Drame sinoči na Kongresnem trgu na 69. Ljubljana Festivalu na večeru opernih arij in duetov iz Puccinijevih oper ni bilo. Tenorist Martin Sušnik, ki je v manj kot enem dnevu, praktično pa brez priprav, vaj in še s potjo do Ljubljane, vskočil namesto obolelega Branka Robinšaka na koncertu s slavno bolgarsko sopranistko Sonjo Jončevo, je svoj nastop izpeljal odlično.
Martin Sušnik in Sonja Jončeva, vse fotografije Marijan Zlobec
Koncert se je začel z Intermezzom La Tregenda iz opere Le Villi, s čimer se je začela Puccinijeva antologija z Orkestrom Opere in baleta SNG Ljubljana pod dirigentskim vodstvom italijanskega glasbenika Francesca Ivana Ciampe in s koncertnim mojstrom Gregorjem Travnom. Ciampa je že na tiskovni konferenci zelo pohvalil naš operni orkester, lahko pa dodam, da smo že doslej na 69. Ljubljana Festivalu videli vse štiri naše vodilne profesionalne orkestre na mednarodni operni, baletni in koncertni sceni. To pa je eden izmed pogojev njihovega obstoja in umetniškega poslanstva. Darko Brlek jim je s svojim povabilom to priložnost dal in lahko le ugotovim, da so se v celoti zelo potrudili.
Martin Sušnik
Le Villi (Vile) je malo znana Puccinijeva opera, ki pa je mlademu skladatelju na začetku svoje glasbene kariere prinesla takojšen uspeh, zato je izbor sopranske arije Anne Se come voi piccina precej kurtoaznega in hkrati antološkega značaja, še posebej če pomislim, da nismo slišali kake arije iz Manon Lescaut ali Dekleta z Zahoda, kaj šele Turandot. To pa hkrati pomeni, da je že sam Puccini tako močan in vsestranski skladatelj, da je zanj en sam večer opernih arij in duetov premalo. Sopranistka Sonja Jončeva je bila tu zelo umirjena, lirska, izpovedna, morda malo kar “trpeča”, a je takoj opozorila na svojo maksimalno pripravljenost in hkrati na odrsko partnerstvo z nekom, ki ga še ne pozna.
Sonja Jončeva
Tako se je programsko in po naključju začelo nadaljevanje koncerta z opere La Bohème, najprej s še malo plašnim tenoristom Martinom Sušnikom z arijo Rodolfa Che gelida manina, potem nadaljevanjem Jončeve kot Mimi z arijo Si, mi chiamano Mimi in logičnim sklepnim ljubezenskim duetom O soave fanciulla, kar je bil prvi operni vrh koncerta. Ves ta del je bil zasnovan povezovalno, a hkrati ločeno, vokalno osamosvojeno, povezano z dinamiko odrskega sprehajanja, oddaljevanja in približevanja, bogate mimike, iz katere je ob prvih ali zelo hitrih obojestranskih čustvih bilo vendarle opaziti zadrego, skrivnost, izpoved, pričakovanje. Oba sta bila glasovno odlična, Sušnik še posebej v zanesljivih višinah, ona morda celo preveč dominantna v svojem videnju Mimi, ki se vendarle zaveda svoje usode in skorajšnjega konca življenjske poti.
Sonja Jončeva kot plašna Mimi se je umaknila daleč stran
Intermezzo iz opere Suor Angelica (Sestra Angelika) je bolj kot ne opozoril na še kaj skritega za sam orkester iz Puccinijevih oper, še posebej iz trilogije enodejank. Dirigent Francesco Ivan Ciampa je rojen za spremljavo opernih pevcev in seveda vodenje orkestra; je zelo natančen in sugestiven in daje vedeti, da obvlada detajl in celoto hkrati.
Začetek ljubezenskega dueta iz La Bohème
Tosca je bila največji izziv celotnega koncerta, še posebej, ker Martin Sušnik v njej še ni pel. Med svojim nastopom si je vsaj malo pomagal z notami na pultu, a je na srečo z arijo Tosce Mario! Mario! Mario!…in nadaljevanjem v duetu Quale occhio al mondo s Cavaradossijem iz prvega dejanja, kjer se že pokaže njena ljubosumnost in njegova pogojno rečeno skrivna političnost in bi vsaj v kontekstu “črnih oči” pomislili na še kaj sentimentalnega, kar pa bi Tosca rada v kali zatrla, nabral dovolj samozavesti (kasneje izpričanega revolucionarja). Jončeva je tu s svojim temnejšim in že skoraj dramatičnim glasom Tosco upodobila bolj elementarno, Sušnik pa je ostajal kot slikar cerkvene podobe nekako bolj previden, ne nazadnje ima kot umetnik in portretist pravico opaziti kakšne svoje ali sebi simpatične oči.
Martin Sušnik in Sonja Jončeva
Sledila je arija Cavaradossija E lucevan le stelle, ki jo je Sušnik zapel precej umirjeno, premalo tragično, predsmrtno, s slutnjo in vizijo, ki je bolj slovo kot pomisel, kot jo ima Tosca, da je rešitev možna ali celo v časovnem dosegu kakih petnajst, dvajset minut. Sonja Jončeva pa je takoj nadaljevala z arijo Vissi d’arte, v kateri je izrazila vso svojo predanost, izkustvo svojega poprejšnjega boja za svojega moškega, v eni najlepših arij v vsem Puccinijevem bogatem (sopranskem) izboru in seveda ustvarjalni domišljiji, ki pa je bila do žensk kljub sladostrastju precej kruta.
Toscino svarilo glede črnih oči
Intermezzo iz opere Manon Lescaut je bil še en dragocen glasbeni orkestrski trenutek iz Puccinijevega opernega opusa.
Zato je bila vrnitev k La Bohème, k ariji Mimi D’onde lieta usci, programsko nelogična, saj smo imeli že uvideno novo pomembno opero, ki pa je z arijo ali v duetu nismo dočakali. Seveda je bila Jončeva tu monološko veliko bolj dramatična, avtorefleksivna, skoraj tragična v videnju sebe in bližnjega konca.
Intermezzo iz opere Fedora Umberta Giordana, k smo ga slišali že na koncertu s Placidom Domingom, ni bila posrečena izbira. Še posebej, če smo videli iz programa, da bomo takoj zatem slišali arijo Čo-Čo san Un bel di vedremo iz Madama Butterfly in se tako zaustavili na tej vsebinski točki, ko bi bil možen na primer lepši ljubezenski duet s Pinkertonom, ko bi se Jončeva Sušniku zares predala in vdala.
Po dolgih aplavzih in ovacijah sta se solista zatekla z Verdiju in njegovi napitnici iz Traviate in s tem kršila programski koncept večera, potem pa je ona sama zapela še arijo O mio babbino caro iz Puccinijeve enodejanke Gianni Schicchi.
Dirigent Francesco Ivan Ciampa
Bil je močan operni večer; vsi so in smo skupaj imeli precej ali veliko sreče, celo z vremenom, ki je sicer postreglo z nekaj bolj dež napovedujočega kot zaresnega, pa še z vetrom, ki je glasbenikom s pultov vrgel kakšen list, a smo ugledali one zvezde, kot stojijo zapisane iz izpovedane v Cavaradossijevem videnju sveta.
V plesnem koraku in objemu v Traviati
Marijan Zlobec