Jenkova nagrada ima v javnosti velik odmev, saj velja za najpomembnejšo nagrado za izvirno slovensko poezijo oziroma pesniške zbirke zadnjih dveh let. Čeprav je STA poročala, da je bila letošnja podelitev dvema pesnikoma prvič doslej, je kasneje vest preklicala, češ da je to bila že tretja podelitev dvema pesnikoma. No, v resnici je bila četrta.
Zadrega predsednika Kulturnega društva Simona Jenka – Šmonca Mavčice Rudija Zevnika, ker je imel za dva nagrajenca le eno minianurno skulpturo s portretom Simona Jenka, vse fotografije Marijan Zlobec
Utemeljitvi nagrade na sami podelitvi poročevalcem nista bili dostopni, vsaj ne v celoti. DSP je zvečer poslal sfrizirano poročilo, kar vodi do javne kritike. Društvo slovenskih pisateljev je dolžno objaviti celovito utemeljitev nagrade, tako kot javno zahvalo obeh nagrajencev. Tega nismo dočakali, kljub obljubam. Ta dokument utemeljitve je na prošnjo prišel iz Slovenske matice, ker sta obe nagrajeni zbirki izšli v posebni zbirki Slovenske matice Mozaiki. Na slovesnosti v Kranju je obe utemeljitvi prebrala Tonja Jelen, predsednica žirije.
Predsednik DSP Dušan Merc, Miljana Cunta in Tonja Jelen
Miljana Cunta – Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo
Pesniški diskurz Miljane Cunta se izvija iz skrivnosti, iz sebstvenosti in iz bivajočega, ki se z besedami skoraj telesno dotika bralčeve percepcije. Stilistično prehaja iz navadne govorice s pomočjo jezikovne drugačnosti, ki daje vtis svečanosti, a je sintaktično blizu tudi sodobni izrazni misli. Neukrotljivi jezik pesmi teče miselno skladno in se zliva v pesniško podobje polno oblik stvarnosti in transcendentne odmaknjenosti od vsakdanjega sveta. Zdi se, da še posebej dovršeno in izrazito v njeni zadnji pesniški zbirki z naslovom Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. To poezijo bi morda lahko umestili v Plotinovo misel o tem, da oddaljenost, oziroma v konkretnem primeru oddaljevanje od začetkov, nikoli zares ne izgubi stika z izvorom. Pahljača različnih možnosti se nahaja med izgubljeno in ponovno najdeno preteklostjo. Cuntin pesniški jaz zaznamuje »težo izgubljene bližine« z mrtvimi kamni, ob tem pa izpostavi zatajitev strahu, sramu in beg v pozabo. Kljub nemoči pojemajočih ritualov se vse ponavlja in prehaja iz enega v drugo stanje, iz enega v drugo doživetje.
Miljana Cunta bere svojo poezijo
Lirski jaz se ne nanaša zgolj na metafizično nepreglednost, ki sicer vodi k pratemelju, temveč občasno tudi na spomin na vsakdanje majhne stvari, kot je na primer podloga obleke in iz nje ustvari metaforo življenja med zunanjim in notranjim jazom. V vsakdanjosti pa se najdejo tudi nepovabljenci, ki presenetijo ustaljeni red, so motnja, razpoka in potem ne veš, ali bi bil »žalosten zaradi odmika od reda ali vesel zaradi novega trenutka v življenju«.
Zahvalne besede Miljane Cunta ob podelitvi nagrade
V prividu drobne in na videz majhne besede, je tu kot iz semena odprta pot v »divjo rastlino iz praga življenja v širni svet«. Prehajanje časa med drugim zaznamuje preteklost, s katero se ohranjajo podobe. Pesem je popotnik med hčerko in materjo, med sinom in očetom,
je premikanje iz enega v drugo obdobje in stanje ter s tem tudi v novo spoznanje.
Utemeljiev nagrade je prebrala predsednica žirije Tonja Jelen
V trenutku posredne neposrednosti se s pesnico Miljano Cunta pred nami širi poezija, ki je hkrati v nas, v naš duševnosti in v svetu okrog, na poti k absolutnemu pesniškemu izrazu v trenutku samosti in vseedinosti. Samobitna, a v avtentični realnosti, v uzrtju same sebe in drugega. S to poezijo smo tako na poti k izvorni besedi, ki pripada vsakemu posamezniku, človeštvu in stvarstvu kot takšnemu.
Miljana Cunta
V tej pesniški zbirki je vsega ravno dovolj, tankočutno in miselno poglobljeno zapisano, da lahko bralko ali bralca pripelje v mistično in metafizično duhovno izkušnjo, kakršno lahko ponudi le miselno dovršena in stilno fluidno izpeljana izvirna poezija. Zato je žirija za letošnjo Jenkovo nagrado izbrala zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta.
