KRITIK.si

Lepo, spontano, prisrčno, medgeneracijsko povezovalno je bilo sinoči v Poletnem gledališču Križanke na tradicionalni vsakoletni prireditvi Predani korakom.

Predani korakom, vse fotografije Marijan Zlobec

Prišlo je nekaj sto staršev, otrok, prijateljev, vrstnikov nastopajočih, ljubiteljev posebne oblike druženja z ljudmi, ki jim usoda ni bila najbolj naklonjena, a so ostali polni optimizma in pomoči, sočutja, radovednosti in obujanja spominov na leta, ko je prireditev povezoval odlični dramski igralec Jernej Šugman.

Na 73. Ljubljana Festival se je vrnila najbolj priljubljena dobrodelna prireditev za mlade. V sklopu projekta Predani korakom so bile najprej organizirane plesno-gibalne delavnice, včeraj pa zaključna predstava za otroke, vključene v rehabilitacijo na URI Soča.

Projekt že tradicionalno poteka v sodelovanju z Zavarovalnico Sava in URI Soča, od leta 2023 pa se jim pridružujejo tudi otroci iz Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana – Oddelka za sodobni ples.

Plesne delavnice je vodila Jana Kovač Valdés, izkušena pedagoginja in koreografinja, povezovalka giba in izražanja, mojstrica prilagajanja tehnik različnim telesnim zmožnostim.

Njeno delo je v sklopu delavnic temeljilo na iskanju povezave med gibom in izražanjem ter prilagajanju plesnih tehnik različnim telesnim zmožnostim. Na odru je izgledalo vse zelo iznajdljivo, tekoče, polno gibanja, celo otrok na vozičkih, ki so pokazali neverjetno spretnost.

S svojo predanostjo in občutkom za individualne potrebe vsakega plesalca je Jana Kovač Valdés otrokom predstavila varno okolje, v katerem so odkrivali nove načine gibanja, razvijali ustvarjalnost in pridobivali samozavest za zaključni nastop na velikem odru Poletnega gledališča Križank.

Večer se je v celoti posrečil in prepričal kot celostni vsebinski, pevski, glasbeni, plesni, gibalni in skorajda že dramski dogodek z določeno vsebino, povezano s skrivnostnim Kovčkom želja.

Delavnice spodbujajo vključevanje in razumevanje gibalne oviranosti ter omogočajo otrokom, da skozi skupno plesno ustvarjanje krepijo medsebojne vezi. A pomembno je čuteje vsebine odrskega dogajanja. Tu se je pokazalo, da so otroci napisali svoje želje, ki so se potem v obliki lističev želja pojavili v omenjenem kovčku. In smo jih nekaj poslušali.

Zaključna predstava Včasih si želiš, da bi te veter ponesel… sledi otroku, ki se zaradi zasmehovanja začne umikati vase in si želi postati neviden. Ta stavek iz programa pove manj, kot se je na odru v resnici dogajalo.

Scenografija je domiselno vsebovala z velikimi in raznobarvnimi črkami na veliko ozadje zloženo in pritrjeno slovensko abecedo kot simbol začetka vseh znanj, ki jih bodo otroci s časom pridobili.

Iz skrivnostnega Kovčka želja, iz katerega se rodi notranji glas – glas poguma, upanja in samospoštovanja, izvira dilema in vprašanje, kakšen sem, kaj sem, kakšen želim biti, sem duh ali sem kaj drugega ? Kaj se zgodi, ko se otrok znajde na robu skupine? Ko ga pogled boli bolj kot beseda? Ko si želi postati … neviden?

Čeprav je bila prireditev predstavljena kot tridelna, pa ostaja glavni magnet predstave kar velik svetlomoder kovček, prevelik za posameznega otroka, bolj eleganten za mamo, s tem pa še bolj skrivnosten.

To ni samo predstava o stiski – je tudi zgodba o notranji moči, prijateljstvu in pogumu, ki ga potrebujemo, da naredimo prvi korak … k drugemu.

Jasna želja je, da bi si nekoč ne želel več biti neviden, ampak vsem opazen: naj me spoznajo in sprejmejo vsi, čeprav sem na invalidskem vozičku. Svoboden si, če te vsi vidijo.

Zaključek predstave je bil še posebej slovesen s podelitvijo priznanj vsem nastopajočim v glavnih vlogah – skušaj sedmim, potem pa še vsem ostalim mladim na odru – skupaj kar šestnajstim. Vsi s bili poimensko predstavljeni in so se z dvigom rok ali prikonom predstavili, vsak pa je prejel posebno kar veliko modro torbo, verjetno je bilo v njej kaj dobrega in priročnega.