Kreuzer sonata najboljši komorni koncert na 69. Ljubljana Festivalu

Godalni kvartet Dissonance s solistko violinistko Lano Trotovšek in gostjo violončelistko Aljo Mandič Faganel je sinoči v polni Križevniški cerkvi pripravil najboljši komorni konceert na 69. Ljubljana Festivalu. Zadnjo kompozicijo, znamenito Beethovnovo Kreutzerjevo sonato za violino in klavir, ki jo je Beethoven sam zapisal in priredil še kot godalni kvintet z isto vodilno melodijo, kot jo ima sicer violina, so nastopajoči izvedli kot v transu in poželi viharne ovacije. Taka briljantna iskupna igra ali muziciranje se morda posreči enkrat samkrat.

Lana Trotovšek in Godalni kvartet Dissonance, vse fotografije Marijan Zlobec

Koncert je bil sicer predstavljen že na tiskovni konferenci skupaj z Jonasom Kaufmannom. O programu sta spregovorila tako Lana Trotovšek kot umetniški vodja Kvarteta Dissonance, violončelist in aranžer Wolfovega Koncerta za violino in godalni kvartet v d-molu, op. 6. Klemen Hvala. Predstavil je tako Huga Wolfa kot posebno razmerje, ki ga je imel slavni pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj do Beethovna in njegove Kreutzerjeve sonate, saj je leta 1889 sam napisal novelo Kreutzerjeva sonata, ki pa so jo tedanje oblasti cenzurirale, še posebej spričo “pripovedi o meseni ljubezni in o spolnosti znotraj družine”. O tem je bilo veliko napisanega. Med drugim lahko preberem, da je Kreutzerjeva sonata Tolstojevo manj znano delo, “ki pa je že za časa njegovega življenja dvignilo veliko prahu, predvsem pa precej uničujoče vplivalo tudi na pisateljevo družinsko življenje, saj mu je žena očitala, da je z vsebino razgalil njun odnos. Kar je zanimivo, saj ob branju pravzaprav vstopimo v intimni svet morilca. Gre za razmišljanje o zakonskem brodolomu, vzrokih, o ženskah, njihovi demonski naravi, o ustroju ranjene bližine, ki ljubosumneža naredi agresivnega in nezmožnega krotiti svojo jezo. Vstopimo v percepcijo psihološko močno motene osebe, ki jo resnično nekoliko strezni šele soočenje s truplom.”

Klemen Hvala

O Hugu Wolfu je sorazmerno obsežen in lapidaren zapis že v programskem listu muzikologinje Helene Filipčič Gardina. Kot je bilo že lani veliko naznanjeno, je bilo razglašeno Wolfovo leto, ki pa se spričo pandemije novega koronavirusa ni moglo udejaniti z vsem sijajem in se potemtakem uspešno ter odmevbno prenaša v letošnje leto, kar se pozna tudi v programih letošnjega 69. Ljubljana Festivala.

Lana Trotovšek na tiskovni konferenci

Ob 160. obletnici rojstva je slovensko kulturno ministrstvo razglasilo leto 2020 za jubilejno leto Huga Wolfa (1860–1903). Ugledni ustvarjalec s slovenskimi koreninami se je rodil v Slovenj Gradcu v nemško govoreči družini. Že v predšolskem obdobju je igral violino in klavir ter izkazoval izredno glasbeno nadarjenost z absolutnim posluhom, glasba pa je kmalu postala njegova »jedača in pijača«, kot je nekoč zapisal očetu. Z njim se je boril, da bi uveljavil svojo neutrudno predanost glasbeni muzi, in leta 1875 mu je uspelo oditi na glasbeni konservatorij na Dunaj. Ni ga končal, tako kot tudi ne šolanja v Mariboru, Šentpavlu in Gradcu pred tem. Naredil je zgolj štirirazredno osnovno šolo v Slovenj Gradcu; razlog za predčasni konec izobraževanja v šolskih sistemih pa je bil vsakič v Wolfovi trmoglavosti, samosvojosti, uporniškem duhu. Kot glasbeni samouk je ustvarjal z zavedanjem pomanjkljivega kompozicijskega znanja, v izbruhih ustvarjalne moči. Bil je svobodni umetnik, preživljal se je kot skladatelj, oster kritik, nudil je glasbene lekcije, priložnostno je igral klavir. Pestile so ga finančne težave, okužba s sifilisom je usodno vplivala na njegovo telesno in duševno zdravje z zgodnjo smrtjo.

