Slovenski pianist Aleksander Gadžijev tekmuje v finalu na že XVIII. Chopinovem tekmovanju v Varšavi, najbolj prestižnem in cenjenem glasbenem tekmovanju na svetu. Poteka že od leta 1927, namenjen je le enemu skladatelju, legendarnemu Fredericu Chopinu in je s tem, po vseh tekmovalnih pravilih, najbolj enakovreden in v osnovi pošten za vse tekmujoče glasbenike.
Aleksander Gadžijev je kot šesti nastopajoči (štirje včeraj) in drugi danes, dva pa še sledita, (medtem sta že končala), kot edini pokazal tisto neponovljivo samozavest, zrelost, poglobljenost, muzikalnost, absolutno znanje vsega, kar je tu že igral, da more biti njegov končni rezultat izvedenega programa v predtekmovanju, drugi in tretji etapi ter finalu nagrajen z zmago.
Žirija si bo to privoščila, ker vendarle ve, kaj je bil Chopin, predvsem pa, kdo ga danes v Varšavi igra tako, da ti takoj zleze v srce in dušo. To je slovansko občutenje tiste zgodovine in dogajanj, ki so Chopina pripeljala v tujino, v izgnanstvo ali emigracij, in po smrti vrnila njegovo iz telesa izrezano srce, položeno v stekleno posodo, zalito s konjakom, da se je srce ohranilo, in skrivaj mimo ruskih stražarjev na meji prenešeno v Varšavo. Potem so ga zazidali za večno v steber v ladji cerkve Svetega Križa. Tam so v Chopinov spomin v nedeljo izvedli Mozartov Requiem.
Chopinov spomenik v varšavski cerkvi Svetega Križa
Aleksander Gadžijev je bil v finalu doslej prepričljivo najboljši, a ravno to bo spodbudilo še dva izjemna konkurenta za končno zmago; španskega pianista Martina Garcio Garcio ter rusko – armensko, sicer najmlajšo tekmovalko Evo Gevorgyan; še ne osemnajstletno pianistko, ki bosta po poslušanju Aleksandra Gadžijeva dala vse iz sebe, da bi bila enakovredna in se borila vsaj za prve tri nagrade: (40, 30, 20 tisoč evrov).
Mednarodna sedemnajstčlanska žirija želi prebuditi glasbeno Evropo, ji vrniti digniteto, tradicijo in umetniško vrednost pianističnega ustvarjanja, ki je samo njena in neponovljiva, ne pa uvožena iz Azije in Amerike. Hkrati ne želi nagraditi pianistov, ki imajo v svojih mislih in glavah ter srcu druge skladatelje, o katerih celo javno spregovorijo.
Aleksander Gadžijev ves čas misli samo na Chopina: on je dovolj velik genij, njegova glasba pa najbolj posebna, neponovljiva, večja po vseh emotivnih finesah, kot si jo danes zna obuditi v sebi velika večina vseh pianistov sploh. Valovanja melodije v pp in p, največ mezzoforte, je Gadžijev povezal s kristalno čistim tonom v vseh legah, najbolj opazno v visokih tonih v tretjem stavku, da je celo nam gledalcem koncerta oziroma neposrednega prenosa po internetu zastajal dih.
Zdaj igra isti Chopinov klavirski koncert št. 2 v f-molu španski pianist Martin Garcia Garcia; je manj muzikalen in dela nemogoče grimase. Njegova interpretacija nima takega rafiniranega zvočnega valovanja v minimalnih dinamičnih dimenzijah, kar naredijo Chopinovo glasbo erotično, prav tako ni tako močan v hipnih riterdandih, nasploh je njegov ton manj bleščeč in kristalen hkrati, tudi orkester ga spremlja nekoliko slabše. Vendar pa je bil na koncu sprejet z večjimi, viharnimi ovacijami in bi po mnenju občinstva zaslužil zmago Španec. A to navijaštvo žirije ne sme zmesti, saj ne ocenjujejo vedenja in sprejema pianistov občinstva v dvorani.
Martin Garcia Garcia
Zadnja je nastopila rusko – armenska pianistka Eva Gevorgyan, kot rečeno najmlajša tekmovalka letošnjega Chopinovega tekmovanja v Varšavi. Njena samozavest se je iz etape v etapo stopnjevala, kar pomeni, da ima v sebi pravi pianistični živec, česar žirija ne bo mogla spregledati in ji bo zanesljivo dodelila kakšno nagrado.
Eva Gevorgyan
Njen pianistični zvok, kolikor je občutljiv, pa je vendarle bolj rusko obarvan, manj rafinirano čuteč, čeprav je imela pasaže, zlasti v drugem stavku, ki so bile vrhunske. Prav gotovo bo njeno ime letošnjega tekmovanja zelo opazno.
Če dodamo še včerajšnja tekmovalca, ki bi sodila k najboljšim, to je japonski pianist Kyohei Sorita in italijanska pianistka Leonora Armellini, potem imamo že pet od šestih kandidatov za uradne nagrade od prvega do šestega mesta.
Ampak to ni košarka, kjer Luka Dončić šest sekund pred koncem tekme na olimpijskih igrah proti Franciji nepojmljivo poda žogo svojemu soigralcu, ki ga pod košem slučajno pokriva najboljši branilec v NBA ligi in potem Slovenija izgubi, namesto da bi Luka ali sam metal ali sam naredil prodor in izsilil osebno napako, potem imel dva prosta meta in oba zadel za končno zmago Slovenije in pot v finale.
Japonski pianist Kyohei Sorita
V Varšavi Slovenci ne bomo jokali; Aleksander je za nas že zmagovalec.
Italijanska pianistka Leonora Armellini
Vrhunski so bili tudi ostali finalisti doslej, poljski pianist Kamil Pacholec, kitajski Hao Rao in kanadski J.J. Jun Li Bui.
Jutri nastopajo še japonska pianistka Aimi Kobayashi, Poljak Jakub Kuszlik, Hyuk Lee iz Južne Koreje in Bruce (Xiaoyu) Liu iz Kanade.
Verjetno pa se je končni domet Chopinovega tekmovanja pokazal danes zvečer.
Marijan Zlobec