KRITIK.si

V seriji komornih koncertov 69. Ljubljana Festivala je sinoči v Slovenski filharmoniji navdušil nastop Ensemble Dissonance pod umetniškim vodstvom dirigenta in violinista Dimitrija Sitkoveckega z gostjo, violinistko Lano Trotovšek.

Dimitrij Sitkovecki v SF, vse fotografije Marijan Zlobec

Koncertni program je kot redek, v bistvu pa neponovljivo izbran za 69. Ljubljana Festival in predstavitev ruske glasbene ustvarjalnosti 20. in že 21. stoletja, začel nestor ruske glasbene moderne ali prvi modernejši skladatelj Igor Stravinski (1882 – 1971), ki je leta 1913 s Posvečenjem pomladi v Parizu zatresel svet.

Koncert v D za godala je ustvaril leta 1946 že kot ameriški državljan, po tem, ko je pred drugo svetovno vojno emigriral v ZDA. Skladatelju je delo naročil dirigent Paul Sacher ob praznovanju 20-letnice ustanovitve Baselskega komornega orkestra. V stavkih Vivace, Arioso in Rondo se zgodi intenzivna glasbena pripoved v neoklasicističnem slogu, dinamična v vseh glasbenih parametrih. Partitura je polna menjav taktov in agogike, ritmičnih akcentov, nenadno spremenljive dinamike, raznovrstne artikulacije. Glasbeno tkivo je večplastno strukturirano z različnim grupiranjem glasbil pri izpeljevanju fraz; ponekod so glasbila tudi solistično izpostavljena. Mnogi so v tej živopisni skladbi Stravinskega videli plesni potencial in jo predstavili v koreografirani podobi. (Iz koncertnega lista Helene Filipčič Gardina).

Koncert je presenetil s svojo takojšno intenziteto v bistvu novega Ensemble Dissonance, kot smo ga spoznali že na koncertu z dirigentom Markom Letonjo. Ta komorni orkester očitno zamenjuje Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije, kot dosedanji ansambel na Ljubljana Festivalu. Izbor glasbenikov je nov in pomešan, predvsem pa je nov koncertni mojster; tokrat je bil Benjamin Ziervogel, prvič pa Kana Matsui, oba iz Simfonikov RTV Slovenija. Bilo je še nekaj sprememb v zasedbi, kar kaže na nestalnost. Prav tako ni bilo neopazno, da je orkester tokratn imel tri prve violiniste in štiri druge. A bistveno je, da je orkester igral v sijajni glasbeni in koncertni formi, seveda po zaslugi slavnega violinista in dirigenta Dimitrija Sitkoveckega.

Koncert za godalni orkester Igorja Stravinskega

Alfred Šnitke (1934–1998) je prepoznaven po svojstvenem polistilizmu, s katerim je prepletal prvine različnih glasbenih žanrov, zvrsti in slogovnih obdobij. Pomenljiva prelomnica na poti k iskanju individualnega sloga je bil za Šnitkeja obisk italijanskega skladatelja Luigija Nonoja v Sovjetski zvezi leta 1962. Pomenil mu je motivacijo za spoznavanje sodobnih, tedaj v Rusiji nezaželenih zahodnih glasbenih tokov. Šnitke se je v tej fazi kompozicijskega razvoja lotil študija druge dunajske šole in serialne tehnike. Plod tedanjega ustvarjalnega raziskovanja v novih kompozicijskih prijemih je med drugim Violinska sonata št. 1 (sprva s klavirjem, kasneje za violino in komorni orkester). Šnitke ni hotel biti preveč radikalen; dvanajsttonske vrste in harmonizacije so, denimo, vezane na terce. V prepletanju in sopostavljanju različnih elementov pa delo že napoveduje skladateljev poznejši polistilistični slog. (Iz koncertnega lista).