Kreutzerjeva sonata za godalni kvintet

Wolfov največji vzornik je bil Richard Wagner. Novembra 1875 je Wolfa na
Dunaju navdušila Wagnerjeva opera Tannhäuser, vljudnostno srečanje s
skladateljem pa je nanj napravilo velik vtis. Wagner se mu je celo večkrat
pojavil v snu, njegova veličastna operna dela pa so ga povsem prevzela
in mu odprla nove poglede na glasbo ter poti v komponiranju. Ob tem,
da mu je »opojna narkoza Wagnerjeve umetnosti« vselej »jemala dih«, pa
sta mu občudovanje in strahospoštovanje do Wagnerja včasih tudi jemala
zaupanje vase, saj ga je Wagnerjeva glasba večkrat »treščila ob tla« in
»degradirala v črva«, kot je sam zapisal. Wolfu je najbolje uspelo najti svoj
glasbeni izraz v samospevu in ustvaril je bogat opus na pesniška besedila
Heineja, Mörikeja, Eichendorffa, Goetheja, Lenaua in drugih mojstrov.

Violinistka Lana Trotovšek s Hugom Wolfom

Čut za melodično spevnost, harmonsko bujnost, razpoloženjsko slikovitost je razviden tudi v Wolfovih sicer maloštevilnih instrumentalnih skladbah. Poznana so tri njegova dela za godalni kvartet; najpogosteje izvajano je Italijanska serenada. Leta 1887 jo je napisal kot Serenado v G-duru za godalni kvartet, pozneje jo je preimenoval, leta 1892 pa razširil za godalni ansambel. Iz skic je razvidno, da je želel uvodnemu stavku dodati še tri, a zamisli mu ni uspelo uresničiti. Enostavčna Italijanska serenada se je priljubila zaradi prekipevajoče vedrine, plesnega duha in pridiha ležernosti, v njej pa je razbrati Wolfovo ljubezen do sredozemskih dežel, ki jo je izrazil tudi v pesmih Španske in Italijanske pesmarice. (Iz programa)

Iz monografij tako o Wolfu kot Gustavu Mahlerju je možno ugotoviti še veliko več, tudi o Ljubljančanu, skladatelju Antonu Krisperju. Oni trije, ki vsekakor niso bili čistokrvni Avstrijci, so se na Dunaju, v bistvu kot tamkajšnji tujci, največ družili in prijateljevali.

Violončelistka Alja Mandič Faganel

Izvedba dolge Italijanske serenade je takoj pokazala vrunsko pripravljenost Godalnega kvarteta Dissonance, ki je nastopil v sestavi Janez Podlesek, prva violina, Matjaž Porovne, druga violina, Roberto Papi, viola, in Klemen Hvala, violončelo. Tu naj omenil nam neznanega Papija, ki je napravil avdicijo za violista v Slovenski filharmoniji, je Italijan in seveda prihaja iz Italije, poročen pa je, kot smo spoznali po koncertu, z Brazilko.

Italijanska serenada izpričuje večje Wolfovo kompozicijsko znanje, kot bi smeli sklepati glede na njegove neformalne kompozicijske študije. Serenada je napisana virtuozno že za prvo violino na začetku in takoj zatem za vse godalce. Opazno je prehajanje melodij in pasaž med godalci, ki se morajo pokazati kot sposobni vrhunskega medsebojnega dialoga, čutenja, prežemanja; veliko je v bistvu zelo melodičnega gradiva z veliko interpretativnimi pastmi, spremembami dinamike, čeprav ne ravno velike, pa raznih hipnih ritardandov in accelerandov, ki morajo dokazati vrhunsko pripravljenost vseh glasbenikov. Melodičnost je en vidik, drugi je dramatičnost, osvobojenost romanticizma, že prvo spogledovanje z modernizmom, ki se bo kasneje najbolj pokazal v na koncertu izvedenem Intermezzu. Wolf se je izognil kakšni serenadni melanholiji in sentimentalizmu, raje ima nekaj bolj sproščenega, temperamentnega, lahko bi celo rekel, vsaj na koncu, “nonšalantnega”.

