Mednarodna Galerija Photon prireja mednarodno skupinsko fotografsko razstavo z naslovom Uteha spomina in podnaslovom Kako smo preživeli socializem in se celo smejali. Sodelujejo fotografi: Andrzej Baturo (Poljska), Vladimir Birgus (Češka), Janez Korošin (SIovenija), Branko Lenart (Avstrija), Zora Plešnar (SIovenija), Anton Podstrasky (Slovaška), János Szász (Madžarska), Lenke Szilágyi (Madžarska). V Ljubljani jo bodo odprli v četrtek, 26. avgusta, v Galeriji Photon v Ljubljani, 1. oktobra pa v Photon Gallery Vienna.
Branko Lenart
Pred približno tridesetimi leti so se v državah srednjevzhodne Evrope zgodile velike družbene spremembe. Nekatere države nekdanje socialistične ureditve so ob tem razglasile in dobile svojo samostojnost. Med njimi tudi Slovenija. Ob tej obletnici so si v Photonu postavili vprašanje, kako je fotografija beležila čas pred temi prelomnimi dogajanji – v življenju navadnih ljudi. Ne zanimajo jih usodni zgodovinski dogodki in velike osebnosti, pač pa želijo s tem razstavnim projektom ponuditi vpogled v vsakdanje življenje in predstaviti nekatera protislovja družbenega sistema, ki je gradil na utopični viziji prihodnosti.
Z namenom, da bi ponovno prelistali “družinske albume” nekdanjih socialističnih držav, predstavljajo nekatere pomembne fotografe iz regije, ki so dokumentirali življenje v vzhodni Evropi v sedemdesetih in osemdesetih letih. Vsem je, tudi ob različnih formalno-estetskih izhodiščih, skupen subjektiven in mnogokrat humoren pogled na banalno in absurdno vsakdanjost.
Andrzej Baturo
Podobno kot na drugih ustvarjalnih področjih se je v socialističnem delu Evrope tudi v fotografiji družbena kritičnost prilagajala, kamuflirala in transformirala v oblike in žanre, ki so bili sprejemljivi za objavo. Okoliščine vsakdanjega življenja in s tem tudi kulture je tedaj določala vladajoča ideologija z državno propagando, kjer izražanje kritike in smešenje oblasti niso veljale za umetniške vrednote. Upoštevanje pravil družbenega statusa v veljavni hierarhiji (npr. članstvo v Partiji, sodelovanje z določenimi državnimi institucijami) in s tem povezani politični rituali in ekonomski privilegiji na eni, ter precejšnja brezpravnost in relativna ekonomska revščina večine ljudi na drugi strani, so bile pogoste teme socialno občutljivih avtorjev, tudi fotografov na tej razstavi.
Anton Podstrasky
Pri tem so vidne razlike med fotografi, ki prihajajo iz bolj “trdih” socialističnih (sedanjih “višegrajskih”) držav, s tremi avtorji, ki predstavljajo podobe iz nekdanje Jugoslavije (Lenart, Korošin, Plešnar). Ne glede na sistemske nianse med državami na vzhodni strani železne zavese in ex-Jugoslavijo, pa se podobe z razstave, najsi gre za dokumente krajev, ljudi, stvari ali dogodkov, umeščajo v splošni, kolektivni spomin na desetletja neke družbene ureditve. Razstavljene fotografije sprožajo tudi povsem individualne spomine, ki nas spontano vračajo v preteklost, mnoge v čas otroštva in mladosti, ki danes mnogim predstavlja vir nostalgičnega spomina na tiste čase.
Janos Szasz
Socialno-dokumentarna fotografija je bila v drugi polovici 20. stoletja zelo razširjena fotografska zvrst, so se pa družbeno bolj angažirani fotografi na Zahodu in Vzhodu tovrstnih tematik mnogokrat lotevali na različne načine. Zlasti s fotoreportažo je fotografija za mnoge ustvarjalce in pisce o fotografiji, postala relevanten medij za mobilizacijo javnega mnenja in promoviranje družbenih sprememb. V nasprotju s socialno bolj angažiranimi fotografi na Zahodu, ki so fotografijo pogosto uporabljali za osvetlitev krivic, neenakosti, marginaliziranih skupin ipd., pa je bil angažirano-kritičen odnos, ki bi skozi fotografsko podobo eksplicitno poudarjal družbene anomalije, v tistih časih na evropskem Vzhodu zaradi medijske cenzure težje predstavljiv.
