov. Vsi so igrali za zaveso, da se ni videlo, kdo je zadaj, ampak so samo poslušali njegov nastop. Najboljša se jim je zdela Irena, potem pa so dvignili zaveso in ugotovili, da imajo žensko. A je bila takoj izbrana. Takrat je bil šef dirigent še slavni Rafael Kubelik. Ni pa Irena nikoli igrala v Münchenski filharmoniji, ki jo je tedaj še vodil Sergiu Celibidache. Je pa bil tedaj koncertni mojster violinist Sreten Krstić, s katerim sta bila z Ireno par. Malo obujanja spominov ne škodi.
Odličen solist
Franz Schottky je spregovoril tudi pred izvedbo Haydna in še posebej poudaril izjemnost mladega violončelista, ki je 30. maja zmagal na svetovnem tekmovanju Kraljice Elizabete v Bruslju. Omenil je, da je Pagano za nagrado med drugim dobil na posodo violončelo, na katerega je bil nekoč igral Pablo Casals.
Ettore Pagano med tekmovalnim nastopom v Bruslju, foto Musica
(Ettore Pagano je v finalu igral Koncertantno simfonijo op. 125 Sergeja Prokofjeva. Bil je prvi Italijan, ki je prejel to najprestižnejšo nagrado za violončeliste na svetu, ki traja že 75 let. Kritiki hvalijo njegov svetel, melodičen zvok, čustveno intenzivnost in naravno gesto ter v njem prepoznavajo instrumentalni glas redke izvirnosti, ki ji je usojeno globoko vplivati na sodobno koncertno glasbo. O tako pomembni nagradi je poročal ves italijanski, pa tudi mednarodni medijski prostor. Nagrada znaša v denarju 25.000 evrov).
Pagano je prejel tudi v štiriletno posojo violončelo Mattea Gofrillerja “Casals” iz leta 1733, ki ga je izročila fundacija Pau Casals.
Joseph Haydn: Koncert za violončelo in orkester št. 2 v D-duru, Hob. VIIb:2
I. Allegro moderato
II. Adagio
III. Rondo. Allegro
Veselost, lahkotnost, vedrina – to so že zdavnaj sprejete poteze glasbe Josepha Haydna (1732–1809). Poleg tega pa je znal globoko ganiti v tragiki in pisati nenavadno intenzivno. V zgradbi in zamisli zna biti obsežen in velik. Haydnova glasba je kot njegov značaj: jasna, odkrita, sveža in mikavna, brez najmanjšega sledu izumetničenosti ali mračnosti. Tekoča instrumentalna govorica, lepota in neizčrpno bogastvo njegove melodije, hotena umerjenost, otroška vedrina, to je nekaj značilnosti, ki so lastne slogu najveselejšega med vsemi skladatelji. Haydnov Koncert za violončelo in orkester št. 2 v D-duru je nastal okoli leta 1783.
Ettore Pagano
Tristavčna zasnova sledi klasičnemu koncertnemu modelu. Prvi stavek (Allegro moderato) odlikujeta pregledna sonatna oblika ter uravnotežen dialog med solistom in orkestrom. Lirični drugi stavek (Adagio) razkriva spevnost in plemenito izraznost violončela, medtem ko sklepni Rondo. Allegro navdušuje z virtuoznostjo, igrivostjo in briljantno koncertantno energijo. Solistični part zahteva tehnično izjemnost, hkrati pa ohranja eleganco, jasnost in slogovno uravnoteženost, značilno za Haydnov glasbeni jezik. (Iz programa).