Violist Roberto Papi

Med najzgodnejšimi Wolfovimi deli je Koncert za violino in klavir iz leta 1875. Violončelist Klemen Hvala se je poglobil v njegovo ustvarjanje in delo priredil v Koncert za violino in godalni kvartet ter o njem zapisal: “O Koncertu je znanega malo. Napisal ga je v prvem letu študija na Dunaju, vendar ga zaradi študijskih in drugih obveznosti ni uspel nikoli dokončati. Čeprav mladostno delo ne dosega najvišje umetniške vrednosti skladateljevih poznejših skladb, zlasti njegovih samospevov, je skladba tako očarljiva in lepa, da jo je Ensemble Dissonance uvrstil v svoj redni repertoar. Solistični part violine je zvest izvirniku, klavirski part pa sem na več mestih prekomponiral in prilagodil plemenitemu zvoku godal. Nedokončani Adagio nadaljuje violinska kadenca, ki jo je prispevala violinistka Lana Trotovšek, tej pa sledita repriza in prekomponirani zaključni del. Priredba je nastajala ob mislih na pokojnega brata Marka, izvrstnega violinista in predanega pedagoga.« (Citat iz programa).

Koncert je napisan v treh stavkih: I. Maestoso, II. Scherzo in III. Adagio. Že prvi stavek nakaže močan, izrazit začetek s solo violino, nadaljuje se s težkimi pasažami, ki nakazujejo dialog solistke z vsemi godalci v kvartetu. Scherzo je napisan v tričetrtinskem, lahko bi rekel kar plesnem ritmu, bolj lahkotno, kar je pri Wolfu bolj redek razpoloženjski moment, pokazala pa se je odlična igra vseh, do lepega lahkotnega konca.

Adagio je spet skupen in močan, svečan, morda najbolj temen zvok večera, potem pa se razvije prva melodija, a spet nastane dramatičen preobrat s skupnimi godalnimi podarki, dokler solistka sama ne prevzame svoje izrazite melodije, jo naredi precej melanholično, morda celo žalostno, vsekakor pa zelo emotivno, a se emotivni utrip spet spremeni in v skupnih pasažah dvigne in je solo violine tokrat pospremljen s pizzicati godalcev. Melodija solo violine že pokaže Wolfov izrazit smisel pa samospev in petje, kar pomeni v bistvu že prvi mladostni solipsizem in kontemplacijo. Kako je s samo kadenco, ki jo je Lana Trotovšek izvedla izjemno čisto, kljub težkim pasažam z okraski, dvojemkami, bi podrobneje lahko spregovorila le sama, saj je očitno tu šlo za soavtorsko sodelovanje s Hvalo.

Janez Podlesek in Alja Mandič Faganel

Intermezzo v Es-duru za godalni kvartet je Wolf ustvaril leta 1886. Začenja
ga ljubka lirična tema. Podobno kot pri Italijanski serenadi si je avtor zamislil delo, ki v slogu rondoja prepleta temo z razpoloženjsko raznolikimi epizodami. Kompozicijska spretnost Wolfa se kaže v inventivni rabi in obdelavi motivičnega gradiva iz teme, ki zaznamuje celotno kompozicijo. Razgiban glasbeni tok in teksturno kompleksna komorna igra z raznoliko artikulacijo vodita v izrazno pester izlet in se vijeta po poteh spevnosti, dramatičnosti, a tudi radoživega humorja in se hudomušno iztečeta izginjajoč v tišino. (Iz programa).

Izvedba Intermezza je bila vsaj na začetku zelo melodična v prelivanju melodij, bolj spremljave violin, do vedno večjega zvočnega razkošja, uporabe pizzicata, odrezavosti, kratkih melodičnih pasaž, spet pizzicatov kot kontrast, vsekakor bolj moderno, odprto, nepredvidljivo, violina začenja postajati vse bolj antimelodična, nova, presenetljiva, z nekaterimi takti, ki povsem zanikajo dotedanje zvočne dosežke, z mislimi daleč naprej, vsaj za dvajset let. A se Wolf kot prestraši samega sebe in svoje drznosti, da bi se v nadaljevanju vsaj za silo popravil in se zateče po pomoč k igrivosti vseh godalcev, z več ritmičnosti, morda celo izzivalnosti, kako bo kdo kot posameznik v kvartetu avtonomno reagiral in se zdi, kot da nastaja posebna avtonomija vsakega posebej, skoraj kot osamosvojenega posameznika, med katerimi želi biti prva violina sicer dominantna, a to ni niti samoumevno, niti ni res. Konec je bolj sprijaznljiv, pomirjujoč in seveda s tem manj moderen.

