Akademska slikarka Emira Turnadžić pripravlja v ljubljanski Galeriji Hest svojo prvo samostojno razstavo slik in risb iz zadnjega obdobja svojega ustvarjanja. Odprli jo bodo v sredo, 10. maja, ob 19. uri.
Emira Turnadžić – Avtoportret, foto Marijan Zlobec
Emira Turnadžić je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Sarajevu, zatem pa se je preselila najprej v Zagreb in potem v Slovenijo, kjer je v Ljubljani nadaljevala druženje z akademskim kiparjem Mirsadom Begićem, s katerim se je srečala že poprej v Sarajevu, in se z njim poročila. V svojih slikah, na katerih prevladujejo bele ženske figure na modri podlagi, bi lahklo prepoznali daljni vpliv angleškega slikarja Luciana Freuda (vnuka Sigmunda Freuda), deloma pa tudi slavnega angleškega slikarja Francisa Bacona.
V bistvu gre za slikarski feministični eksistencializem z demonstracijo vsakršne ogroženosti: samostojnega mišljenja, materinstva, gledanja in opazovanja, gibanja in s tem svobode. Združevanje podobe človeka ali samo ženske z živaljo, je v sodobnem slovenskem slikarstvu znamenje svojske figuralike, intimizma in morda celo z družbeno – kritičnimi podtoni. Ženska – žival je na sliki zvezana s črnim trakom, nogi pa se povezujeta v eno samo, ta pa seveda ne more hoditi, kaj šele teči. Rdeče zasnovan prostorski trikotnik ali kot predstavlja simbol, kam sodi ali je postavljena, kako se počuti, svoje bivanje osmišlja in s svojim delom protestira. Izjemno je njeno oko verjetno košute, prsti pa kot nekakšni rogovi. Pomembna sta povečan trebuh in viseča, a polna dojka kot simbol plodnosti in nosečnosti.
Emira Turnadžić – Brez naslova, olje na platno, 100 x 120 cm
Emira Turnadžić (rojena 1955 v Zagrebu) je leta 1979 diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu pri prof. Ismarju Mujezinoviću. Po končanem študiju je dve leti ustvarjala v slikarski Majstorski radionici Ljube Ivančića in Nikole Reiserja v Zagrebu. Poučevala je risanje na sarajevski Akademiji za likovno umetnost. Leta 1981 je dobila nagrado na 11. Bienalu mladih na Reki in leta 1982 še nagrado za slikarstvo na razstavi v »Collegium Artisticum« v Sarajevu. Živi in dela v Ljubljani. (Iz uradne predstavitve Galerije Hest).
V ustvarjalnem ateljeju, foto Marijan Zlobec
Emira Turnadžić je pred leti imela večjo samostojno razstavo v organizaciji Obalnih galerij iz Pirana v znanem razstavišču Monfort v Portorožu. O tej razstavi je izšel katalog, v katerem je bilo nekaj misli, kot jih citiramo:
“Po skoraj tridesetih letih, odkar je Emira Turnadžić imela zadnjo samostojno razstavo v Muzeju olimpijskih iger v Sarajevu, bo v nekdanjem skladišču soli Monfort v Portorožu prvič javnosti predstavljen najnovejši opus slik, ki jih je ustvarila v zadnjih štirih letih. Z odmikom od znanih sodobnih tendenc in z opazno intimno likovno entiteto so ta dela bistveno drugačna, še vedno sodobna ter neprimerljiva s sočasnimi likovnimi govoricami. V tehnološkem smislu so simbioze risbe, slike, reliefa in objekta, v formalno oblikotvornem pogledu pa presenetijo z ekspresivno impozantnostjo v smislu skrajno intimne izpovedi. Tradicionalna risba in tradicionalna slika sta vsaj na videz podrejeni materialni strukturi slikovne površine: avtorica z vso natančnostjo kolažira in mozaično sestavlja, plastí, razvršča in oblikuje nove teksture po slikarski površini. Snovnost uporabljenih predmetov in materialov – njihov diapazon je izjemno širok – je zelo pomembna, tudi optično izpostavljena ter dostopna še otipu. V ikonografsko-znakovnem in vsebinskem smislu pa sledimo spontanemu avtoričinemu trenutnemu navdihu in ideji: to je njen neustavljivi kreativni agens, ki ga skozi ustvarjalni ritual transformira v sublimne metafore nečesa, kar je onkraj konkretnega in fizičnega sveta. Znotraj tega je vedno veliko prostora zlasti za avtoričino pronicljivo intuitivnost, pa za domišljijo, spomine, reminiscence.
Z razstave v Portorožu
Od tod izključitev vseh figurativnih in narativnih elementov ter skrajna redukcija v poenostavitvi oblik. Te pojavnosti so kot anamorfoze, ki evocirajo organske forme, v detajlih asociativno tudi antropomorfne, ter s svojim repliciranjem postanejo avtoričin prepoznaven obrazec. Pred gledalčevimi očmi je mistično skrivnostna podoba, ki s svojo enkratnostjo, izvirnostjo in iskreno izpovednostjo omogoči vživetje, neposredno in brez kakršnihkoli omejitev.”
Marijan Zlobec