Bil je povsem drugačen večer kot je bil lani; v polni Gallusovi dvorani v odlični akustuiki in sijajnem glasbenem razpoloženju, lani na ponevihtnem Kongresnem trgu, s prav tako divjo publiko, še posebej ono tik za ograjo, ki je ločila Kongresni trg od parka Zvezda. Vse pa kaže na to, da je treba najbolj kvalitetne in najbolj izrazno občutljive ter seveda vrhunske glasbene dogodke imeti tam, kamor spadajo in jim Ljubljana to lahko nudi. Sopranistka Ana Netrebko in trenorist Jusif Ejvazov sta pripravila nepozaben večer. K celoti so ogromno prispevali Simfoniki RTV Slovenija (lani Slovenska filharmonija) pod dirigentskim vodstvom Michelangela Mazze.
Jusif Ejvazov in Ana Netrebko v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec
To se je na primer poznalo ali opazilo takoj, ko je violončelist Igor Mitrovič zaigral, skupaj z ostalimi, uvodno melodijo iz Verdijevega Otella, z izjemno toplino so se pridružila vsa polna in gosta godala in je zvok vseh pokazal, da je orkester maksimalno pripravljen in angažiran ter nakazal ves ljubezenski duet Gia nella notte densa, ki je v nadaljevanju (Già nella notte densa s’estingue ogni clamor. Già il mio cor fremebondo s’ammansa in quest’amplesso e si rinsensa), med fizično zelo oddaljenima Otellom in Desdemono pomenil počasno pritrjevanje najčistejši ljubezni.
Daleč je Desdemona
Otello mora nagovoriti Desdemono, kar je Jusif Ejvazov pokazal z vso toplino in predanostjo, da mu je oddaljena Desdemona Ana Netrebko počasi, mirno, spevno začela odgovarjati, se nanj odzivati in se predajati (Mio superbo guerrier! Quanti tormenti, quanti mesti sospiri e quanta speme ci condusse ai soavi abbracciamenti!)… in v nadaljevanju vse bolj strastnega in hkrati čistega ljubezenskega nagovarjanja, med odrskim približevanjem obeh ljubimcev (Otello: E tu m’amavi per le mie sventure ed io t’amavo per la tua pietà, Desdemona: Ed io t’amavo per le tue sventure e tu m’amavi per la mia pietà); spoznata, da se resnično ljubita, a na vrata že trka Otellova usoda: on vse do še enega poljuba (Un bacio, ancora un bacio ), kot poje Otello in se je z ženo Ano lahko zares toplo poljubil na usta na sredini Gallusove dvorane.
Mio superbo guerrier!
Že prvi nastop je takoj pokazal totalno odrsko prezenco obeh gostov, zavedanje, da je petje en del nastopanja, oblikovanje prizorov pa drugi, čeprav je koncertni večer, ne predstava, a njo lahko narediš, če znaš in se zavedaš, kaj vse se da na sceni narediti, kako biti vseobsegajoč, pristen, glasbeno odrski.
Un bacio
Toliko izrabe prostora, odra, zavedanja vsebine petega in lokacije v sami operi, znajo upodobiti le najboljši, s popolno samozavestjo in znanjem, suverenostjo in pogumom.
ancora un bacio
Ana Netrebko je takoj zatem sama dodala prizor, ki je hitro postajal še bolj antološki. Postavila se je ob vhodna vrata, poleg harfe, da bi začela znamenito arijo kitajske princese In questa reggia iz Puccinijeve opere Turandot.
Začetek arije iz Turandot
In questa reggia, or son mill’anni e mille, un grido disperato risonò.
Potem se je počasi pomikala proti sredini odra in zatem še v čisto drugo smer, proti levemu izhodu, mimo violončelov, vse do kontrabasov, za orkestraše ali proti orglam.
Dolga izpoved
Mai nessun m’avrà!
L’orror di che l’uccise vivo nel cuor mi sta!
No, no! Mai nessun m’avrà!
Ah, rinasce in me l’orgoglio di tanta purità!
