Slovenska multimedijska umetnica Eva Petrič je v zadnjih dneh razpeta med dvema razstavama. Prvo je odprla v Avstrijskem kulturnem centru v New Yorku, drugo pa na Dunaju. Eva Petrič je sicer članica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, Likovnega društva Kranj in Gesellchaft bildener Künstlerinnen und Künstler Österreich – Društva avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki ga vodi slovenska predsednica Tanja Prušnik, po rodu koroška Slovenka. Avstrijsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1861, slovensko pa 1899.
Avstrijski kulturni center v New Yorku, foto osebni arhiv
Newyorško delo Eve Petrič je bilo naročilo: ustvariti umetniško delo, ki nagovarja vse praznike, in časti vse različne kulture, pravzaprav pozdravja prihod novega leta in svetlobe in se poslavlja od starega leta in teme…kot je podobno skoraj vsem novoletnim praznikom že od nekdaj.
To delo “Tree of Life – Totem for Humanity” in “Giver and Keeper of Happiness” je bilo narejeno prav za to specifično lokacijo Avstrijskega kulturnega centra v samem središču Manhattana na 52. ulici in 5. Aveniji.
Delo je bilo namenjeno za vhod v veliko stavbo, tako da se vidi že od zunaj in se spogleduje z raznolikostjo arhitekture stavbe. Na primer ko gledaš stavbo od zunaj, lahko (podnevi in ponoči) vidiš dela, saj so transparenta in tudi ustvarjajo lepo senco, ki se spreminja z jakostjo svetlobe in ustvarja 3dimenzionalnost.
Dela so lahkotna in imajo dinamiko, ki jo poudarja material, iz katerega so, saj so lahkotna in tudi motivi na obeh delih so dinamični. “Drevo življenja – Totem za človestvo” dobesedno raste iz tal kvišku v nebo, kot podobno “raste” tudi ta stavba med drugimi nebotičniki na tej cesti…In omogoča različne poglede.
“Ko gledamo to delo od vzunaj, vidimo polovico dela, ki deluje, kot celota. A ko ga gledamo od znotraj vidimo njegovo celoto, kako se vzpenja kvišku, in nam tudi daje občutek Vsemogočnega, kar se mi zdi ključno, ko vstopamo v novo leto. In če gledamo na delo iz tretjega nastropja stavbe, od znotraj, imamo zopet drugi pogled na delo od zgoraj…”
“Zakaj Drevo življenja? Prispodoba drevesa je tudi nekaj, kar zaznamuje našo zemljo in naše bivanje na zemlji in je pojem življenja. Je pa Drevo življenja hkrati univerzalna prispodoba vseh religij, ki ponazarjajo življenje, razvoj…Ta simbol sem izbrala tudi zato, ker nam nudi – ponuja upanje, česar nam primankuje in nas vabi, da bi imeli vizije za naslednjo leto, česar nam tudi primanjkuje.”
Delo je sestavljeno iz čipk iz vsega sveta (čipke zbira že od leta 2012); veliko jih je iz avstrijkih pokrajin, saj so organizatorji dogodka objavili javni poziv za zbiranje čipk skozi informativne kanale Avstrijskega kulturnega centra in pridobili kar nekaj čipk prav za to delo, ki čipkam ponuja novo življenje.
Eva Petrič se javno zahvaljuje direktorici ACF gospe Susanne Keppler-Schlesinger za prijazno povabilo in zaupanje ter Stephanie Buchmann, umetniški vodji ACF NYC in kustosinji Totem For Humanity za vso njeno pomoč in vodenje. Hvala tudi tehnikoma Gerhardu in Michaelu ter ostalim članom ekipe ACF za vso njihovo angažiranost in dobro voljo in Valentini Funes Rainer za ves njen PR in organizacijo.
Barvito Drevo živlenja – Totem za človeštvo nagovarja tudi afriške praznike, kot so KWANZA in hktrati kot drevo nagovarja božične praznike in tudi menoro od Hannukah itd…
“Poleg dela “Tree of Life – Totem for Humanity”, ki je tudi v dialogu z delom Kieslerja v MOMA “Totem for All Religions” (Totem za vse religije), ki je del stalne zbirke in tudi bil razlog, zakaj sem prvič prišla v Avstrijski Kulturni Center v New Yorku leta 2015, ko sem bila povebljena k sodelovanju na skupinsko razstavo “Kiesler through the Centuries.”
Deli “Giver and Keeper of Happiness” nakazujeta, kako je veselje nekaj dinamičnega, ki pride in izgine, je v rotaciji, kot je naš svet in odvisen od tega tako, kako ljudje delujemo…Veselje je nekaj, kar je protrebno nagovati, kot drevo življenja, če želimo, da je barvito in dinamično prisotno…
“Zato sem tudi novo figuro obrnila na glavo, da bi še bolj poudarila idejo, da veselje ni nekaj, kar je samoumevno, ampak je v nenehnem gibanju…”