Zora Plešnar – Sestre, 1976
Seveda pa mnogi fotografi, ki so ustvarjali na področju socialno-dokumentarne fotografije, niti niso imeli namena, da bi s svojimi podobami prispevali k družbenim spremembam, pač pa jih je zanimal subjektivni, mnogokrat tudi poetični vidik življenja navadnih ljudi. Oboje v precejšnji meri velja tudi za predstavljena dela in serije sodelujočih avtorjev. Pri večini gre za pristop, kjer je na prvo mesto postavljena subjektivna interpretacija realnosti, medtem ko je socialno-angažirani vidik pogosto prisoten v ironičnih, včasih tudi sarkastičnih podtonih upodobljenega. (Iz tiskovnega sporočila).
Lenke Szilagyi
Razstavni katalog bo izšel ob otvoritvi razstave na Dunaju.
Razstavni projekt je zasnoval in kuriral Dejan Sluga.
Projekt je navdihnila knjiga “Kako smo preživeli komunizem in se zraven smejali” hrvaške pisateljice Slavenke Drakulić, od katere so si tudi izposodili podnaslov projekta.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Razstava Uteha spomina ali Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali”
Marijan,
– dejansko si v ljubljansko festivalnih dogajanjih scla navzočeval kritično, a meščansko sodbudno, dojemljivo za različne okuse, pa vendar skrajno izbrano, nikr vsepočez, da si dokazal, kako je ljubljena Ljubljana, Emona amoena, v času COVID19, svetovno mesto. Na glasbenem, likovnem in literarnem področju vedno zadeneš žebico v glvico, kar morda marsikomu ni všeč – ne doma ne na tujem, ampak analize so kritično dogajalne inspodbujene s podmeno estetike in etike.
Obenem upam, da si ali da boš čestital kolegu Borisu Pahorju za 108.življenjski jubilej! ga imamo radi, najstarejšega Slovenca – v preseganju slovenskega »nacionalizma« in spet v tržaškem hotelu Balkan, tokrat na kapučinu ali na kavici z mlekom. Pravim, da je Boris Tržaški naš kolega, ker je deloval vseskozi kot kulturni aktivist, še posebej z Edijem Kocbekom ali Alojijem Šempolajskim – z našim Alojzom Rebulo, vehementnim klasikom, tudi z Jezo brez jeze, tudi z Markom Kravosom…, z nami, v Zalivu tudi jaz z njim, tudi na Štetenberških pisateljskih srečanjih in drugod – v živ. – Še dobro, da Borisa niso poslali v dom starejših občanov, kjer bi ga morda zajela demenca s shizofrenskimi prividi, res je, dobro se drži za svoja leta – najstarejši Slovenec, s celodnevno oskrbo odlične negovalke spremljevalke…
Čudež samega življenja v Trstu. Marijan, spadaš med odlične evropsko slovenske Pahorjeve prijatelje, saj se nisi niti enkrat samkrat kakor nalepil nanj – tudi do Borisa si bil in ostajaš pozitivno kritičen, še iz časov, ko je bil fant 7 let star in je travmatično podoživel požig tržaškega Narodnega doma… –
Je čas prelomov in digitalizacije, ko nekateri še vedno klamfajo na pisalni stroj. Pisatelj Pahor je tipkal, ustvarjal, se udeleževal projektno evroslovenskega prebivanja že predtem.
Ampak verjetno je imel prijateljski Boris Pahor tudi svojevrstno srečo, da ni bil vrnjen kam v Slovenijo povojnih pregonov, da bi ga po hitrem postopku vključili usodno v dachauske procese, z drugimi vred, ker je preživel holokavst… Kaj vse je preživel – lakoto, osebnostni izbris, tovariše taboriščnike sotrpine in mrtvake, res najhujše izraze medčloveško zgrožene otopelosti in znane oblastniške ignorance… in ljubezen s svojo ženo in končno EU in samostojno suvereno slovensko državo in nacijo.
Zdaj, kot veš, so starostniku umetniku peli odlični pevci Slovenskega okteta…
Vladimir Gajšek