V resnici smo poslušali Sonato št. 1 za solo violino, čembalo in godala v štirih stavkih: I. Andante, II. Allegretto, III. Largo, IV. Allegretto scherzando. Najbolj je presenetila, ali pa tudi ne, saj jo že poznamo, odlična slovenska violinistka Lana Trotovšek. Po desetih Beethovnovih sonatah se je tokrat spopadla z modernejšim izzivom in ga odlično uresničila. Morda je ob izredno čisti igri najbolj presenetila s temnim zvokom, polnim, dolgim, vedno intenzivnim, napreduje k še večji osebni zrelosti in suverenosti. Solist Tomaž Sevšek je imel čembalo v ozadju, tako da je njegova igra predstavljala diahron dialog z violinistko spredaj, bolj kot kakšen echo, deloma kot oddaljeni solo, medtem ko je bil dirigent nekje bolj proti sredini. Prvi stavek je s solo violino zelo počasen, a ga začenja najprej dopolnjevati čembalo ter nato godala, violina še s pizzicatom, potem pa ansambel v trenutku eksplodira, se hitro umiri in violinistka nadaljuje svoje intenzivno igranje, tudi z dvojemkami, v sinkopiranem ritmu, z glisandi in zelo hitrimi, zelo poudarjenimi pasažami, pa tudi spremenljivimi, nežnejšimi delci, kjer dobi več harmonije sam orkester. Skladba se nadaljuje z bolj meditativnim solom violine, ki prevzame vodilni tok ali potek ter sama določa impulze, na katere odgovarja čembalo kot drugi solistični inštrument. Violina deluje zelo spremenljivo, uporablja flažolete, dolge pasaže v pizzicatu, vse več je ritmičnega razkošja, hitrega tempa, dramatičnega zvoka, spet solo violine z močnimi povezavami z naraščajočo donamiko, a se vendarle zdi, kot da skladatelj nima rad kakšne logike, ampak se prepušča ustvarjalnemu toku brez kakšne predvidljivosti, zato se skladba konča povsem umirjeno z nekaj takti solo violine v pizzicatu. Izvedba je bila povezana, tako da prave členitve med stavki ni bilo. Je pa bila Lana Trotovšek, kot rečeno, odlična, čembalist Tomaž Sevšek pa svoji poziciji na odru primeren; torej ni smel priti v ospredje.

Alfred Šnitke in Sonata št. 1

Sergej Prokofjev (1891–1953) je zelo zgodaj, že pri petih letih začel komponirati in je ustvarjal do svoje smrti na isti dan, kot je umrl tovariš Stalin. Diplomiral je na Sanktpeterburškem konservatoriju in se uveljavil kot odličen pianist in skladatelj. Med njegovo klavirsko glasbo spada znameniti cikel 20 miniatur Visions Fugitives. Kot je bilo napovedano, smo poslušali izbor v orkestraciji slovitega ruskega violista in dirigenta Rudolfa Baršaja, ki smo ga nekoč večkrat videli na našem koncertnem odru.

I. Lentamente
VI. Con eleganza
IX. Allegro tranquillo
X. Ridicolosamente
XIII. Allegretto

Prvo miniaturo Lentamente zaznamujejo skrivnostna sozvočja in spuščajoče melodične linije v počasnem tempu; Con eleganza podčrtujejo poskočne sinkopacije; Allegro tranquillo je polifona miniatura, polna repetitivnih motivov in nežnih disonanc; z iskrivim humorjem je navdana deseta miniatura Ridicolosamente; Allegretto pa označuje večplastna narativna moč. (Iz koncertnega lista).

Skladba je bila izvedena sijajno, s poudarki na omenjenih razpoloženjih, pri čemer se da seveda vprašati, kako je Sitkovecki sam vse sestavil in si zamislil svojo izbrano celoto.

Lana Trotovšek

Bolj v svetu kot doma cenjeni in uveljavljeni sodobni ruski skladatelj Aleksander Raskatov (r. 1953), ki ga je Alfred Šnitke označil za »enega najbolj zanimivih skladateljev svoje generacije«, je doštudiral na Moskovskem konservatoriju. Posveča se predvsem komorni in simfonični glasbi, njegov glasbeni jezik je poln živahnih in emocionalnih domislic. Dosedanji skladateljski vrh pa je dosegel z opero Pasje srce z uprizoritvami v Amsterdanu, Londonu, Lyonu in milanski Scali, kjer sem jo pred leti videl. Sedaj piše drugo opero, po Orwellovem romanu 1984, ki jo je naroči, Marijin Teater v Sankt Peterburgu z Valerijem Gergijevim, ki pa prve opere ni želel uprizoriti, ker nastopa tam Stalin, v sodobnosti pa bi v tej figuri zlahka prepoznali aktualnega ruskega predsednika Vladimirja Putina, čeprav je novela ali že kar znanstveno fantastični tekst Pasje srce (Собачье сердце) Mihaila Bulgakova seveda nastal že pred sto leti, natančneje leta 1925.

Raskatov je v skladbi 5 minut iz življenja W. A. M. prefinjeno in subtilno duhovito oživel nekaj motivov Wolfganga Amadeusa Mozarta. Petminutna kompozicija je napisana za solistično violino, godala in tolkala in je posvečena violinskemu mojstru Gidonu Kremerju, ki ga je Festival Ljubljana že nekajkrat gostil, bo pa še bolj zanimivo spremljati uprizoritev omenjene opere in seveda možnost gostovanja z njo v Ljubljani, tako kot bi bilo primerno še poprej videti Pasje srce, če se že pogovarjamo o sodobnosti in nam v okviru ruske glasbe venomer ponujajo preteklost, letos začuda nekaj novosti ali manj znane zgodovine. Solist Dimitrij Sitkovecki ni gledal na uro, kajti malo je raztegnil svojo interpretacijo in se pri tem tihoma skliceval na metaforičnost “petih minut.”

