Bo Jonas Kaufmann zaradi javne vaje Festivalu Ljubljana vrnil honorar ?

Ne pomnim, kdaj sem bil po kakem koncertu tako slabe volje, pravzaprav zelo jezen, kot se mi je to zgodilo po nastopu svetovno znanega nemškega tenorista Jonasa Kaufmanna na 69. Ljubljana Festivalu. Kaufmann je v Ljubljano prišel dovolj zgodaj, da bi s Simfoniki RTV Slovenija in dirigentom Jochenom Riederjem, ki ga je pripeljal s sabo, imel skupno vajo, generalko in koncert.

Jonas Kaufmann je z nenehnim gledanjem v note pri vseh arijah osramotil sebe in nas, vse fotografije Marijan Zlobec

Ko sem ugledal na odru, na prostoru za solista pult za note, sem si takoj rekel: to pa ne bo nič dobrega. Zelo čudno se mi je zdelo, da človek svetovnega slovesa pride na mednarodno priznani festival peti program, za katerega izvedbo potrebuje pomoč not in seveda branje pred vsemi gledalci v dvorani.

Ker sem te dni v Salzburgu, sem v tiskovnem uradu vprašal, ali pri njih kateri pevec, ko nastopa z opernimi arijami, le – te poje po notah, so me najprej malo začudeno pogledali, nato pa odgovorili: seveda ne.

Sprva sem še mislil, da ne zna čisto zanesljivo na pamet arije Cielo e mar Enza Grimalda iz manj izvajane Ponchiellijeve opere Gioconda, iz katere smo takoj zatem slišali odlično izvedbo baletne glasbe Ples ur. Potem sem pomislil, da bo prišel odrski delavec in pult odnesel. To se ni zgodilo.

Na tiskovni konferenci sem Kaufmannu povedal, kako je leta 1980 to arijo v veronski Areni zapel Luciano Pavarotti, ki je sicer nastopil v Giocondi, in kako je moral arijo v celoti še ponoviti, ker mu sicer z glasnimi protesti niso dovolili nadaljevati predstave, dokler jim ni ustregel.

Kaufmann je zatem nastopil s težko arijo La vita e inferno Don Alvara iz Verdijeve opere Moč usode. Tudi tu si je pomagal z notami. Ampak, da ni znal na pamet niti Vesti la giubba cirkusanta Cania iz Leoncavallovih Glumačev, je pa strel v koleno.

Gledalci, ki so bili v nedeljo na koncertu Ane Netrebko in Jusifa Ejvazova, so se prepričali, s kakšnim žarom, glasom in interpretativno močjo je isto arijo zapel Jusif in kakšne burne ovacije je požel.

Drugi del koncerta je bil posvečen le Richardu Wagnerju; najprej sem pomislil, da je odrski delavec pozabil odnesti pult, ker je bil na začetku še vedno tam, na žalost pa se je Kaufmannova “zgodba s pultom” nadaljevala; brez gledanja v note ni zapel nit ene Wagnerjeve arije; ne iz Walküre, ne iz Mojstrov pevcev nürnberških, ne iz Lohengrina, v katerem sem ga na odru videl tako v Bayreuthu kot milanski Scali, in ne bi niti v sanjah pomislil, da niti Lohengrina ne zna na pamet. Kako bo potem interpretiral lik, če je z očmi v notah, levo roko drži v žepu, z desno pa pritiska na gumb tablice, da mu avtomatsko obrne stran.

Jonas Kaufmann, če sem jezen, je vsem jasno, zakaj.

Orkester se je v nekaj dneh še kar dobro spopadel z njim precej tujim Wagnerjem. Žal je ob pravilni zasedbo pihal in trobil (tudi šest rogov), na odru manjkalo deset godalcev, najmanj po en pult, ker so trobila in pihala godalce zlahka preglasila in potem pravega uravnoteženega wagnerjanskega esprija ni bilo. Dirigent Jochen Rieder je bolj poskrbel za hrupnost Wagnerjeve glasbe kot njeno bogatost vsebin, zvočnih odtenkov in stilnih posebnosti, kot jih ni pri nobenem drugem skladatelju.

Kaufmann je celo prva dva dodatka, Wagnerjeva, pel po notah. K sebi je prišel šele pri tretjem dodatku, kajpada opereti, za kar je dobil morda celo največji aplavz večera.

Jonas Kaufmann ima pravzaprav skromen, precej nazalen glas, veliko poje v falsetu, kakšne dramatične moči pa je zelo malo. To seveda ni podoba wagnerjanskega tenorista; pred kratkim je pel Tristana. Ne bom naštel pevcev v tej vlogi, ki sem jih že videl, zadošča le en Kaufmannov nemški kompatriot Rene Kollo.

Po koncertu sem bil povabljen na večerjo in druženje z njim. Nisem šel; ni si zaslužil, da bi sedel z njim in se hinavsko delal, kako je bilo lepo. Večerjal sem doma, pa ne po notah.

Marijan Zlobec