Pred nekaj dnevi so se začele vaje za letošnjo operno produkcijo Salzburškega binkoštnega festivala. Premiera opere pasticcio je predvidena za 6. junij. Prvo vprašanje režiserju Barrieju Koskyju na začetku pogovora za novinarje se je nanašalo na nastanek dela v treh letih, zastavil pa ga je Olaf A. Schmitt, ki je sodeloval pri konceptu in dramaturgiji produkcije.
Cecilia Bartoli s soustvarjalci Hotela Metamorphosis, foto SF/Jan Friese
Kosky je pripovedoval, da je trajalo več let, preden se mu je uresničila dolgoletna želja po sodelovanju z umetniško direktorico Salzburškega binkoštnega festivala Cecilio Bartoli.
Cecilia Bartoli, foto Decca
Ko se je to končno zgodilo, je bila ideja o ustvarjanju povsem novega dela skupna: »Ko sem Cecilii predlagal, da narediva pasticcio za 21. stoletje, so se ji oči takoj zasvetile. Vedno me je zanimala oblika pasticcia – ideja, da skladatelj ustvari novo delo iz obstoječega glasbenega materiala. To je oblika, ki ti omogoča, da ustvariš nekaj povsem novega – tudi z vključitvijo elementov plesa.«
Na ta način se je porodila ideja o združitvi zgodbe z glasbo Antonia Vivaldija. Ovid kot literarni lik in model se je ponudil sam od sebe, saj Ovid ni bil le Shakespearov najljubši avtor, temveč je ustvaril tudi nekaj podobnega »kuharski knjigi za renesanso«, saj so se generacije slikarjev in glasbenikov navdihovale z njegovimi več kot 250 mitološkimi zgodbami. »Izbrali smo pet zgodb iz njegovih Metamorfoz in jih združili z več kot 40 Vivaldijevimi deli,« nadaljuje Kosky. »Celoten večer je pripovedovan z vidika Orfeja, ki ga igra velika nemška gledališka in filmska igralka Angela Winkler. Orfejeve sanje so izhodišča za zgodbe.«
Barrie Kosky, foto SF/Leo Neumayr
Ni jasno, koliko oper je Vivaldi dejansko napisal, sta poudarila tako Olaf A. Schmitt kot dirigent Gianluca Capuano, slednji pa je dodal: »Še danes odkrivamo nova Vivaldijeva dela; tako kot Johann Sebastian Bach je tudi on po svoji smrti v kolektivnem spominu ostal predvsem kot izjemen instrumentalist in ne kot operni skladatelj. V času svojega življenja je bil bolj znan po instrumentalnih delih, ki jih je objavil, medtem ko so bile njegove opere in sakralne skladbe skoraj povsem pozabljene.«
Šele leta 1926 so raziskovalci odkrili zakladnico Vivaldijevih avtogramov, s čimer je postalo dostopno njegovo delo kot opernega skladatelja. »Drugo odločilno prelomnico pa je ustvarila Cecilia Bartoli, katere album iz leta 1999 je sprožil tisto, kar bi lahko imenovali prava Vivaldijeva renesansa. To je na njegov opus vrglo povsem novo luč.«
Barrie Kosky
Na vprašanje Olafa A. Schmitta, kako so bili izvajalci izbrani za ta trenutni projekt, je Kosky odgovoril: »Vivaldijevim operam včasih manjka velik dramaturški lok – precej drugače kot na primer dela Georga Friderica Händla. Prednost naše oblike pasticcia je, da lahko nanizamo izbor glasbenih vrhuncev. Mednje spadajo skladbe, ki so jih na primer posneli Cecilia Bartoli, Lea Desandre in Philippe Jaroussky.«
Lea Desandre, foto Julien Benhamou
Glede na to ozadje so bile vokalne vloge izbrane in bodo odigrane tudi z mislijo na mlado generacijo umetnikov. Nova opera vsebuje tudi več plesnih in zborovskih elementov, kar vodi v obsežno delo glasbenega gledališča, ki traja več kot tri ure.
Philippe Jaroussky, foto SF/ Marc Borggreve
Kosky je poudaril, da so zanj pomembni elementi čustvenega stanja, ki jih na občinstvo prenaša lik Orfeja. »Uporabljamo čudovit nov nemški prevod Ovidija, ki je prepričljiv v svoji veliki jasnosti,« je Kosky dodal glede koncepta. »Zgodba o Orfeju in Evridiki je pripovedovana z vidika Evridike. Uporabimo tudi epizodo s Pigmalionom, ki mu Venera dovoli govoriti s figuro, ki jo je ustvaril. Potem so tu še zgodbe o Arahni, Miri in Eho ter Narcisu – vse zgodbe so o preobrazbi. Ovid veliko govori o preobrazbah spolov. V sedanjosti potrebujemo mitološke zgodbe: pripovedujejo skrivnosti življenja. Kot da bi se čas ustavil, Vivaldijeva glasba pa nas popelje v mitološki svet sanj.«
Dirigent Gianluca Capuano, foto SF/Leo Neumayr
Na vprašanje o raznolikosti in številnih barvah glasbe je Capuano odgovoril: »Vsak dan odkrivamo nove stvari. Občinstvo se bo na trenutke vprašalo, ali resnično sliši Vivaldija.«
»To vključuje tudi uporabo specifičnih inštrumentov, kot je strunski inštrument šalam,« je dodal Kosky.
Dramaturg Olaf A. Schmitt, foto SF/Leo Neumayr
»Njegova ideja je bila vedno, da bi pripovedovalca Orfeja igrala ženska,« je nadaljeval Kosky. Zanj je Angela Winkler idealna igralska zasedba, saj ima sposobnost, da liku da potrebno melanholično globino. (Angela Winkler, rojena leta 1944, je mednarodno znana nemška gledališka in filmska igralka. S svojimi 81. leti bo predstavi dala poseben čar).
Ustvarjalna ekipa
Naslov novega opernega dela iz Vivaldijeve glasbe Hotel Metamorphosis (2024) »izhaja iz temeljne razlike med dvema svetovoma,« je dejal Kosky, »realističnim svetom z ljudmi in nadrealističnim svetom sanj. Ponavljajoča se glasbena stanja melanholije in osamljenosti simbolizirajo sterilno, anonimno vzdušje hotelske sobe, ki jo nato napolnijo čustvena stanja sveta sanj. Formalno so tu odlomki, v katerih sta besedilo in glasba ločena s premori, in drugi, v katerih so besedila podlaga za glasbo.«
Arije iz Vivaldijevih oper in njihova besedila so bila izbrana tako, da se ujemajo s situacijo, prikazano v pasticciu; Kosky je pet zgodb opisal kot samostojne epizode. Na ta način se med šesttedenskim procesom vaj razvija nova partitura – partitura, ki je prav tako podvržena nenehnim preoblikovanjem. (Po tiskovnem sporočilu).
Prvi predstavi v Hiši za Mozarta bosta 6. in 8. junija, potem pa na ponovitvah na Salzburških slavnostnih igrah: 31. julija ter 5., 10., 13. in 15. avgusta.
Avtorji operne predstave v dveh delih:
Marijan Zlobec