Oddelek za klasično filologijo Filozofske fakultete, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Slovenska matica vabijo na Nox Gantariana, praznovanje jubileja ob devetdesetletnici akademika dr. Kajetana Gantarja. Dogodek bo potekal v ponedeljek, 7. junija, ob 19. uri v atriju ZRC SAZU.
Kajetan Gantar, foto Wikipedija
Dogodek bodo za tiste, ki se ga ne boste mogli udeležiti v živo, prenašali tudi po spletu, in sicer:
Program srečanja z jubilantom
Uvodni nagovor: dr. Sonja Weiss, predstojnica Oddelka za klasično filologijo
Pozdravna nagovora: akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Roman Kuhar, dekan Filozofske Fakultete.
Pogovor s slavljencem bodo vodili: dr. Miran Špelič OFM, dr. Marko Marinčič, Klara Keršič.
Recital antičnih besedil v prevodu Kajetana Gantarja
Recital so pripravili študenti Oddelka za klasično filologijo pod mentorstvom dr. Braneta Senegačnika.
Zaslužni profesor, akademik dr. Kajetan Gantar, foto FF
Glasbena spremljava Domen Marinčič.
Razstava o življenju in delu akad. dr. Kajetana Gantarja. Na ogled v Atriju ZRC SAZU in od 8. junija na Oddelku za klasično filologijo FF.
Kdo je dr. Kajetan Gantar ?
Kajetan Gantar, rojen 11. oktobra 1930 v Ljubljani, dr. literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec, je upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Celju, gimnazijo v Lienzu in v Ljubljani. Po maturi (1950) je študiral klasično filologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je 1953 prejel študentsko Prešernovo nagrado in leta 1954 diplomiral. Po odsluženi vojaški obveznosti je služboval kot gimnazijski profesor na Ptuju (1954–1956), nato študiral za doktorat in promoviral 1958. Potem se je najprej zaposlil kot referent za znanstvene zavode pri republiškem Sekretariatu za kulturo (1958–1962). 1962 je bil izvoljen za asistenta za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je nato 1967 dosegel naziv docenta, 1972 naziv izrednega in 1947 rednega profesorja za latinski jezik in književnost. Pred tem ali ob tem se je znanstveno izpopolnjeval v Parizu, Ženevi, Heidelbergu, na Dunaju. Večkrat je bil predstojnik oddelka za klasično filologijo, 1983–1985 prodekan Filozofske fakultete v Ljubljani. Poleg latinske književnosti je ves čas, še dve leti po upokojitvi (1997), predaval tudi grško književnost. Ob tem je v letih 1981–1996 s presledki enajst semestrov kot gostujoči redni profesor predaval grško in rimsko književnost na univerzi v Gradcu. Kot gost je imel več predavanj na univerzah v Padovi, Sieni, Pavii, Trstu, Benetkah, Bariju, Zagrebu, Skopju, Novem Sadu, Dunaju, Salzburgu, Innsbrucku, Mannheimu, Regensburgu, Heidelbergu, Mainzu, Louvainu, Gentu ter na akademijah ali znanstvenih inštitutih v Beogradu, Solunu, Skopju, Novem Sadu, Comu, za slovenske rojake tudi v Torontu, Clevelandu, Buenos Airesu. S predavanji in referati je sodeloval na mednarodnih kongresih, simpozijih ali drugih znanstvenih srečanjih v Budimpešti, Constanti, Gentu, Klosterneuburgu, Rimu, Parizu, Berlinu, Assisiju, Gorici, Perugii, Palermu, Trentu, Neaplju, Montelli, Atenah, Bambergu, Würzburgu, Louvainu, Jyväskyläju (na Finskem), pa tudi na znanstvenih in strokovnih srečanjih v Sloveniji, v nekdanji Jugoslaviji (v Dubrovniku, Novem Sadu, Beogradu, Skopju, Zagrebu, Ohridu) in v zamejstvu (v Gorici, Trstu, Gradežu, Devinu, Celovcu, Tinjah, na Višarjah). Od 1974 je sourednik časopisa Živa antika (v Skopju). V letih 1975–1985 je bil član Mednarodnega biroja za probleme pouka klasičnih jezikov (v Gentu) in uredniškega odbora časopisa Didactica Gandensia. V letih 1977–1980 je bil predsednik Društva za antične in humanistične študije Slovenije, 1980–1983 predsednik Zveze društev za antične študije Jugoslavije, 1983–1985 predsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev, 1983–1988 član pravopisne komisije pri SAZU, 1981–1996 član odbora za novi slovenski prevod Svetega pisma, 1993–1999 predsednik državne maturitetne komisije za latinščino. Leta 1993 je bil izvoljen za dopisnega (izrednega) člana, leta 1997 za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. 1996–2002 je bil zastopnik Slovenije v Stalnem komiteju za humanistiko pri Evropski znanstveni fundaciji (ESF, s stalnim sedežem v Strasbourgu). Od leta 1997 je delegat SAZU v Mednarodni zvezi akademij (UAI, s stalnim sedežem v Bruslju). Med 1999 in 2005 je bil podpredsednik SAZU.