Sklepno delo na programu želi biti odmev na 250. obletnico rojstva Ludwiga van Beethovna (1770–1827) v minulem letu. Od leta 1792 je deloval na Dunaju kot pianist in skladatelj. Bil je zagovornik humanističnih idealov, ki jih je sam tudi živel kot svobodni umetnik in v ponosni drži stvaritelja avtonomnih, nedotakljivih glasbenih del prispeval k velikim premikom v odnosu do umetnika kot genija in (glasbene) umetnosti nasploh. Izpopolnil je domala vse klasicistične žanre, domiselno in širokopotezno je obdeloval in izpeljeval gradnike glasbenega tkiva ter dosegel dotlej nepoznano dramatično moč dialektike glasbenih idej. Razgrinja se tudi v »Kreutzerjevi« Sonati, deveti izmed desetih Beethovnovih violinskih sonat, ki je vzdevek dobila zaradi posvetila francoskemu violinistu Rodolphu Kreutzerju (ki pa tega dela menda nikoli ni izvedel). Ni znano, kdo je Sonato mojstrsko priredil v Godalni kvintet v A-duru (za dve violini, violo in dva violončela), morda sam skladatelj; delo je v različici kvinteta založnik Simrock natisnil pet let po Beethovnovi smrti. (Iz programa).

Po koncertu sem Lano Trotovšek vprašal, kdo je Kreutzerjevo sonato priredil za godalni kvintet, glede na gornje dileme, a mi je zatrdila, da jo je sam Beethoven. Spletna razlaga je, da je priredba za kvintet anonimna, a to seveda ni možno. Tako monumentalno delo ima prepoznavnega avtorja, ki je ogromno znal.

Ni zgolj transkripcija izvirnika, napisanega v virtuozni koncertantni maniri. Pri kvintetu je nekoliko spremenjena dinamika interakcij med glasbili, kajti izvirna parta sta porazdeljena med vseh pet godal. To je razpoznati že takoj na začetku, ko vstopna izjava uvoda prvega stavka Adagio sostenuto ni dodeljena zgolj zvoku violin. Sonatni Presto prinese množico zanimivih motivov, ki so prepleteni v intenzivni tkanini komorne glasbe, polne karakterno kontrastnih odsekov. Andante con variazioni je nekoliko bolj umirjen, a še vedno živ stavek z variacijami. Iskrivi finalni Presto pa je briljanten polet v ritmu tarantelle. (Iz analize v programu).

Zadovoljstvo po koncertu

Izvedba je bila v celoti fenomenalna, ker je bila en sam glasbeni užitek, prava strast in opojnost, intenzivna sleherni trenutek, melodično prelivajoča se, sugestivna. Lana Trotovšek je vodilne melodije iz sonate za violino in klavir še bolj poudarjala, nanjo so se v dialogu, ki je v nekem smislu razgradnja in na novo postavljena klavirska spremljava v godalih, tako da nastopajo kot solisti v posameznih odsekih vsi ali še vsak posebej, vse pa je tako sijajno povezano in prepričljivo izpeljano, da bi lahko sprejel Lanino trditev, da je vse to bilo že Beethovnovo kompozicijsko delo, in dodali, da vse doslej tako izrazite in sijajne izvedbe verjetno ni bilo še nikoli ali nikjer.

Alja Mandič Faganel

Že delo samo jih je povsem posrkalo vase; ves vodilni utrip in navdih vsem pa je nedvomno dajala Lana Trotovšek kot prva violinistka, ki izvirno Kreutzerjevo sonato v zadnjih letih najpogosteje izvaja. Pokazala se je kot povsem zrela koncertantka, na katero se s samozavestjo in zaupanjem navežejo še ostali v kvintetu, kjer se je kot prva violončelistka in solistka v več pasažah izkazala gostja Alja Mandič Faganel.

“Če bi jaz hotel kakemu mladeniču zatreti poželenje po ženskah, ga ne bi peljal v bolnišnico za sifilitike, ampak bi mu pokazal svojo dušo, da bi videl vse tiste demone, ki so jo trgali!“(Lev Nikolajevič Tolstoj v Kreutzerjevi sonati).

Lana Trotovšek z mamo, violončelistko Ksenijo Trotovšek

Marijan Zlobec