Simpozij ob stoletnici rojstva akademika dr. Emilijana Cevca


Slovenska akademija znanosti in umetnosti in Slovenska matica sta pripravili simpozij ob stoletnici rojstva umetnostnega zgodovinarja, akademika dr. Emilijana Cevca. Spričo pandemije novega koronavirusa je potekal po aplikaciji Zoom. Pozdravne besede je imel predsednik Slovenske matice Aleš Gabrič, uvodne besede Emilijan Cevc kot kompleksna umetnostnozgodovinska osebnost pa je v imenu SAZU podal njen podpredsednik dr. Milček Komelj. Tu objavljam nekaj strnjenih misli udeležencev simpozija, kot jih je na podlagi gradiva pripravila Slovenska matica.

Dr. Emilijan Cevc, foto SAZU

Milček Komelj: Uvodne besede: Emilijan Cevc kot kompleksna umetnostnozgodovinska osebnost

Emilijan Cevc je bil zaslužna umetnostnozgodovinska osebnost, s svojo vsestranskostjo osrednji predstavnik Steletovih učencev svoje generacije, zelo dejaven član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter kot pisec in član upravnega odbora tesno povezan tudi s Slovensko matico. Kot celovit znanstvenik in umetnik se je skušal skozi dojemanje in analitično razlago umetnin vseh obdobij, zvrsti in ravni vse do ljube mu ljudske umetnosti približati vzgibom znanega ali anonimnega ustvarjalca z njegovo osebno duhovno konstitucijo, ambientom in zgodovinsko usodo, s svojim uvidom in poetično besedo pa se je posebno izkazal tudi kot imeniten interpret moderne umetnosti, v kateri je prav tako predpostavljal njene »človeške dimenzije«.

Dr. Emilijan in dr. Anica Cevc, foto Marijan Zlobec

Robert Simonišek: Cevčevo bistrenje pogleda skozi Preproste stvari

Edino leposlovno knjižno delo Emilijana Cevca Preproste stvari po ocenah poznavalcev nedvomno sodi k vrhuncem slovenske lirične proze. Uvod in dvajset črtic se bere kot ena dolga pesem, nanizana v specifičnem ritmu, duktusu in izbrušenem jeziku, s katerim mladi Cevc uspe širokopotezno zajeti svoje emocije in ves čutni svet okoli sebe. Polno občutenje resničnosti in domačijsko atmosfero, ki žarčita iz knjige, je laže razumeti, če upoštevamo, da se Cevc poslavlja od otroštva, medtem ko se mu vključevanje v svet odraslih za razliko od mnogih piscev njegove generacije ne prikazuje kot nekaj literarno osupljivega. Ob bledenju otroškega pogleda se le-tega še bolj oprijema in časti vse stvari in spomine, ki so z njim povezani. Po drugi strani je v knjigi razbrati Cevčeve idejne in nazorske poglede, kot so se izkristalizirali skozi njegovo vsestransko strokovno in znanstveno delovanje, obenem lahko prepoznamo tudi obrise njegove življenjske filozofije.

Slovenska umetnost

Miklavž Komelj: Piščalka, kaljena v ognju (Zgodnja proza Emilijana Cevca v kontekstu ljubljanske literarne scene med drugo svetovno vojno)

Med drugo svetovno vojno sta se v Sloveniji zaradi polarizacije med revolucionarno in protirevolucionarno stranjo vzporedno razvijala dva sistema slovenske kulture; po eni strani je to pomenilo razdvojitev, po drugi strani pa bi skoraj lahko govorili o podvojitvi, saj so se na obeh straneh manjkajoči elementi zapolnili z novimi kapacitetami, na obeh straneh so se pojavili novi avtorji in na obeh straneh se je začel oblikovati tudi nov literarni kanon. Mnogi avtorji so se po spletu okoliščin med vojno znašli v kontekstu obeh sistemov, med njimi tudi Emilijan Cevc, ki je bil leta 1942 član Agitteatra, prve partizanske gledališke družine, leta 1944 pa je postal z izidom knjige Preproste stvari v Ljubljani eden najbolj cenjenih mladih književnikov, ki so v legalnih pogojih oblikovali novo literarno realnost; ta je bila v kontekstu vladajoče kulturne politike prikazovana tudi kot opozicija do Osvobodilne fronte, čeprav ustvarjanje posamičnih avtorjev samo po sebi še ni nujno pomenilo te opozicije. Gre za prikaz strukturnih značilnostih bogatega, a premalo raziskanega literarnega dogajanja v Ljubljani v letih 1944 in 1945, o posebni vlogi mladih, o razmerju med tradicijo in iskanjem novega, o konceptualizaciji domačijstva in o tem, kaj je v nenedolžnem času lahko pomenil Cevčev klic po nedolžnosti.