Akademik dr. Kajetan Gantar, foto SAZU
Že kot študent je objavil v Živi antiki nekaj člankov o kompoziciji Horacijevih Pisem, zlasti o vlogi t. i. »zlatega reza« (sectio aurea) v Pismu o pesništvu, ki se v tuji strokovni literaturi še danes citirajo. Nadaljeval je z raziskavami strukture Horacijeve osrednje pesniške zbirke Carmina, kjer je opozoril na zakonitosti, po katerih si v njej sledijo kitični in metrični sistemi (zlasti asklepiadske kitice). Ob teh raziskavah se je poglabljal tudi v idejno ozadje Horacijeve poezije in pri tem (v nasprotju z ustaljenim pretiranim poudarjanjem epikurejskih prvin) opozarjal tudi na usedline akademske filozofije, s katero se je pesnik seznanil med mladostnim študijem v Atenah in ki je nato našla izraz v opevanju etičnega ideala »prijateljstva s samim seboj« (amicus sibi). Izvor in razvoj tega pojma je raziskoval – vzporedno z raziskavo slovničnega pojava t. i. »ponotranjenih refleksivnih formul« – od prvih aluzij pri grških tragikih preko Platona in Aristotela do Horacija in še naprej, do Seneke in Avguština. Izsledke je objavljal v Živi antiki, pa tudi v nemških, belgijskih in italijanskih strokovnih revijah. Objavil je tudi interpretacije dveh manj jasnih pasusov v Aristotelovi Poetiki, ki so ključnega pomena za razumevanje tega najbolj odmevnega Aristotelovega teksta. Z razpravami, objavljenimi v italijanskih, švicarskih, nemških revijah, je prispeval k prepoznavnosti nekaterih zastrtih namigov pri bizantinskem zgodovinarju Prokopiju. Opozarjal je tudi na nekatere manj znane ali nezapažene latinske pisce iz naših krajev (npr. Hermann de Carinthia, Andreas Divus, Syferidus Suewus), interpretiral latinsko verzifikacijo škofa Tomaža Hrena, Valvasorja, operozov, pa tudi novejših latinistov. Posebno pozornost je posvečal antičnim odmevom in motivom pri Prešernu, prav tako tudi pri drugih naših pesnikih in pisateljih (Valentin Vodnik, Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Joža Lovrenčič, Oton Župančič, Alojz Rebula). V seriji Literarni leksikon je objavil zvezke Helenizem (1978), Grške lirične oblike in metrični obrazci (1979) in Antična poetika (1985). Svoje izsledke o Horaciju je strnil v knjigi Študije o Horaciju (1993).
Uveljavil se je tudi kot prevajalec, med drugim je poslovenil Homerja, Hezioda, Pindara, Sapfo, Ajshila, Sofokla, Evripida, Aristotela, Teofrasta, Teokrita, Heronda, Plutarha, Prokopija, Plavta, Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija, iz grščine tudi več svetopisemskih knjig in iz latinščine nekaj srednjeveških besedil. K svojim prevodom je napisal izčrpne spremne študije, prav tako k ponatisu Sovretovih Starih Grkov in k Sovretovim prevodom, ki jih je posodabljal (npr. Dnevnik cesarja Marka Avrelija, Plutarhovi Življenjepisi velikih Grkov in Rimljanov, Avguštinove Izpovedi). – Objavil je tudi knjigo spominov z naslovom Utrinki ugaslih sanj (2005). Za antologijo in prevod Rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod dveh Plavtovih komedij nagrado Prešernovega sklada (1972). 1984 je bil izvoljen za rednega člana Academiae Latinitati Fovendae (v Rimu), 1985 za dopisnega člana Accademie Properziane (v Assisiju), 1994 za člana Inštituta za srednjevropska kulturna srečanja (IICM v Gorici) in za člana Görres-Gesellschaft für Pflege der Wissenschaft (v Kölnu), 2006 za dopisnega člana Makedonske akademije znanosti in umetnosti. Imenovan je bil za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani (1997), izvoljen za častnega člana Društva slovenskih književnih prevajalcev (2003), Društva za antične in humanistične študije Slovenije (2006), Celjske Mohorjeve družbe (2009) in za častnega senatorja Teološke fakultete Univerze v Ljubljani (2009).