Nagrajenec Robert Simonišek
Robert Simonišek – Vračanje k čistosti
Pesniška zbirka Roberta Simoniška Vračanje k čistosti (Slovenska matica, 2024) je nadgradnja dozdajšnjega avtorjevega pesniškega dela. Že avtorjeve prejšnje pesniške zbirke so kazale na premišljen jezik in prav posebno ustvarjanje notranjega vzdušja.
Pesnikovo natančno popisovanje krajine, občutij, razmišljanj je svojevrstno in izredno poglobljeno. Z vpogledom v notranje in zunanje svetove se znajdemo v središču dogajanja, ki je živo in prvinsko. Pred nami se razgrnejo podobe in utrinki, ki jih sodobni človek prevečkrat prezre. Zdi se, da pesnik prepričljivo vleče nit razmišljanj in povabila k »čistosti«, ki skriva vso lepoto videnega in občutenega. S pretanjenim glasom in skorajda panovsko idejo vabi, da mu sledimo. Ni nujno, da ostanemo z njim. Subjekt sobiva že z drugimi, vsi so isto – naj bo to človek, žival, ali rastlina. Vsaj je tisti, ki diha, četudi ga mogoče ni več.
Robert Simonišek bere svojo poezijo
Pesniška zbirka Vračanje k čistosti je bogato poetično potovanje, na katerem uzremo različne motive, zajete iz širokega zanimanja in poklicne poti pesnika. Pred nami se odkriva filozofija, umetnostna zgodovina, vmes se ves čas subjekt napaja z znanjem, lepoto narave in modrostjo. Na drugi strani se izrisujejo sociološki in antropološki izrisi nekega minulega časa (podobe mesta, stavb, otroške igre). Vsemu temu naštetemu je naklonjen, upor se začne z vsemi birokratskimi vbodi in stremuškim načinom bivanja. Pesnik se zato želi otresti vsega slabega in zavestno oditi v meditacije, odmike s sprehodi in počasi postati skorajda asket. A kaj ko je tu že do zdaj prehojena življenjska pot, ki z nalaganjem vsega mogočega tega ne dopušča. Torej pesniška zbirka Vračanje k čistosti priznava tudi to – in prav zato pesmi ne dajejo vtisa naivnosti in nam prepričljivo kažejo pravo presojanje o življenju.
Robert Simonišek
Pesniški subjekt Roberta Simoniška se želi osvoboditi vseh shem in balasta in se potopiti med staroselce, med katerimi lahko najde samega sebe in se samo tako lahko reši. A to ni pesem upora proti pretirani urbanosti in izpraznjenosti človeškega sveta, je namreč prefinjena govorica izčiščenega pesniškega jezika. S posebno, skorajda milino se lahko potopimo v čistino tople sobe in čutimo odtekanje časa, opazimo nebo in oblake, s čimer se subjekt spaja in prav tako mi.
Iz Vračanja k čistosti
Pesniška zbirka Roberta Simoniška Vračanje k čistosti so v sodobni slovenski poeziji nekaj svežega, podajajo nam zanimanje in upanje, da se v svetu negotovosti in nezaupanja še vedno lahko najde pot, po kateri stopa pesniški subjekt in na kateri najde in uzre še zmeraj lepoto. Pesmi nas nagovarjajo k umiku vsega izpraznjenega in se želijo vrniti k dobremu. z vso skromnostjo, da na novo nastalega sveta ne bomo našli. A za vse to ni samo krik in klik – pač pa napor in trud, ki se na tem potovanju poplačata. Posebna zrelost in govorica sta še zadnji krovni nosilki, da si ta pesniška zbirka zasluži Jenkovo nagrado.
Zahvala Roberta Simoniška
V agresivni in shizofreni družbi, ki razstavlja stvarnost na prafaktorje in se napaja z videzom, tendence po redu, resničnosti in lepoti učinkujejo kot obramba pred norostjo. Tehnologija, znanosti, teorije, psevdoduhovnosti in javna mnenja nam sugerirajo, da se moramo opredeliti izključno za eno stran, da naša telesna in duhovna izkušnja nista dovolj, da bi se umirili in našli stik s seboj, svetom in z drugimi. Včasih se takšen uvid zgodi skozi pesem. Pesniška inteligenca ima čisto svojo logiko, neprimerljivo z drugimi področji. »Gradivo«, ki je lahko karkoli, tudi najbolj ogolela vsakdanjost, preoblikuje skozi estetsko izkustvo. Osnovna pogoja sta čuječnost in ustrezen čas, ki omogoči dojetje. Kot občutljiv medij pesem premore globinsko doživljanje, vključevanje različnih ravni resničnosti in premislek o najbolj elementarnih, samoumevnih rečeh. V svoji strukturi pa je najbližje metafizični izkušnji, saj ohranja skrivnost in brezmejnost nečesa, česar ni mogoče razložiti z zvezo vzroka in posledice. Za pesnika postane temeljno vprašanje, kakšen jezik in izraz bo uporabil za posredovanje videnj in čutenj, ki se bralcu prikazujejo kot dar, napor ali preplet obojega.
Na slovesnosti sta nastopila Gal in Severa Gjurin
Marijan Zlobec