Straniero! Non tentar la fortuna! Gli enigmi sono tre, la morte è una!
V Turandot se odvija en sam notranji boj, ki pa je hkrati vsem na očeh, najbolj javen, odprt, zmagoslaven, vse do preobrata in prihoda izzivalnega, samozavestnega pravega opernega junaka: Calafa.
Potem se bo na drugi strani dvorane prikazal on
Jusif Ejvazov odgovarja z druge strani: No, no! Gli enigmi sono tre, una è la vita!
Ana Netrebko je v zadnjem času pridobila presenetljivo dramatičnost svojega glasu, zrelost, dolgo razkošnost fraziranja, z močnimi poudarki, ki v princesi označujejo oblast, držo v najvišji hierarhiji, ki pa se na neki točki mora spremeniti, sicer bodo samo padale glave konkurentov, snubcev, plemenite kitajske krvi, s tem možnih trajnih ljubimcev, ona pa bo še vedno sama in v družbi morda vse bolj osovražena, česar pa v operi na srečo ne dočakamo. Seveda se da biti še bolj dramatičen, kot nekoč Birgit Nilsson ali Ghena Dimitrova, če omenim le dve.
una è la vita!
Duet se je zaključil, seveda brez zbora, a je bil vtis, kot da je Jusif Ejvazov na koncu vokalno zmagal.
Iz opere Andrea Chénier je Jusif Ejvazov izbral arijo Colpito qui m’avete… Un di all’azzurro spazio; v njej je vse, kar pomeni osebno izpoved pesniškega subjekta, junaško, odločno, javno, pred vsemi na odru. Izpoved lepote življenja in seveda na koncu še ljubezni. Tu se je Ejvazov že povsem zavedal, da je to njegov večer, kot ga morda še ni imel v tako prepričljivi, opazni podobi, vokalno in odrsko.
Orkester je potem sam zaigral Intermezzo iz Leoncavallove opere Glumači. Takoj zelo odločno, občuteno, z odličnim dirigentom, rojenim za spremljavo najboljših pevcev, kar je pokazal že lani, le da z drugim orkestrom, kar pa dokazuje, da se v Ljubljani da narediti, ob dobri organizaciji, sodelovanju, angažiranju pravih umetnikov, še marsikaj. Intermezzo je v bistvu melodični nastavek ali izpoved vsebine, vedno bolj odprte, razpete med glumaštvom in tragiko, med veseljem in žalostjo, v razsežnostih osebnih dilem in še bolj slutnje, ki se bo kmalu, a ne takoj, uresničila, z izpovedjo Jusifa Ejvazova v slavni ariji Vesti la giubba (Obleči si suknjič).
Simfoniki RTV Slovenija in Michelangelo Mazza
Še prej nastopi Nedda, Caniova žena, s svojo arijo Stridono lassu, v kateri je Ana Netrebko izpričala vso svojo glasovno suverenost do efektnega visokega sopranskega konca.
Stridono lassu
Ejvazov je bil z Recitar! Vesti la giubba najboljši in je to občinstvo ne le opazilo, ampak z viharnimi ovacijami nagradilo. Tenorist se je poglobil v svojo usodo, ki jo sicer sluti, ne ve pa še, kaj bo v resnici kmalu storil: zaklal svojo ženo Neddo in zatem še njenega ljubimca Silvia, potem ko se je ta s svojo reakcijo izdal. Smej se glumač je pravzaprav ena najbolj pretresljivih arij, ki terja od tenorista maksimalno izpovedno odprtost. Tu se je s svojo dramatično spremljavo zelo izkazal orkester pod vodstvom Michelangela Mazze.
Vesti la giubba
To je hkrati pomenilo vrhunec prvega dela koncerta in najboljši zaključek.
Ovacije za Jusifa Ejvazova
Mattinato, pesem za glas in orkester, prav tako Ruggera Leoncavalla je proti pričakovanju, ker jo pojejo v glavnem tenoristi, zapela Ana Netrebko, seveda ji je še kako uspela. Sopranistka jo poje šele v zadnjem času. Intonančno je bila malenkost visoka, izrazno pa odprta, gibka, odrsko prezentna, da ne rečem “valovita”.