Tomaž Sevšek

Brez sporočila v programskem listu vsekakor ne bi vedeli, da je bilo naslednje delo na koncertnem programu plod domiselnosti Dimitrija Sitkoveckega v minulih mesecih koncertnega molka in spada v njegov »opus koronavirus«, kot ga je simpatično poimenoval. V času premora glasbenih izvedb v živo je Sitkovecki pripravil in s svojim orkestrom New European Strings (NES) na daljavo posnel nekaj novih transkripcij. Med temi je tudi sedmerica Preludijev iz klavirskega cikla Pesmi iz Bukovine Leonida Desjatnikova (r. 1955). Priznani ruski skladatelj današnje dobe razgrne v skupno 24 Preludijih pisan zvočni kolaž karakterjev, začinjenih s folklornimi elementi iz Bukovine, območja, ki danes leži v Ukrajini in Romuniji.

Izbor Sitkoveckega zajema burleskni Sedemnajsti preludij, melanholično spevni Prvi, igrivo nagajivi Četrti, Šestnajstega, ki solistično izpostavlja pojočo violino, Osemnajstega, razplastenega na lirične pasuse v visokih registrih nad ostinatnim basom, Dvajsetega otožnega značaja in energični Dvaindvajseti preludij, ki ustvarja dramatično napetost z repetitivnimi ritmično-melodičnimi motivi ter vmesnimi cezurami. (Iz koncertnega lista).

XVII. Oh, čigava je ta poroka
I. Zapihal je veter v stepi
IV. Oh, Petrivočka, kratka noč
XVI. Rdeča brogovita je v belem cvetju
XVIII. Rdeča brogovita, listje zeleno
XX. Pravijo, da so moja lica bleda
XXII. Gospa je imela moža, vendar je ljubila Petra

Sitkovecki je tu dodobra izkoristol svoj pogled in poznavanje sodobne ruske ustvarjalnosti, z njo je brez dvoma povezan tudi z osebnimi vezmi, tako da je njegova umeščenost v ta prostor neprimerljivo večja, kot če bi se takega programa lotil kdo drug, a se ga seveda ne bi, zato smo lahko našemu gostu le hvaležni.

Je pa bilo iz same interpretacije pesmi zelo težko presoditi, kašno vsebino izpovedujejo, na primer zadnja: Gospa je imela moža, vendar je ljubila Petra.

Aplavz za solistko Lano Trotovšek

Dmitrij Šostakovič (1906–1975) je ne glede na vsa politična dogajanja okrog njega in z njim povsem upravičeno že tedaj in sedaj že trajno ali večno obveljal za največjega ruskega skladatelja 20. stoletja. Med drugim je največji simfonik celotnega stoletja, s čimer se je v pogovoru z mano pred kakimi dvajsetimi leti v Rimu strinjal sloviti violončelist Mstislav Rostropovič.

Še v času študija na tedaj leningrajskem konservatoriju je ustvaril vznemirljivi Dve skladbi za godalni oktet, op. 11: Preludij in Scherzo. Preludij z oznako Adagio se začne umirjeno, a se razživi s pikantnimi ritmi, ekspresivnimi solističnimi pasažami, raznolikimi tehnikami igranja, kot sta spiccato in con sordino; skladateljeva burna inventivnost pa se še okrepi v naslednjem energičnem Scherzu (Allegro molto). Je divje nabrit s številnimi tremoli, glissandi, poudarjenimi ritmi v ostri artikulaciji, disonancah, dinamičnih kontrastih … v deroče hitrem tempu. (Iz koncertnega lista).

Delo dokazuje takojšnjo, že študentsko skladateljevo ustvarjalno moč, razkošje notranje svobode, ki mu je kasneje ni mogel odvzeti noben režim. In znanje, o kakršnem ni med sedanjimi študenti kompozicije ne duha ne sluha. Krivda je pri slabih profesorjih, pri skromni osebni ambiciji, bledih spodbudah, nejasnih vizijah, povsem brez garanja (tako kot ga zlahka opažamo pri naših športnikih, ker smo že sredi olimpijskih iger v Tokiu, za primerjavo).

Sergej Prokofjev in Visions Fugitives za godala

Aplavzi so bili dolgi in topli, tako da se je Sitkovecki odločil za dodatek. Izbral je Vocalise, op. 34 št. 14 iz leta 1915 Sergeja Rahmaninova, ki je sicer napisana za sopran ali tenor ob spremljavi klavirja, a brez pesemske vsebine. Poznamo jo v različnih izvedbah, kot za orkester, sopran in orkester, komorni ansambel ter kakih dvajset priredb za posamezne inštrumente. Najlepša pa je vendarle za sopran in upajmo, da bo prihodnjič naš glasbeni gost imel ta adut v garderobi ali kot as v rokavu.