Mija Oter Gorenčič: Emilijan Cevc in raziskovanje slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva

Emilijan Cevc je največji del svojih raziskav srednjeveške umetnosti namenil kiparstvu. Razvojnemu orisu srednjeveške plastike na Slovenskem je leta 1951 posvetil svojo doktorsko disertacijo, nato pa z izjemo Slovenske umetnosti (1966) kljub raziskavam tudi novoveške in sodobne umetnosti vse svoje monografije spisal prav o tej tematiki. Njegove znanstvene knjige o Srednjeveški plastiki na Slovenskem od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja (1963), o Gotskem kiparstvu (1967), Poznogotski plastiki na Slovenskem (1970), Gotski plastiki na Slovenskem (1973) in Kiparstvu na Slovenskem med gotiko in barokom (1981) so temeljna dela slovenske umetnostnozgodovinske literature. Toliko zanimivejše so zato njegove bistveno redkejše razprave o srednjeveškem stenskem slikarstvu. Razkrivajo njegov prefinjen čut za privlačne teme in izbrana poglavja srednjeveške umetnosti na Slovenskem izven kiparstva. Celo njegova prva objava o umetnosti srednjega veka je bila leta 1944 namenjena prav srednjeveškim freskam. Katere teme so ga privlačile? Kakšna je bila njegova metodologija raziskav srednjeveških fresk? Kako relevantne so njegove študije danes? Vse to so vprašanja, ki bodo v kontekstu potekajočih raziskav na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, na katerem je bil Emilijan Cevc dolgoletni predstojnik, nagovorjena v prispevku.

Gašper Cerkovnik: Emilijan Cevc in raziskovanje renesanse na Slovenskem

Akademik dr. Emilijan Cevc je med umetnostnimi zgodovinarji na prvem mestu znan predvsem kot eden najpomembnejših poznavalcev srednjeveškega kiparstva na Slovenskem. Posebno pri Slovenski matici izdane tri knjige o srednjeveškem, poznogotskem in zgodnje novoveškem kiparstvu bodo še dolgo nepogrešljive za vsakega raziskovalca tega neprecenljivega dela naše kulturne dediščine. Nekoliko je spregledano, da so bili Cevčevi interesi veliko širši in zagotovo sodi tudi med naše najpomembnejše raziskovalce renesančne upodabljajoče umetnosti. Namen referata je predstaviti njegove dosežke na tem področju in jih postaviti v širši kontekst časa, v katerem so nastajali, ter njihovo dediščino vse do danes.