Drugi del, druga obleka
Tenorist Jusif Ejvazov je imel veliko interpretativne možnosti s slavno arijo Vojvode iz Mantove iz Verdijeve opere Rigoletto La donna è mobile, ki je spričo svoje neizmerne popularnosti še kako zahtevna. Tenorist jo je zapel z vsem žarom in seveda dolgim koncem e di pensier, ki ga tenorist po zadnjem vokalnem okrasku lahko drži kolikor zmoreta glas in dih.
La donna è mobile
Orkester je imel le še en samostojni nastop, tokrat veliko bolj dramatičen Intermezzo iz zarzuele La boda de Luis Alonso Geronima Gimeneza, španskega skladatelja in dirigenta. Michelangelo Mazza se je tokrat še enkrat ali še posebej izkazal s svojo povsem dramatično držo in navdihom, sugestivnostjo, s katero je orkestraše povsem odprl, iz njih izvabil vse glasbene sposobnosti in angažma, kar je občinstvo nagradilo s prav takimi ovacijami kot oba pevca poprej.
Michelangelo Mazza
Tenorist Jusif Ejvazov je iz popularnejšega programa ali repertoarja izbral znano neapeljsko pesem Tu, ca nun chiagne (Ti, ki nikoli ne jočeš) Ernesta de Curtisa. Ejvazov se glasovno nenehno razvija, malo mu manjka le še barvna izenačenost glasu, se pravi večja glasovna enotnost.
Napitnica iz Traviate
Ana Netrebko je zatem ubrala povsem drugo smer, z arijo Silve Heia, heia, in den Bergen ist mein Heimatland iz operete Kneginja čardaša Emmericha Kalmana, da bi jo Ejvazov oklenil s slavno Granado Agustina Lare.
Stoječe ovacije
Uradni del sta pevca zaključila s slavnim prizorom, duetom Rodolfa in Mimi iz prvega dejanja Puccinijeve opere La boheme O, soave fanciulla, kar se je optimistično navezovalo na vse možne ljubezenske prizore “od poprej”.
Zahvala nastopajočih
Slovo
Za dodatek je tenorist Jusif Ejvazov zapel Carusa, oba pa še Verdijevo napitnico iz Traviate.
Bil je nepozaben večer, vreden festivalskega vzdušja, programa, poslanstva in seveda sposobnosti, da vse to organiziraš, izvedeš in prepričaš svetovne umetnike, da pridejo nastopat k nam.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Jusif Ejvazov in Ana Netrebko sanjski operni par v Ljubljani”
Marijan, hvala!
Si eden redkih, ki si v umetnostih – včasih dognano skrajno – kritičen, ker si človek okusa in poznavalec, in to ne samo teoretsko ali načitano, marveč doživeto v glasbenem gledališču doma in svetovno, na koncertih, na kulturnih, zlasti glasbenih pomembnih festivalih in ti je scanje vaških veselic za plotom tuje. Ves si se po sebstvu življenjsko posvetil glasbenemu življenju – in prav slednje bolj s srcem občuduje in ceni pri tebi tudi operna slavna osebnost, diva Ana Netrebko – upam si reči, in mislim da se ne motim, da si Ani Netrebko, slovanski duši, navsezadnje odprl vrata v Ljubljano, seveda ob drugih, prav ti. In si ostal skromno v ozadju, ker je zate pomembno, da je blestela sopranistka Ana Netrebko.
Prav to vajino druženje v ljubezni do glasbe je, verjemi, življenjsko nenadomestljivo in pripada določni »bohemiadi«, ki je izpisana v glasbeni genijalnosti in v čutnem védenju, kaj je ne le pevska, ampak celostno umetniška izvajalska kakovost.