Društvo slovenskih književnih prevajalcev bo akademika dr. Kajetana Gantarja, Sovretovega nagrajenca in svojega častnega člana, počastilo s slavnostnim dogodkom v jeseni.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Nox Gantariana ob 90. letnici akademika dr. Kajetana Gantarja”
Živi klasik, živa antika – ´90 dr. prof.Kajetan Gantar
Oddelek za klasično filologijo ljubljanskega filofaksa, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU in Slovenska matica so na Nox Gantariana/ Gantarjeva noč, praznovali jubilej ob devetdesetletnici dr. prof.Kajetana Gantarja, slovenskega literarnega zgodovinarja, klasične filologa, prevajalca, urednika, pedagoga, akademika (11. oktober 1930, Ljubljana) v ponedeljek, 7. junija, ob 19. uri v atriju ZRC SAZU.
Dialog s sabo in svetom. Uvodni nagovor je imela dr. Sonja Weiss, predstojnica Oddelka za klasično filologijo, empatična pozdravna nagovora pa podpredsednik SAZU, upokojeni akad. prof. dr. Milček Komelj, podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, prof. dr. Roman Kuhar, dekan Filozofske Fakultete, z jubilantom se je pogovarjal frnčiškanski dr. Miran Špelič in drugi, ni pa bilo nokoli Svetlane Slapšak. Slavljencu so priredili tudi recital. Prav vesel sem, ko vidim dr. prof.Kajetana Gantarja čilo vedrega. Prebral sem njegove knjige, sodoživljal z njim življenjsko usodo sprva mladega odločnega kristjana in dijaka klasika…
Ampak najbolj me je pritegnilo, ko sem bral, kako je vadil latinske preparacije in lekcije, clo na avtobusu – tudi sam sem, dijak klasik zavzeto vadil latinske preparacije in lekcije, ko sem se vsakodnevno s knjigami v roki sprehajal od enega kota dvorišča do drugega, posebej rad v pomladanskem soncu, na drugi strani dvorišča pa je vadil latinske preparacije in lekcije Pubi, nekoliko starejši dijak mariborske klasične gimnazije – Karel Rajniš. Tako smo se učili namreč preparirani z znanjem učili »misliti latinsko« disciplinirano. Mene je sicer že otroka naučil na pamet moj očka Avgust latinske deklinacije in konjugacije, ki sem jih znal naizust, pa če bi me sredi noči zbudil iz spanja… tako sem usvojil ltinščino potlej tudi z branjem antčnih besedil, tudi z Vulgato… – V mislih vidim Kajetančka, kako dudla snov, pa ne piflarsko, ampak spoznano preudarno. Enako je bilo s sošolci, enako z drugimi, že odraslimi klasiki.
Leta minevajo – in minejo, ostanejo pa dela, po katerih nas spoznavajo. Usoda slovenskih klasikov je bila prej zapečatena socialistično samoupravno, ker da nismo – praktiki in prodajamo kvečjemu prazno meglo in besedujemo… Med drugimi je prav dr. prof. Kajetan Gantar pomagal preseči in premagati tak stereotipni predsodek, da smo klasiki za življenje češ neuporabni ljudje. Zlasti v industrijsko produkcijskih in tehnoloških, celo v obrtniško proizvajalnih dejavnostih in razmerah smo se zdeli klasiki večkrat kakor pri oblasteh odveč, medtem ko so enostavni ljudje menili, kapo dol pred klasikom, saj ne veš, ali bo zdravnik, sodnik, profesor ali škof…
Vedre volje sem, čeprav sam resno bolan, ko se zaradi operacije srca v trpljenju bolečin zdravim z ležanjem, ko vidim tako rekoč svoj življenjski vzor, klasika dr. prof.Kajetana Gantarja, v spoštovanju do sivih las.
Ad multos annos!
Vladimir Gajšek, pesnik in pisatelj, prevajalec, urednik, likovnik, nevladni diplomat