Nastop violončelista Ettoreja Pagana je bil izjemno umetniško doživetje. Ima vse, kar je predpogoj celovitega glasbenega, umetniškega, osebnostnega in nasploh kulturnega vtisa, ki mu napovedujejo kariero nepredstavljive poti in dolžine, tako kot se spominjamo na istem odru nastopanja velikih violončelistov, kot so bili Mstislav Rostropovič, Antonio Janigro, Heinrich Schiff, Valter Dešpalj, Monika Leskovar, Misha Maiski, ki je v Ljubljani ustanovil kar ansambel violončel, pa do vseh mlajših, med katerimi jih je bilo včeraj v Slovenski filharmoniji vsaj šest, kolikor sem jih na hitro videl.
V Ljubljani bo imel odslej vrata odprta, ker si to zasluži, seveda pa bo lahko nastopil v programih Ljubljana Festivala z orkestrom v Cankarjevem domu.
Pagano ima sijajno tehniko igranja, je muzikalen, njegova lega prstov je fenomenalna, vse igra čisto, z vso občutljivostjo, po potrebi vehementno, zvok njegovega inštrumenta je bil sijajen, nekoliko močan, temen. Ujel je tipičen Haydno stil, tako da pomisliš, kdo je v skladateljevem času sploh lahko tako igral koncert. Čar večnosti del je, da pridejo vedno novi in še boljši interpreti.
Če smo pri Haydnu pomislili, da je Paganu blizu klasicizem, ne pa bolj sodobni skladatelji, vsaj iz 20. stoletja (Prokofjev, Šostakovič), bi takoj veljalo ugotoviti, da se je prilagodil strukturi orkestra, ki je v bistvu na krajši turneji in bo danes že nastopil v Italiji.
Pagano zna sijajno členoti celotno izvedbo koncerta, zna vse, čuti in se poglablja, obvlada vse tehnične mojstrovine in izzive, tako je bil npr. v Adagiu speven, počasen, prefinjen, a je melodični lok vedno zelo prezenten, vse fraze čiste. Če je bila v prvem stavku njegova kadenca daljša, je v drugem kratka. Tretji stavek Rondo. Allegro je bil sproščen, vehemente, samozavesten.
Orkester je bil močan, ko je igral sam, a je svojo dinamiko hitro prilagodil solistu, da zvočno ni bil prekrit, morda le nekoliko na koncu izvedbe.
Pravi preobrat v sodobnost igre violončela sta pomenila oba dodatka, ki se navezujeta na sodobnega italijanskega violončelista in skladatelja Giovannija Solime (r. 1962).
Ettore Pagano je najprej zaigral skladbo Natural Songbook, potem pa še Lamentatio, pri kateri je še pel. Tu se je izkazal še kot tako rekoč avantgardist, modernist, tehnični in izrazni velemojster, tako kot to sicer izvaja sam skladatelj, (le da je Pagano še boljši). Ta dialog nacionalnih italijanskih violončelistov, virtuozov, je bil prava poslastica, tako da je solist dočakal ovacije.
Zadovoljna solist in dirigent
Frederick Delius: Arija in ples
Glasba Fredericka Deliusa (1863–1934) je občutljiva, prežeta z mirom in pokojem, ki se zdita daleč odmaknjena od kaosa 20. stoletja. V njegovi glasbi je nekaj izmikajočega se, skoraj brezobličnega. Najprej jo zaznamo kot vonjavo – plavajoč občutek brez telesa, oblike ali substance, ki pušča nejasen, a prijeten spomin. Šele ko jo dobro poznamo, postanejo rahli obrisi Deliusove oblike jasni in v gladkem glasbenem toku se razkrije nenavadna zgradba njegovih del. In šele če to glasbo pogosto poslušamo, nas svojevrstna lepota njegovega umetniškega sporočila očara s svojim svetom duhov.
Delo Arija in ples je nastalo kot priredba glasbe iz Deliusove nedokončane opere Hassan. Skladba je razdeljena na dva kontrastna dela. Uvodna Arija je mirna in meditativna, z dolgimi, široko zasnovanimi melodijami, ki ustvarjajo občutek spokojnosti in zadržane čustvenosti. Sledi Ples, ki z živahnejšim ritmom, večjo dinamično razgibanostjo in lahkotnim značajem prinese izrazit kontrast uvodnemu delu. Arija in ples nazorno predstavlja skladateljev prepoznavni glasbeni slog, v katerem se romantična spevnost prepleta z impresionističnim občutkom za harmonijo, orkestrsko barvo in ustvarjanje razpoloženja. (Iz programa).