Peter Krečič: Emiljan Cevc: Pisec drugega od treh orisov

Trije vidni slovenski umetnostni zgodovinarji, France Stele, Emilijan Cevc in Nace Šumi so svoje poglobljene poglede na stroko, njene dosežke in perspektive podali v obliki treh orisov v knjižni obliki. Stele je to storil v Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924), Cevc v Slovenski umetnosti (1966) in Šumi v Pogledih na slovensko umetnost (1975). Cevčeva knjiga je po njegovem samo prvi kažipot v naše umetnostno bogastvo, ki ni majhno, pa tudi analiza deleža, ki ga je v umetnostnem življenju imelo preprosto ljudstvo v razmerju do deleža višjih družbenih plasti. Steletov Oris je še v veliki meri slonel na prevladujoči romantični tezi slovenskega narodnega prebujenja 19. stoletja, da na Slovenskem zgodovinsko obstaja ločnica med umetnostjo ljudstva ali za ljudstvo in umetnostjo višjih plasti, to je plemstva in cerkve, ki naj bi bila ljudstvu tuja. Cevc se je tako po svojih raziskovanjih predvsem srednjeveškega in deloma novoveškega kiparstva kot na podlagi raziskovanj svojih sopotnikov umetnostnih zgodovinarjev, ki so domala vsi izšli iz Steletovega seminarja, začel od te teze odmikati. Steletov tekst se usmerja v prihodnost, razpira nova obzorja in opredeljuje naloge stroki ter poti do njih, Cevčevo delo pa je manifestacija izpolnitev teh nalog, tako svojega dela na področju starejšega kiparstva na Slovenskem kot dela njegovih vrstnikov, ki so napisali temeljna dela o romaniki, gotski arhitekturi, renesančni in baročni arhitekturi, baročnem kiparstvu in slikarstvu in še o marsičem drugem. Svoj pogled na sodobno ustvarjanje pa je Cevc izražal skozi kritiško pisanje o slovenskih umetnikih, predvsem slikarjih in kiparjih. Njegov tekst Človeške dimenzije moderne umetnosti (1960) sega v svojem času v vrh teoretske misli o modernizmu, saj je to v slovenski kritiški literaturi prvi razločni signal, da je za modernizem, ki se začenja z razpadom Gesamtkunstwerka v drugi polovici 18. stoletja, treba v nasprotju z zagovorniki organske povezanosti stilnih formacij z modernizmom, zanj ustvariti povsem novo umetnostno teorijo.

Janez Stergar: Širše zanimivi spominski utrinki na strica in botra Emilijana Cevca

Slovenska matica je izdala kar tri knjige dr. Emilijana Cevca: Pesnitev in resnica, Poznogotska plastika in Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom. Vse SM do konca decembra ponuja s 30 odstotnim popustom.

Dr. Emiijan Cevc, foto Kamnik.si

Emilijan Cevc se je rodil 5. septembra 1921 v Kamniku in umrl 30. januarja 2006 v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskoval v Kamniku, nižjo gimnazijo v Novem mestu. Po maturi na višji gimnaziji v Ljubljani se je 1940 vpisal na oddelek za umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral 1946, 1952 pa doktoriral z disertacijo Srednjeveška plastika na Slovenskem. V letih 1946–1947 je delal kot kustos v Narodni galeriji, 1950 se je zaposlil kot asistent pri Sekciji za zgodovino umetnosti Inštituta za zgodovino SAZU, kjer je 1955 postal strokovni in 1958 znanstveni sodelavec, 1968 pa znanstveni svetnik. V letih 1962–1963 se je s štipendijo Humboldtove ustanove izpopolnjeval pri prof. Theodorju Müllerju v Münchnu. Po smrti akademika Franceta Steleta je 1972 postal upravnik novoustanovljenega Umetnostnozgodovinskega inštituta SAZU in ostal njegov predstojnik do upokojitve 1992. Več let je honorarno poučeval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo in na Teološki fakulteti, s strokovnimi nasveti je sodeloval z mnogimi slovenskimi muzeji in galerijami ter s spomeniškovarstvenimi zavodi. Za svoje delo je prejel več priznanj, mdr. 1984 Herderjevo nagrado, 1997 Steletovo nagrado in leta 2001 Nagrado Izidorja Cankarja. Od 1990 je bil častni občan občine Kamnik. 24. aprila 1981 je bil izvoljen za dopisnega in 23. maja 1985 za rednega člana SAZU.

Dr. Emilijan Cevc kot častni občan Kamnika, foto Kamnik.si

V mladosti se je uveljavil kot luciden spremljevalec sodobnega likovnega dogajanja, ki ga je predstavljal v ocenah in spremnih tekstih v razstavnih katalogih. Raziskovalno se je najintenzivneje posvečal srednjeveškemu kiparstvu, izsledke pa predstavil v znanstvenih monografijah Srednjeveška plastika na Slovenskem (1963) in Poznogotska plastika na Slovenskem (1970), v knjigi Gotsko kiparstvo v seriji Ars Sloveniae (1967) in katalogu razstave v Narodni galeriji Gotska plastika na Slovenskem (1973). S prispevki o srednjeveškem kiparstvu je sodeloval tudi na mednarodnih znanstvenih srečanjih, posebej odmevno ob razstavi Parlerji in lepi slog (1978/79) v Kölnu, kjer je predstavil parlerjanske vplive na Slovenskem in Hrvaškem, in na mednarodnem umetnostnozgodovinskem kongresu na Dunaju leta 1983 s prispevkom o slovenskem kiparstvu okoli 1300.