Sam sem le nekajkrat »sodeloval« z glasbenimi svetovnimi virtuozi… Nepozabno je bilo srečanje z znamenitim sovjetskim dirigentom, ki je bil velik prijatelj Leonida Brežnjeva – dogovorila sva se za intervju, kar že zgodaj zjutraj sem prišel dogovorjeno v mariborsko hotelsko restavracijo, pa sva najprej odlično pozajtrkovala, potem pa sem ga, veličino, intervjuval – in še danes ga vidim, kako se je v odgovorih vživljal v glasbo, ko je s členki prstov tolkel po miznem prtu, mi pripovedoval zgodbe o ruskih skladateljih in svetovnih dirigentih… In Berlinčani so mu poklonili bel mercedes! – vprašal sem, ga, kako bo spravil tak drag avomobil že čez madžarsko mejo, in veš, kaj mi je odgovoril? – da je osebni tovariš z Brežnjevom, in če ga madžarski cariniki in graničarski miličniki ne bodo pozdravili v pozi mirno stojé in z vojaškim pozdravom, bodo pač – enostavno zamenjani, ker bo drugače zazvonil telefon iz Kremlja, in ni šale. Sam nisem verjel svojim ušesom, da ima lahko dirigent tako velikanski vpliv, a sem dognal, da ima absolutno državno moč za seboj. Obenem sem vedel, da je Brežnjev zbiratelj avtomobilov.
Skratka, ko je znmeniti dirigent govoril o glasbi, je bil s srcem umetniška duša, ves v glasbi, ko pa je govoril kot državni dirigent ali funkcionar, je vedel, da je v vrhuški, in to v sovjetski vrhuški.
Drug takle primer. V Mariboru so gostovali s Hačaturijanom operniki iz Tbilisija… Z izbranim opernim vodstvom smo sedeli posebej ob svojem omizju, vsi drugi pa so sedeli ob skupnih mizah – ko je bil konec večerje, je vodja poti kot vodič, seveda enkavedejevec spemljevalec, z žlico potolkel po steklenici kisle vode in zaukazal, da mora ansambel spat.
Mi pa, izbranci ob posebni mizi, smo ostali vse do pozne noči. Da ti ne govorim o »ruskih« zdravicah – na zdravje od državnega vodsva do osebne zdravice, jaz sem seveda s svojimi pil – vodo, tovariši Gruzinci pa vodko, poplaknli so z vinom. Tehnični direktor je še nekemu posilnemu naročil, naj prinese iz njihove sobe – gruzinska vina, tako smo odprli v restavraciji še nekaj steklenic.
Potlej je Adrijan Grizold, ki je tudi gostil operno vodstvo, povabil vse nas v velikansko meščansko stanovanje… In smo odšli.
Pridemo v stanovanje, ko generalni direktor predlaga – da bi pripravili, bilo je že rano zjutraj, gruzinsko solato – to je, paprika, paradiđnik, mnogo pekočih feferonov, pečena govedina in svinjina, siri, vse lepo zabeljeno in pomešano in dobro začinjeno. Nekaj Gruzincev se je spravilo v kuhinjo pripravljat gruzinsko jedilno specialiteto.
V dnevni veliki sobani smo se pomenkovali… Adrijan je prišel na zamisel, na gramofon je položil ploščo z Larino pesmijo iz filma Doktor Živago… – nenadoma so vsi gostje vstali in odšli pomagat v kuhinjo pri peki in pripravi svoje solate. Zakaj? V primeru, da bi bilo prijavljeno, kako da so poslušali Larino pesem, bi sedeli politično v arestu, po hitrem sodu, od treh mesecev naprej! Seveda mi v Mariboru skorajda nismo verjeli, da je tako strogo – in kajpada, v kuhinji, kjer so gostje pripravljali solato, češ neposredno niso slišali Larine pesmi. Zato je Adrijan potlej na gramofon položil druge skladbe…
Spet in spet so gruzinski gostje pili »kot Rusi«, kakor se je reklo, čudno, da ni nihče kolabiral, omahnil v pijanost do tal in še malo po tleh! Moji in naši so se ga nacugali, da je bilo omamno in opotekajoče se veselje – nihče pa ni – politiziral. Znimivo se mi je zdelo, da se je generalni direktor tbilisijske opere spoznal na – jazz, zlasti na stare skladbe in Sachmota…
Zjutraj, ob blizu štirih, smo šli iz stanovanja pospremit goste v hotel. In generalni direktor tbilisijske opere si je snel – rusko – ročno uro in mi jo dobesedno vsilil, za spomin.
Kasneje sem izvedel, da so si iz opernega ansambla navadni operetniki greli konzerve v sobah na – ploščah električnih likalnikov, le da so ohranili honorar v tuji valuti!
In kar je bilo za nas nenavadno: primeroma tehnični operni direktor je tako očitno lezel v rit generalnemu, da smo nekateri kar zijali, češ, kako despotski odnos šefa do podrejenih! – in generalni direktor je navdušeno sprejemal javno pretirano pohvalo tehničnega kot nekaj samoumevnega, saj so bile hvalnice dobesedno v pretiravanjih neverjetne, podobno kot velja, da je Ljubljana češ »najlepše mesto na svetu«… Generalni direktor je vritleznega hvalilca dobrodušno pohvalil! Mi smo se pa samo spogledali.
Ali ko je koncertial v Mariboru hrvaški in že svetovno znani, v Rusi vzgojeni pianist, ki je že sedemletnik igral na klavir – Ivo Pogorelić…
In ko je prispel v Maribor dirigent Simon Robinson, sva se povabila na kosilo v gostišče Pri treh ribnikih.
Z muzikologinjo dr. Manico Špendal, hčerjo našega profesorja matematike, igralca bridgea, sva se pogovarjala o Richardu Wagnerju in Friedrichu Nietzsheju, o anisemitizmu in oglasbi in drugo.
V Ljubljani mi je o glasbi, ko me je večkrat povabil na kosilo, pripovedoval prijatejsko Jozula – Josip Vidmar, zlasti o Kogojevih Črnih maskah in o kontrapunktu, bil je pravi srčni poznavalec z visokim in izbranim estetskim okusom, in kar je zanimivo – v glasbi je odobraval avantgardo, v literaturi jo je odklanjal…
Ko sem, še dečko, nastopal na č-b tleviziji kot pesnik, je moje pesmi brala Štefka Drolc, spremljal jo je v živo pianist Aci Bertoncelj – takoj sva našla skupni jezik, ko sva se pogovarjala o resni glasbi, in to kar nekjkrat. No, v tisti tv oddaji sem naredil, pubertetnik, tudi »napako«, namreč režiser je rekel, naj na koncu oddaje ob lahki glasbi zaplešemo in se poljubimo, kar sem jaz »razumel« doživljajsko živo – na koncu sem plesalko popevkarico Berto Ambrož stisnil močno k sebi, jo objel in francosko poljubil, seveda se mi je vsa vdala, kajpak zaprtih oči. Režiser je kar pobesnel in smo ponovili, no, drugič sem popevkarici dal samo poljubček na lica…S pianistom Acijem Bertoncljem pa sva se večkrat srečevala in se pogovarjala o glasbi.
To je, dragi prijatel, le nekaj glsbenih utrinkov. Kako sem preživljal noči z učiteljiščnikom in skladateljem in zborovodjem Radovanom Gobcem ali s klasičnim kitaristom in glsbenim učiteljem Stankom Prekom, ki sem mu pravil »Goethe«, pa kdaj drugič.
Vesel sem, da si uspel v Ljubljani pripraviti glasbenokulturno in umetniško ozračje, kjer se fenomenalna Ana Netrebko počuti neverjetno dobro, če pomisliš, kje vse svetovno nastopa v razvitih glasbenih in klasično glasbenih okoljih resne glasbe po svetu. V tm vidim resnično tvoj veliki prispevek h glasbi! V osebni zavzetosti v ljubezni do glasbe in dive Ane Netrebko – neposredno, brez lobistov…
LP
Vladimir