Rusi izpostavili dva svoja manj znana skladatelja in Brizanija

Koncert Moskovskega komornega orkestra Musica Viva na 69. Ljubljana Festivalu v nabito polni Križevniški cerkvi je izpostavil dva pri nas malo znana ruska skladatelja in gostovanje pri njih slovenskega violončelista Bernarda Brizanija. Ta poteza je bila zelo galantna, hkrati pa je gledalce in poslušalce opomnila, da ima ruska glasbena kultura veliko imen, čeprav so na koncertu izvedli še dve skladbi večnega Patra Iljiča Čajkovskega.

Aleksander Rudin, vse fotografije Marijan Zlobec

Simpatično je bilo, kako se dirigent in violončelist Aleksander Rudin ni zbal mlajšega konkurenta na koncertnem odru, Bernarda Brizanija in mu ponudil spremljavo svojega orkestra, ko bi isto skladbo lahko zaigral sam.

Dirigent

Uvodoma smo poslušali Variacije na ruske teme za violončelo in orkester M. J. Vielgorskija. Kot povzemam po predstavitvi skladatelja v koncertnem listu muzikologinje Helene Filipčič Gardina, je bil grof Mihail Jurjevič Vielgorski (1788–1856) velik podpornik umetnosti, imel pa je tudi vpliv na umetniške izbire pri raznih gledališčih. Njegov domači salon v Sankt Peterburgu je bil pravo stičišče glasbenikov in glasbenih poznavalcev, prizorišče komorne ter simfonične glasbe pa je postala tudi njegova podeželska rezidenca.

Mihail Jurjevič Vielgorski na portretu slikarja Pjotra Fjodoroviča Sokolova

Vielgorski je gostil številne operne pevce, Roberta in Claro Schumann, Franza Liszta, Hectorja Berlioza, Pauline Viardot … Izredno je cenil Ludwiga van Beethovna, s katerim se je spoznal na Dunaju, med ruskimi skladatelji pa še posebno Mihaila Glinko. V opusu tega pravzaprav nepoznanega avtorja so dela za glas in klavir, godalni kvartet, dve simfoniji, opera Cigan, skladba za zbor in Variacije na ruske teme za violončelo in orkester, ki so oživele po zaslugi Aleksdandra Rudina in orkestra Musica Viva.

Iz drugih biografij sledi ugotovitev, da je bil pravzaprav poljskega porekla in se je pisal kot Michał Wielhorski. S svojim bratom Matvejem sta predstavljala “bratstvo v harmoniji”. V Rusijo sta prinesla godalni kvartet, na svojem domu pa je prvič izvedel Beethovnovo Deveto simfonijo leta 1836. Na njegov dom so prihajali tudi pesniki in pisatelji, med njimi slavna Lermontov in Gogolj, tako da so njegov dom poimenovali kar “umetniška akademija”.

Variacije se v bistvu nenehno spreminjajo, potekajo v nekakšnem izmenjalnem valovanju sola, orkestra, različnih ritmov, plesov, melodij, ne da bi zmogli slutiti neko bolj koncizno zgradbo ali logiko, ker je nam, ne pa Rusom, marsikaj skrito, še posebej celovita sestava in struktura glasbenih motivov in tem, ki dajejo osnovo za tako dolgo in v marsičem izvajalsko zelo zahtevno skladbo.

Portret violončelista Vielgorskija, delo slikarja Karla Bryullowa

Virtuoz

Rudin je v nadaljevanju predstavil manj znano Elegijo za godalni orkester v G -duru Petra Iljiča Čajkovskega. Neizrazita in netipična, lahko bi dodal nefestivalska kompozicija je ohranila elegični karakter, a mislim, da je Rudin izbral to delo, da je bolj smiselno poudaril obe oklepajoči se kompoziciji še z naslednjo, da bi poudaril vrednote trojice, ne pa le enega, najslavnejšega. Tu vidim Rudina kot zgodovinsko prosvetljenega umetniškega vodjo svojega ansambla, kot raziskovalca določenega obdobja ruske glasbene zgodovine, oseb in njihove medsebojne povezanosti ali prepletenosti.

V predstavitvi sicer lahko preberem podrobnejšo predstavitev ali genezo dela. “Njegova Elegija za godalni orkester v G-duru je imela prvotno naslov Hvaležni (oz. Zahvalni) pozdrav. Delo so namreč naročili Čajkovskemu za uvod ob praznovanju 50-letnice kariere priljubljenega dramskega igralca Ivana V. Samarina. Kot zanimivost, izvrstni umetnik je bil dejaven tudi kot pedagog in je s študenti Moskovskega konservatorija sodeloval pri pripravi produkcije opere Jevgenij Onjegin Čajkovskega. Z izvirnim naslovom je bila skladba izvedena na slavnostnem koncertu v čast Samarinu decembra 1884, naslednje leto pa je Samarin preminil. Založniku Jurgensonu je uspelo skladatelja pregovoriti v natis dela, izšlo je s spremenjenim naslovom, kot ga poznamo danes, in pripisom »v spomin na I. V. Samarina«. Elegija v prvem in sklepnem delu večkrat lirično razpne temo v pianu z oznako molto cantabile; srednji del je dramatično kontrasten umirjenima in kantabilnima, ki uokvirjata skladbo. Skladba se giblje v molovskih harmonijah in se v tonaliteto G-dur zares zasidra šele v sklepni kadenci.”

