Mnogo pričakovanj, kako se bo končala premiera Puccinijeve Tosce z rusko sopranistko Ano Netrebko v Londonu, je sedaj dobilo razplet. Ogorčenje nad izbiro Ane Netrebko ni doseglo notranjosti dvorane, kjer so to visoko napeto igro krvavega konflikta v režiji Oliverja Mearsa pozdravili bučni odobravajoči glasovi, piše Flora Willson v The Guardianu.
Cavaradossi in Tosca, Freddie De Tommaso in Ana Netrebko,foto The Stage/Tristram Kenton
Po poletju institucionalnih nezgod, ki so dvignile utrip najbolj zakrnelega strokovnjaka za odnose z javnostmi, je bila nova sezona Kraljevega baleta in opere slišna daleč preko prizorišča. »Sram vas bodi,« so skandirali protestniki prek močnega ozvočenja zunaj. Nekateri, ki so stali sredi rumenih in modrih zastav, so preprosto držali transparente. »Umetnost ni nevtralna,« je pisalo na enem od njih. In res ni, čeprav je vpletenost opere v mednarodno geopolitiko le redko tako vidna kot v Covent Gardnu v zadnjih mesecih. »Občutek je, kot da bi prestopil mejo stavkovne blokade,« je mračno zamrmral kolega.
Kot je zapisala poročevalka in kritičarka, pa so sodobne operne hiše dobro zvočno izolirane. Do prvega intervala nove produkcije Puccinijeve Tosce v režiji Oliverja Mearsa z rusko sopranistko Anno Netrebko v naslovni vlogi so se protestniki razšli. Čeprav se je zasedba z Netrebko izkazala za kontroverzno, so bile edine motnje v dvorani vzkliki odobravanja ob koncu najbolj priljubljenih opernih točk.
The Guardian piše, da je pri Tosci šlo za prvo sodelovanje med režiserjem Olivierom Mearsom in novim glasbenim direktorjem ROH Jakubom Hrůšo, pa tudi za prvo novo produkcijo Tosce po skoraj 20 letih ter da je bila to otvoritev sezone z visokimi vložki.
“Luči v gledališču so bile zatemnjene le delček sekunde, preden je Hrůša zaigral Puccinijeve uvodne orkestralne akorde, bleščeče in z nizkimi ritmi. Zavesa se dvigne nad monumentalno notranjostjo kapele: stene iz belega marmorja, kup ruševin in polomljenih klopi na eni strani, Cavaradossijeva slika v nastajanju na drugi. V Scarpijevi palači (prestrašljivo veliki, v kateri dominira ogromna stenska ura) je še več marmorja, medtem ko so bele ploščice mučilnice z razgledom iz 3. dejanja umazane od preteklih kazni.”
V Mearsovi režiji je Rim postal vojno območje 20. stoletja. Cerkovnik v kapeli odlaga smeti v plastično vrečko za smeti; Cavaradossi je del obnovitvenih prizadevanj. Policijski načelnik Scarpia je oljnat izvršni direktor (dvojno zapenjanje v obleki iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja, s pričesko in nenehno potrebo po brisanju rok), z nadzorno opremo iz poznega 20. stoletja in ekipo nasilnežev. Diva Tosca ponuja kanček glamurja sredi toliko sivine. Edina druga barvna popestritev je kri, poškropljena po 2. in 3. dejanju.
To so presenetljive, ostro narisane slike. Freddie de Tommaso je v svojem Cavaradossiju prišel z vso močjo in ves čas ohranjal stalen pretok vokalne moči. Ana Netrebko v svoji Tosci – njen prekriti sopran je bil zdaj trd in občasno rezek – bi se lahko kosala z njegovo močjo, a je bila najbolj prepričljiva v skrajnih primerih, ko se je obupno pogajala s Scarpio. Kot slednji je Gerald Finley ponudil nekaj precej bolj subtilnega in zahrbtnega, njegov glas je bil strašljivo privlačen, njegova nasilna prisotnost pa grozljivo prepričljiva. Hrůša je vse skupaj držal skupaj, z absolutno glasbeno samozavestjo je drsel naprej in se umikal, ustvarjal prostor za trenutke lepote, a iz najtemnejših, najbolj grobih odlomkov Puccinijeve partiture je izkopal predstavo z ogromno čustveno močjo, ugotavlja The Guardian.
Dnevnik je v nadaljevanju objavil vrsto odmevov bralcev iz vse države, kaj si osebno mislijo o nastopanju Ane Netrebko v Covent Gardu. Veliko je zlasti raznih primerjav, tudi zgodovinskih.
“Takšnega poguma ne moremo pričakovati od vsakega umetnika – Netrebko ne bi smela biti aktivist, pa tudi pevka svetovnega formata. Kraljevi balet in opera se morata res odločiti, kako daleč bosta šla s politično usklajenostjo. Zagotovo morata odpraviti neskladje med svojo očitno podporo Ukrajini v zadnjih treh letih in nedavnim zatrtjem demonstracije v podporo Palestini med predstavo.”
“Glede prepovedi vstopa ruskim umetnikom in športnikom obstaja neverjeten dvojni standard. Izrael v Gazi vodi genocidno vojno (ki je niso upravičila grozodejstva nad Izraelci, ki so ji bila predhodna), njegovi nasilni naseljenci pa že leta sistematično izganjajo prvotne prebivalce Zahodnega brega. Vendar pa izraelski umetniki niso le prepovedani, ampak Izrael kljub temu, da ni v Evropi, sodeluje na evropskih dogodkih, kot sta evropski nogomet in tekmovanje za pesem Evrovizije. Številne druge države so izvedle neizzvane napade na druge narode – na primer ZDA na Irak leta 2003 in Iran letos. Nihče ni nikoli predlagal, da bi se njihovim umetnikom prepovedal vstop.”
“Ne glede na to, ali je Ana Netrebko blizu Vladimirju Putinu ali ne, ne vidim upravičenega izobčenja nje in drugih ruskih umetnikov, razen če so prepovedani tudi umetniki iz drugih držav, ki sodelujejo v agresivnih vojnah, in če niso prepovedani tudi vsi komercialni stiki z Rusijo. Imejmo enake standarde za vse.”
“Če bo dovolj ljudi kupilo vstopnice za ogled in poslušanje Ane Netrebko, jo bodo postavili na oder. Če se javnost odloči, da je ne bo gledala, se njenih nog ne bo videlo zaradi prahu. Očitno je odgovornost, da bojkotirajo njen nastop, na strani opernih obiskovalcev, ampak morda imajo tudi oni glinene noge.”
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec