Založništvo tržaškega tiska je v zadnjem času zelo aktivno. V četrtek, 10. junija, bo prvič predstavljena nova knjiga goriškega publicista Vilija Prinčiča z naslovom Sternthal, zadnja postaja 1918 – 1922 Trnova pot povratka goriških beguncev, in sicer ob 18. uri v Kulturnem domu v Gorici.
Vili Prinčič – Sternthal
V zadnji knjigi iz avtorjeve trilogije na temo prve svetovne vojne je Prinčič spregovoril o beguncih, ki jih je prva svetovna vojna pregnala z Goriškega in so od leta 1915 našli zatočišče v raznih krajih Avstro-Ogrske. Po razpadu Donavske monarhije je Avstrija vse neavstrijske begunce izgnala iz nove države, in so se mnogi zatekli v veliko barakarsko naselje v Strnišču pri Ptuju (današnje Kidričevo), ki so jim ga dodelile slovenske oblasti.
Knjiga torej predstavlja edinstven dokument, saj vsebuje tudi sezname rojenih in umrlih beguncev ter seznam porok. Na četrtkovem večeru, ki ga prirejata Kulturni dom Gorica in Založništvo tržaškega tiska, bo ob avtorju spregovorila avtorica spremne besede, prof. Nataša Nemec.
Naslovnica
Vili Prinčič je bil že 6. oktobra 2017 gost v studiu TDD. Goriški javni in kulturni delavec, avtor številnih knjig in publikacij , pa tudi časopisnih člankov, je zlasti v zamejskem okolju zelo znan. Izpod njegovega peresa so nastale knjige s kulturno-prosvetnimi, športnimi in zgodovinskimi temami. Vili Prinčič je tudi dolgoletni sodelavec Radia Trst A, za katerega je pripravil več radijskih nizov. Posebno pozornost pa že vrsto let namenja prvi svetovni vojni, o čemer je objavil na stotine člankov tako za Primorski dnevnik kot za druge časopise in revije. Glavna nit pogovora, ki ga vodi novinarka Ines Škabar in ga dodajamo na linku spodaj, je pojav begunstva, zlasti v času soške fronte.
Vili Prinčič je namreč na to temo pred več kot dvajsetimi leti izdal knjigo Pregnani: prva svetovna vojna: pričevanja goriških beguncev, ki vsebuje 70 pričevanj beguncev med 1. svetovno vojno. Knjiga je izšla pri Založbi Devin že leta 1996 in obsega 305 strani.
Vili Prinčič, foto iz televizije
Leta 2015 se je vrnil k omenjeni tematiki v delu z naslovom V Brucku taborišču 1915- 1918. Ta knjiga se posveča beguncem, ki so na begunsko pot stopili, ker sta pred vrati njihovih domov dve tedanji evropski velesili prekrižali orožje, ne ozirajoč se na usodo malega človeka. Avstro-Ogrska je k reševanju begunske problematike pristopila med drugim tudi z vzpostavitvijo begunskih taborišč, učinkovite in tehnično dobro načrtovane organizacije, ki pa zaradi vojnih gospodarskih razmer ni zmogla reševati begunske problematike na za begunce pozitiven in blagodejen način.
V knjigi so tako razkrite podrobnosti begunskega življenja v taboriščih, ki jih doslej javnost, ne strokovna ne ljubiteljska ni poznala, tudi zato ne, ker se doslej vanjo ni nihče tako poglobil, kot avtor knjige.
Preplet različnih gradiv, ki jih je v preteklih desetletjih avtor zbral, v knjigi združuje v celoto, kot so bila edinstvena za tedanji čas begunska taborišča, ki so v desetletjih po koncu prve svetovne vojne, dobila povsem nove in uničujoče dimenzije. Kot moremo spoznati iz knjige o “slovenskem” taborišču Bruck na Litvi, je bil tedanji namen human v okvirih zmožnosti, ki jih je imela Avstro-Ogrska na razpolago, da je iz območja vojne nadzorovano umaknila več tisoč Slovenk in Slovencev, Furlanov in Italijanov, ter jim nudila skromno, s pomanjkanjem in odrekanjem, a vendarle z osnovnimi potrebščinami preskrbljeno vojno življenje.
Sedanja in v Gorici v četrtek predstavljena knjiga je še tretja in je, kot rečeno, posvečena vračanju beguncev v domače kraje.
Naslovnica
V četrti knjigi Neme priče vojnih grozot 1915 – 1918 (Založba Mladika, 2018) pa je predstavljenih 54 spomenikov, obeležij in drugih spominskih objektov, ki jih je vojna izpred stotih let zapustila na ožjem območju Goriške, v Posočju in na Tržaškem. Avtor je upošteval območje, ki na severu Posočja sega do Avč pri Kanalu, na jugu in zahodu pa do Doberdobske planote in do Tržaškega in Komenskega Krasa. Kratki opisi teh objektov so si med sabo precej različni. Pri nekaterih je izpostavljen zgodovinski opis enote, ki je spomenik postavila, pri drugih ima glavno vlogo iskanje in ugotavljanje istovetnosti objekta, spet pri tretjih so na vrsto prišli napisi na spomenikih in na nagrobnih kamnih. Pri tem je potrebno opozoriti, da vsa avstro-ogrska obeležja izhajajo iz vojnih časov, medtem ko so veliko italijanskih spomenikov postavili v obdobju med obema vojnama, nekatere celo po drugi svetovni vojni.
Svoje mesto so v knjigi dobili tudi nekateri spomeniki, ki jih iz različnih razlogov ni več, a obstaja želja, da bi jih ponovno obnovili, saj je šlo za objekte dokajšnjega pomena, umetniške vrednosti in poudarjene sporočilnosti. V zadnjih letih je namreč prišlo do kar nekaj obnovitvenih posegov, ki so grobljo in zanemarjeno podrtijo spremenili v urejen in ugleden spomenik, ki ga radi obiščejo nedeljski izletniki, če že ne turisti iz drugih držav. Avtor je opisal tudi dve novogradnji, ki bi sicer ne spadali v to knjigo, a veljata za nekaj edinstvenega in sta pomembni za slovenski narod, in sicer spomenik slovenskim vojakom v Doberdobu in spomenik vrhovnemu poveljniku 5. soške armade, gen. Svetozarju Boroeviću na Prevalu na pobočjih Svete Gore.
https://4d.rtvslo.si/arhiv/tdd-predstavlja/174497077
Knjige o prvi svetovni vojni Vilija Prinčiča so žal v centralni Sloveniji, kot bi rekel akademik Boris Pahor, premalo znane.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Usoda goriških beguncev po koncu prve svetovne vojne”
Konclagerji – pribežališča? Sternthal – Kidričevo
»Knjige o prvi svetovni vojni Vilija Prinčiča so žal v centralni Sloveniji, kot bi rekel akademik Boris Pahor, premalo znane,« praviloma ugotavlja kulturni pblicist Marijan Zlobec. Dr. prof. Ludvik Toplak, ki se tudi spozna na sternthalsko poblematiko, bi vedel povedati, da je bil Sternthal preimenovan po 2.svetovni vojni v Kidričevo – po manično razvrtem komunistu Borisu Kidriču, ne po njegovm očtu slavistu – Kidričevo je kraj totalitarno jugoboljševiškega zločina, taborišče smrtonosne jugoslovanske izlakotelosti, udbovska trdnjava mučenja, konclger titinskega tipa – o čemer tudi še dandanes malokdo kaj ve, morda ata klasika dr.Braneta Senegačnika? V času nove inkvizicije ali jugoboljševiško »naše« forenzične ali sodne psihiatrije je konclager vsak zaprti oddelek klasične ali tradicionalne »naše« psihiatrije, posebej še po tv spominjanjumedvojnega dvojnega – partizansko domobranskega – agenta dr. Miloša Kobala.
Maribor je sprejel pred 2.svetovno vojno primorske begunce z odprtim slovenskim srem in jih zaposlil največ ržavnoupravno. Sternthal pa ostaja ena od najmračnejših krvavih slik jugoboljševizma po 2.svetovni vojni vse do danes.
Vladimir Gajšek