Polna Križevniška cerkev

Karl Davidov (1838–1889) je bil po besedah Čajkovskega »car vseh violončelistov«. Na Univerzi v Sankt Peterburgu je doštudiral fiziko in matematiko, obenem pa je igral klavir, komponiral in blestel kot violončelist. Kompozicijo je šel študirat v Leipzig pri Moritzu Hauptmannu in po Nemčiji uspešno koncertiral. V Leipzigu so mu leta 1850 ponudili mesto prvega čelista orkestra Gewandhaus, na Leipziškem konservatoriju pa profesuro. Komponiral je le v prostem času. Kljub uspehu se je Davidov čez čas vrnil v domovino in postal profesor na glasbenem konservatoriju v Sankt Peterburgu, nekaj let ga je tudi vodil.

Karel Davidov

Aleksander Rudin je predstavil tudi Davidovega brata, matematika Augusta Davidova in nečaka čelista Alekseja Davidova, ki je postal tudi skladatelj in poslovnež. Leta 1870 je grof Wilhorsky, mecen umetnosti, Davidovu priskrbel Stradivarijev čelo iz leta 1712, danes znan kot Davidov Stradivarius, ki ga je kasneje prejela Jaqueline du Pre, danes pa ga ima slavni violončelist Yo – Yo Ma. Zanimiva je še epizoda, ko je Davidov želel napisati opero na zgodovinsko temo Mazzepa in je Viktor Burenin leta 1880 napisal libreto, a za ustvarjanje opere ni več našel časa in je potem to opero napisal Čajkovski. Žal to odlično in izvedbeno zahtevno opero malokdo pozna iz kakšne scenske produkcije. Sam so jo videl le v koncertni izvedbi na Salzburških slavnostnih igrah, ko je tam gostovalo Marijino gledališče iz Sankt Peterburga z Valerijem Gergijevim. Mezzo pa je predvajal scensko izvedbo.

Njegovo domotožje med delovanjem v Leipzigu se kaže tudi v skladbi Fantazija na ruske teme, op. 7, v kateri je prepletel več ruskih pesmi in od začetnega Grave, Teme in dveh Variacij prek Andantina do sklepnega radoživega Allegretta solistični violončelo predstavil v širokem spektru izraznosti in tehničnih prvin.

Delo je polno ruske melodične vznesenosti, slovanskega melosa, virtuoznih solističnih pasaž, kar kaže na zelo visoko stopnjo razvoja violončela kot solističnega inštrumenta, zasledovanje visokih, da ne rečem najvišjih koncertnih ciljev, nacionalne glasbene samozavesti in nasploh vživljanje v duha časa. Tudi tu bi lahko poleg fantazije govorili o nekakšnih variacijah z različnimi možnostmi zvočnih in melodičnih efektov, ki jih je odlični solist znal s svojim komornim godalnim ansamblom še kako poudariti. Aleksander Rudin je hkrati zelo prepričljivo pokazal, kako odličen violončelist je bil Karl Davidov, ko je svoje delo izvajal.

V drugem delu koncerta smo najbolj pričakovali izvedbo dela Maxa Brucha Kol Nidrei za violončelo in orkester, op. 47. Poimenovano je po invokaciji v aramejskem jeziku, ki začenja večerno bogoslužje na predvečer Spravnega dne v judovski liturgiji. Kot izvemo iz Bruchovega pisanja, je ta napev slišal v Berlinu in se odločil, da ga bo vpletel v svoje ustvarjanje: »Čeprav sem protestant, sem kot umetnik globoko začutil izredno lepoto teh melodij.« Bruch je v skladbo, ki nosi podnaslov Adagio na hebrejski melodiji, vnesel še eno temo judovskega izvora; z njima pa ni želel pričarati judovske zvočne krajine, ampak ju je kot navdušenec nad ljudsko glasbo raznih dežel uporabil kot zanimiv eksoticizem, ki ga je vpel v povsem njemu domačo romantično glasbeno govorico, polno buhteče melodične spevnosti. (Helena Filipčič Gardina).

Predstavitev na odru Križevniške cerkve

Velika pričakovanja pred nastopom Bernarda Brizanija so se uresničila, kljub eni sami kratki vaji z moskovskim orkestrom pred samim orkestrom. Brizani je muzik plemenitega srca in čistega uma, s pozitivno energijo, ki jo z lahkoto izjemne solistične tehnike podaja do vseh odtenkov poglobljeno in s posebno milino.

Kol Nidrei z Bernardom Brizanijem

Če bi primerjal zvok violončela, ko nanj igra on, pa pred njim Rudin, je razlika opazna. Morda je Rudin tehnično večji virtuoz, ker je izvajal taka dela, a je Brizani občutljivejši v dojemnju in najdenju lepote zvoka svojega inštrumenta; skorajda jokajoči melos in izpoved, molitev, predanost, mirnost, ponotranjenost, svečanost, odmaknjenost od slehernega prozaičnega zunanjega sveta, ga naredijo celostnega in solističnega v pravem koncertantnem pomenu besede.

Dodatek

Za dodatek se je s kompozicije El Cant dels Ocells spomnil slavnega katalonskega violončelista, dirigenta in skladatelja Pabla Casalsa.

Z zadnjim delom so se ruski glasbeniki spet vrnili k Čajkovskemu, tokrat s slavno in največkrat izvajano Serenado za godala v C – duru, op. 48 v štirih stavkih. Morda so bili že utrujeni od potovanj in covidnih težav, a pričakoval sem še večjo zlitost igre, kristalno čistost in ujemanje ter enotnost godalnega zvoka. Je pa dirigent Rudin delo interpretiral po njegovih tipičnih karakteristikah, ki gledalca in poslušalca nikoli ne pustijo brez navdušenega odziva.

Za dodatek so zaigrali še Dvoržakov Valček, ne sicer najlepšega, a bi vsaj drugič lahko poizkusili izvesti na primer Serenado za godalni orkester Benjamina Ipavca.

Marijan Zlobec