Milanska Scala začenja novo sezono s sodobnim pogledom na Macbetha

Milanska Scala začenja novo operno sezono z Verdijevo opero Macbeth, ki pravkar poteka v najlepšem opernem gledališču v Evropi. Pred nocojšnjo premiero je sicer že bila tradicionalna predpremiera za obiskovalce Scale do tridesetega leta starosti. Na premiero v Scalo pa je prišel tudi italijanski predsednik Mattarella, pozdravljen s petimuntnim aplavzom.

Prizor iz Macbetha, fotografije Teatro alla Scala/Brescia in Amisano

Predstavo so ustvarili poleg dirigenta in glasbenega umetniškega vodje Scale Riccarda Chaillyja še režiser Davide Livermore, scenograf Giò Forma, kostumograf Gianluca Falaschi, koreograf Daniel Ezralow, oblikovalec luči Antonio Castro in video D-Wok.

V Macbethu nastopajo nekateri odlični solisti iz sedanjega opernega sveta kot baritonist Luca Salsi, ki se je že uveljavil kot prvak Verdijevega repertoarja. Občinstvo Scale je že osvojil v operah Ernani in Ples v maskah. Tokrat nastopa kot Macbeth. Sopranistka Ana Netrebko je drugič v karieri Lady Macbeth (prvič je pela leta 2014 v MET v New Yorku, ko je bil Macbeth Željko Lucić), in kot je povedal Riccardo Chailly, sta največ delala na barvi njenega glasu in dramskem izrazu, da bi “njeno vokalno lepoto približali celo neprijetnim in ubijalskim vidikom Lady Macbeth.” Zanjo pa je ta Macbeth “zelo poseben: vizualni učinki, spremembe prizorov in celo ples.” Svet pa se ji danes kaže ravno tako grozljiv kot je bil takrat. Tenorist Francesco Meli je Macduff. Na koncu velike solistične četverice je basist Ildar Abdrazakov v vlogi Banca; ima svetovne operne izkušnje, odlično vokalno tehniko in igralske lastnostmi.

Macbeth je sodoben

Scensko – režijska postavitev je izrazito sodobna in nas postavlja v naš čas. Režiser Davide Livermore stavi na vsakršne trike in presenečenja, tako da gledalcem ni prav lahko dojemati, kje so v resnici in kaj se dogaja. Režiser je v Macbethu ugotovil, da je “gledališče sestavljeno iz trikov, je nenehno premagovanje ovir in iskanje rešitev.”

Vtis, kolikor sem ga doobil po radijskem in delno televizijske prenosu, je vsekakor boljši od končnih hudih buuu za režiserja in scenografa. Čuti se ozadje mafije, velemesta, cele soseske, ki je bila pod nadzorom ndraghete in jo sedaj rušijo, kot vidimo na nekem video prizoru, fascinantni so gozdni prizori, manj čarovniške so same prerokovalke. Velika scena je omračitev uma Lady Macbeth na vrhu stavbe, posneta iz zraka (kar je kar nekaj takih prizorov nasploh) s prometom, daleč spodaj, potem pa sklepamo, da je v omračitvi uma storila samomor.

Presenetil me je nekoliko slabši zbor, kot se od Scale pričakoval, prav tako so bili nekoč boljši nekateri solisti, še posebej Macbeth, kot sta ga pela Piero Cappuccilli ali Leo Nucci, z veliko večjo dramatično izrazno in glasovno močjo ter dolgim fraziranjem kot tu Luca Salsi, ki je bil precej povprečen. Pri Ani Netrebko se je na posameznih mestih poznala celo šibka intonančna čistost, medtem ko je v izrazu daleč od svojega notranjega čutenja sveta in ta vloga ni zanjo kot identifikacija njenega osebnostnega bistva. Povprečen je bil tenorist Francesco Meli kot Mcduff. Meli je nasploh preveč favoriziran operni pevec. Basist Ildar Abdrazakov pa je bil zelo soliden Banco.

V bistvu sta bila najboljša najbolj napadena avtorja, režiser Davide Livermore in scenograf Giò Forma, pa še koreograf, kostumograf, lučni mojster in avtor videa. Celotna scenska prezenca je bila zelo avtentična in vredna vse pozornosti. V Scali je zmagala sodobnost, povezana z modernostjo scenske predstavitve zelo stare zgodbe, ki se dogaja v 11. stoletju na Škotskem, v resnici pa je zelo moderna.

Ana Netrebko je po predstavi izjavila, kot povzemam po Il Giorno, da je bila “režija fantastična, moderna, nov operni svet.”

Marijan Zlobec