Franz Schottky je pred izvedbo Deliusa spregovoril o skladatelju in njegovem stilu ter sami kompoziciji, prav tako je poudaril Mozartovo simfonijo, češ da se z njo začenja skladateljev vrhunski in zreli simfonični opus.
Delius v izvedbi ni zapustil kakšnega velikega festivalskega vtisa. Mednarodni festival si želi večjih in pomembnejćših del.
Wolfgang Amadeus Mozart: Simfonija št. 29 v A-duru, K. 201
I. Allegro moderato
II. Andante
III. Menuetto – Trio
IV. Allegro con spirito
Mozart je začel pisati simfonije z osmimi leti in nekatera njegova zgodnja dela so zapisana spretno, jasno in umetniško. In čeprav je Mozart Simfonijo št. 29 v A-duru napisal pri komaj osemnajstih letih, že razkriva izjemno kompozicijsko zrelost in pomeni pomemben korak od lahkotnega galantnega sloga k izrazno poglobljeni klasični simfoniji. Simfonija je zasnovana v štirih stavkih. Prvi temelji na sonatni obliki in izstopa po živahnem motivičnem razvoju ter
pregledni arhitekturi. Lirični prinaša izrazito spevnost, medtem ko tretji stavek presega zgolj plesni značaj in z odločnejšo ritmiko prispeva k dramaturškemu ravnovesju celote. Zaključni Allegro con spirito navdušuje z iznajdljivo tematsko obdelavo, ki razkriva Mozartov izjemni občutek za oblikovno povezanost. Čeprav je simfonija napisana za razmeroma majhen orkester, je skladatelj dosegel bogato zvočno raznolikost in izrazno napetost. (Iz programa).
Koncertna mojstrica Ilona Cudek je nastopila še solo
Izvedba Mozartove simfonije je pokazala odličnost komornega orkestra, kot napoved onih simfonij, ki gredo od 35 dalje, pa seveda 40 in 41, ko pa je nujen večji orkester. Glasbeniki so se na odru že povsem aklimatizirali, sprostili in zamuzicirali, tako kot znajo in so se v Ljubljani želeli predstaviti. Ne nazadnje so pred tem začutili velik odmev na igro violončelista, kar je bilo priznanje tudi zanje. Odlikovala jih je mehka igra, v prvem stavku najbolj znana melodija, spevna, igriva, a je bilo tudi nekaj dinamike. Drugi stavek je bil začuda bolj boječ, začetek medel, a na koncu je vtis popravila solo oboa. Tretji stavek je bil lahkoten in poskončen, precej je bilo dinamike, a je bila igra vseh povsem čista. Zadnji stavek je bil zelo izrazit, precej vzvišen, z dobro tehniko in energijo, sočnim forte, vse do efektnega konca.
Pozdrav poljske glasbenice Ilone Cudek
Za dodatek nas je presenetila koncertna mojstrica, Poljakinja Ilona Cudek, ki nas je z branjem iz svojega pametnega telefona nagovorila v slovenščini. Povedala je, da bo sama zaigrala dodatek, to pa je bila skladba Kaprys polski poljske skladateljice Grażyne Bacewicz (1909 – 1969).
Tako smo dobili nepričakovan vpogled v poljsko violinsko literaturo. Je pa bila ona, tako kot dirigent, še v orkestru Münchenske filharmonije v času Celibidacheja. To pa so najlepši spomini. Upajmo da tudi sedanji iz Ljubljane.
https://queenelisabethcompetition.be/en/laureates/ettore-pagano/6008
Marijan Zlobec