KRITIK.si

Čim je bilo objavljeno, da bo na odprtju razstave slovenskega likovnega umetnika iz Buenos Airesa Marjana Gruma v Galeriji Družine zapel Slovenski oktet, je bilo vsem jasno, da bo prepolno. Kot se je izkazalo, je prav Slovenski oktet menda leta 2008 in 2012 dvakrat gostoval v Argentini in se srečal tudi z našim umetnikom ter ga obiskal v njegovi hiši, ki jo je uredil v muzej v slavnem predelu Boca Junior. Tam je tudi najslavnejši stadion v Argentini, ki pa so ga zgradili po načrtih slovenskega arhitekta Viktorja Sulčiča. Nogometni klub Boca Junior ima okrog 300.000 članov.

Slovenski oktet, vse fotografije Marijan Zlobec

Čeprav sama razstava ne prinaša originalnih del, še posebej ne kiparskih, pa je narejena tako profesionalno z odličnimi barvnimi posnetki ali že kar plakati, da nas povsem prepriča. Toliko bolj, ker smo si vsi lahko ogledali najnovejši dokumentarni film, s katerim so nam njegovi avtorji približali Marjana Gruma kot umetnika in človeka, njegovo delo in okolje svojega osebnega muzeja. Koliko ljudi dnevno obišče predel Boca Junior dnevno, je skrivnost, a zanesljivo deset tisoč.

Tone Rode

Gosti pogovornega večera so bili ravnatelj Rafaelove družbe Lenart Rihar, avtor biografskega uvoda Gregor Batagelj, sourednica knjige Mirjam Oblak in umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj. Uvodoma pa je vse pozdravil direktor Družine Tone Rode, ki je prišel iz Argentine in tamkajšnje slovenske kulturne razmere odlično pozna, hkrati pa zdomcem vliva upanje in zaupanje v neposedne stike, vezi in sodelovanje.

Video portret

(Žal slovenska državna politika ni poskrbela za namenska najemna stanovanja za Slovence kjerkoli po svetu, ki bi se radi vrnili domov. V Argentini so plače tretjino slovenskih, in če tam prodaš stanovanje ali hišo, v Sloveniji za ta denar ne moreš kupiti nič. Poleg tega je tam ogromna inflacija).

Na vprašanje, koliko je Marjan Grum širše znan v samem Buenos Airesu in Argentini, je bil odgovor še odprt, a so se mednarodne razsežnosti in delovanja našega umetnika izdajatelji monografije dobro zavedali, ko so ji dodali še španski tekst, tako da bo knjiga predstavljala dragoceno vez med Slovenci in Argentinci, še posebej, ker je monografija zelo bogata. Hkrati predstavlja priznanje Slovencem v zdomstvu, ker jih z eno besedo ustvarjalno poveliča.

O umetniku je največ povedal Komelj, čeprav se s samim umetnikom ni nikoli osebno srečal, a je kot izkušeni umetnostni zgodovinar takoj opazil vso radoživost samega umetnika, odprtost, emotivnost, spontanost, pozitivnost karakterja, družabnost, v samem umetniškem razvoju pa vedno večjo spretnost, ki jo je z leti in desetletji pripeljal vse do vrhunskosti.

Umetnik z ženo

Komelj je še posebej razložil mnoge skulpture, njihovo vsebino in argentinsko tipiko, tudi ljudsko ali folkorno (glasba, tango), pa tudi slikarske portrete in avtoportret.

Opozoril je na tehnično perfekcijo, med slovenskimi umetniki v domovini pa je omenil Jožeta Tisnikarja, ki je bil enkraten, spontan, motivno izviren in prepoznaven po vsem svetu. (Ni pa omenil, da ne Tisnikar ne Grum nista prejela Prešernove nagrade).

Monografija je zelo lepa, čista, reprodukcije več kot zgledne, oblikovanje sodobno. Umetnik pa je že sam po sebi markantna figura, tako da smo slišali celo primerjavo, kot da je na avtoportretu kot kakšen Karl Marx.

Slovenski oktet je nastopil kar dvakrat s po tremi pesmimi; v dobri formi in razpoloženju. V sebi so nosili izkušnjo osebnega srečanja in spremno gostoljubnostjo, menda pa tudi darili (slikami) samega umetnika pevcem in ob tem srečanja z enim najlepših mest na svetu, kar Buenos Aires zanesljivo je.

Slišali smo tudi nekakšno, ne sicer eksplicitno povabilo, da bi se z umetnikom še srečali, sam pa bi iz lastnih izkušenj dodal, da naj se Slovenci bolj množično odpravijo v Argentino in Buenos Aires, ker je tam kaj videti in doživeti.