Emilijan Cevc v študentskih letih, foto Kamra

Leta 1966 je objavil knjigo Slovenska umetnost, celovit pregled umetnostnega dogajanja na Slovenskem od zgodnjega srednjega veka do 20. stoletja, ki je ostala v svoji zvrsti do danes nepresežena. Slovenska umetnost ni le dokaz Cevčevega temeljitega poznavanja vseh področij slovenske umetnosti, ampak tudi njegovega izjemnega jezikovnega čuta. V mladosti je bil tudi leposlovni prevajalec in obetajoč literat; vrhunec njegovega literarnega ustvarjanja je knjiga črtic Preproste stvari, izdana 1944 (ponatis 1990), skrb za lepoto in plemenitost jezika pa kažejo tudi vse njegove znanstvene objave. Raziskovanje kiparstva je pozneje razširil še na 16. in 17. stoletje, dosežke pa objavil v monografiji Kiparstvo na Slovenskem med gotiko in barokom (1981).

Dr. Emilijan Cevc v svojem kabinetu, foto Kamnik.si

Za katalog ob razstavi slovenske umetnosti 17. stoletja v Narodni galeriji 1968 je poleg pregleda kiparstva prispeval tudi pionirsko razpravo o slikarski ustvarjalnosti tega časa, ki jo je pozneje nadgradil z detajlnimi študijami posameznih spomenikov (slika sv. Uršule v Srednjih Bitnjah, 1975; freske na Gostečem, 1986, in v Ormožu, 1993; Celjski strop, 2002), ustvarjalcev (Peter Staedler, Jernej Ramschissl, Almanach) in ikonografskih problemov. Posebej se je posvetil umetnosti Valvasorjevega kroga: temeljno razpravo je objavil v katalogu razstave Valvasor Slovencem in Evropi v Narodni galeriji 1989, s spremnimi študijami pa dopolnil ponatise Prizorišča človeške smrti (1969), Pasijonske knjižice (1970) in Ovidovih Metamorfoz (1984) ter faksimile Velike knjige grbov (1993).

Naslovnica antologije

Raziskal je tudi likovni pomen Dizmove bratovščine (2000) in Akademije operozov (1994). Napisal je tudi številne prispevke o slikarstvu 19. stoletja, predvsem o delu Matevža Langusa in o slogovnem razvoju od romantike do impresionizma. Rad se je loteval tem na meji med umetnostno zgodovino in etnologijo (posebej poslikanih panjskih končnic) oz. arheologijo (poznoantični spomeniki, kontinuiteta med antiko in zgodnjim srednjim vekom). Predano je sodeloval pri nekaterih lokalnih zbornikih in v njih kompleksno osvetlil umetnostnozgodovinsko in širšo kulturno problematiko posameznih slovenskih okolij, predvsem rodnega Kamnika v Kamniškem zborniku in Škofje Loke v Loških razgledih, zmeraj pa so ga privlačile tudi kompleksne umetnostne in kulturne povezave med Slovenijo in Furlanijo oz. med Tolminsko in Beneško Slovenijo. Bil je najbolj vsestranski slovenski umetnostni zgodovinar, saj so mu bila domača vsa obdobja in vse umetnostne zvrsti. S svojim izjemnim enciklopedičnim znanjem je bil cenjen sodelavec tudi pri številnih leksikalnih in enciklopedičnih publikacijah (npr. Allgemeines Künstlerlexikon, Enciklopedija Slovenije, Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva, Likovna enciklopedija Jugoslavije, Slovenski biografski leksikon). (Avtor biografskega zapisa je Blaž Resman).

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: