»In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek«

Anton Podbevšek Teater iz Novega mesta je gostoval na 69. Ljubljana Festivalu z dvema predstavama posebne dramske obdelave monografije dr. Andreja Inkreta In stoletje bo zardelo in še dodalo Primer Kocbek. Obe predstavi sta bili ob toplem vremenu na Pergoli v Križankah, ki se je pokazala kot poseben ambient za bolj dramsko bralno upodobitev neke v osnovi znanstvene ali biografske knjige. Adaptacijo teksta sta opravila Eva Mahkovic in režiser Matjaž Berger.

Prizori iz predstave, vse fotografije Marijan Zlobec

Težko bi rekel, da smo o enem največjih Slovencev 20. stoletja izvedeli kaj novega, prej se je izkazalo, da je naslanjanje na samega biografa dr. Inkreta preveč zavezujoče, ne glede na samo Kocbekovo zapuščino, ki je vsaj dvajsetkrat večja kot je debela omenjena knjiga.

Berger je vsebinsko zagovarjal tisto linijo v svoji predstavi, kot jo je že dr. Inkret. Z njim ni polemiziral ali soočil kaj novega ali po njem na novo odkritega. Berger se je pustil voditi, čeprav bi se bolj avtorsko izkazal, če bi avtorja In stoletje bo zardelo s čim znal preseči, na primer o Kocbekovem odnosu in stiku s Titom, še posebej o Memorandumu, ki je prikazan zgrešeno, saj je temeljni tekst povsem svobodno v Rimu napisal sam, potem pa ga je Tito dopolnil ali popravil. Papež Kocbeka ni sprejel predvsem zaradi nasprotovanja kraljeve diplomacije, kar je logično. Memorandum (o bodočem odnosu nove jugoslovanske oblasti do Cerkve) pa je vseeno oddal.

Iz teksta je razvidno, da je škof Rožman omenjen samo enkrat, pa še to skorajda kot simpatizer OF. Seveda je to velika neumnost. Rožman ni želel nobenega stika ne z OF ne s Kocbekom. O tem govorijo tako pisma samega vodstva IO OF kot osebna Kocbekova, naslovljena na Rožmana. Žal se je Inkret tu uklonil mentaliteti domobranskega zgodovinopisja, ki te dokumente zavrača, iz vabila na pogovor z OF zunaj Ljubljane pa zganja načrtovano past z namero atentata. VOS bi zlahka likvidiral tako škofa kot Emilia Graziolija, ko ne bi bilo problema streljanja talcev. Kocbek je tu izrazito zlorabljen, prvi krivec pa je že sam Inkret.

Nekaj podobnega je z Dolomitsko izjavo. Kocbek je od samega začetka vedel, kam pelje kolo zgodovine in je v več spisih nedvoumno priznal vodilno vlogo KPS še posebej, ker se je zavedal problema smrtnih žrtev ali ubijanja, kar je bil za kristjane večji osebni problem kot za ateiste in še posebej komuniste. Ni pa v predstavi jasno izraženo Kocbekovo stališče, da je v vojni nujno sovražnika in tu okupatorja ubijati, sicer slovenski narod nikoli ne bo dočakal svobode. Ni dovolj prikazano njegovo sovraštvo do vseh kolaborantov, kot ne jasno izraženo stališče, da je obramba narodove svobode daleč nad vsakršno ideologijo.

Inkretova knjiga ne more toliko citirati, kot je v zbranih Kocbekovih publicističnih objavah. Malo “potohodsko” gremo skozi dvajseta in trideseta leta, na začetku v družbi s Pinom Mlakarjem, potem pa z nikomer več, celo ne ob Premišljevanju o Španiji in Dejanju, tako da v hipu pademo v vojno, Tu sta seveda oba vodilna revolucionarja; Edvard Kardelj in Boris Kidrič, oba prikazana bolj skozi Kocbekovo kot njuno optiko.

Dramatizacija Inkretove biografije doseže vrhunec tam, kamor je hotel sam avtor in na način, da bi bila nova oblast prikazana do Kocbeka v čim bolj ilustrativni odklonilni podobi. To je Inkretu uspelo bolj kot v marsikaterem drugem biografskem segmentu. Majkala pa je pozitivna kritika Borisa Pahorja o novelah Strah in pogum, ni bila niti prezrta ugotovitev, da so knjigo v 3000 izvodih (tega podatka v tekstu ni) razprodali praktično še pred izbruhom napadov na Kocbeka.

Močno je poudarjen še razplet okrog dnevniške Tovarišije. Slabša je epizoda ob usodi vrnjenih domobrancev, o kateri je izvedel kot minister v Beogradu, a si sam ni upal h Kardelju po jasni odgovor, ampak le preko posrednika Snoja.

Skromna je epizoda okrog Turjaka in Kočevskega procesa, seveda pa je črtan ves Kocbekov zanos ob zmagi in osvoboditvi s Kocbekovim govorom z balkona Univerze, s čimer se mi Inkret še enkrat kaže kot preskromen in hote enostranski biograf.

No, Kocbek je že sam močan v svojih spisih, tako da ga predstava naredi globokega, meditativnega, usodnostnega. Ko bi pomislil, da je z nastopom otroka predstave že konec, moram kot nekakšen post festum poslušati še dolg tekst o morali, kar nima s predstavo velike ali nujne zveze.

O Kocbeku izvemo, da je pristal v pokoju, brez poprejšnjih privilegijev, a je ostal zvest svoji tovarišiji, sicer bi hočeš nočeš padel med njemu tako osovraženo reakcijo.

Sam pristop h Kocbeku ni slab, a premalo elementaren, prevoden in posledično interpretativno nedramatičen. Še huje je, ker je Kocbeka “igralo” več igralcev, identiteta zgodovinskih oseb je preveč “skakajoča”, vse pa preveč statično, korakajoče in premikajoče, kot kakšna koncertna izvedba opere, ne pa njena odrska predstavitev.

Všečna je bila video portretna predstavitev glavnih protagonistov (Iztok H. Šuc, Gašper Vovk, Gašper Brezovar), manj koreografsko iskanje efekta tam, kjer ga s tem ne moreš doseči, ker je nepotreben (Gregor Luštek)…Smiselna je nežna, a rahlo vendarle vznemirljiva glasba Dua Silence. Težko bi rekel, da smo imeli kakšno izrazito scenografijo (Simon Žižek, Matjaž Berger) in kostumografijo (Peter Movrin, Metod Črešnar).

Igralce prepisujem iz programa, ker “vloge” niso predstavljene. Igrali so Borut Doljšak, Peter Harl, Anuša Kodelja, alternacija: Barbara Ribnikar, Matija Rupel, Mario Dragojević, Vitorija Zdovc, Timotej Novaković, Gregor Podričnik, Lovro Zafred, Gregor Čušin, Pavle Ravnohrib, Janez Hočevar in Gal Žižek.

Prevladovala je vznesena recitacija, s precej elementarnimi poudarki ob izrekanju zgodovinskih stavkov, zabeleženih dialogov, opisov, pričevanj… Kocbek v dveh urah, bi lahko rekli.

Na koncu je bil dolg in močan aplavz. Smiselno bi bilo še kakšno predstavo dodati.

Marijan Zlobec