Narodna galerija v soboto, 19. decembra, ponovno odpira svoja vrata. Omogočajo varen in prijeten obisk razstav ob upoštevanju vseh epidemioloških ukrepov.
Tiziano Vecellio, im. Tizian (delavnica), Mlada ženska pri toaleti, (po 1515), Zbirke Praškega gradu
Z veseljem sporočajo, da bo ena najbolj imenitnih razstav v zadnjem času Mojstrovine Pinakoteke Praškega gradu. Tizian, Tintoretto, Veronese, Rubens in drugi podaljšana do 21. februarja 2021. Omogočajo izposojo avdiovodnikov s predstavitvami sijajnih umetnikov in najpomembnejših del.
Na razstavi, ki jo organizirajo Narodna galerija, Urad predsednika Češke republike in Uprava Praškega gradu, so na ogled mojstrovine iz zbirke Rudolfa II. in njegovih naslednikov, ki so delo zgodnjih nizozemskih, flamskih, nemških in italijanskih slikarjev, kot so Lucas Cranach, Hans von Aachen, Hans Holbein, Tizian, Paolo Veronese, Jacopo Tintoretto, Guido Reni, Peter Paul Rubens in drugi.
Peter Paul Rubens, Marijino oznanjenje, (1610-1612), Zbirke Praškega gradu
Galerija slik Praškega gradu (Obrazárna Pražského hradu) sodi med redke primere umetniških zbirk v Evropi, ki kontinuirano obstajajo že vrsto stoletij vse do danes. V njen obstoj in usodo so se vidno vtisnili dramatični dogodki češke in evropske zgodovine. Cesar Rudolf II. je veljal za strastnega zbiratelja, toda njegov cilj ni bilo neskončno kopičenje izjemnih, zanimivih, kurioznih ali bizarnih objektov. Cenil in zanimalo ga je vse, kar sta ustvarila narava in človek z iznajdljivostjo svojega duha na področju umetnosti in obrtništva, s čimer so se ukvarjali umetniki in znanstveniki, zbrani na njegovem dvoru. V času Rudolfovega vladanja je Praga drugič v svojem obstoju postala metropola Svetega rimskega cesarstva in “Meka znanosti in umetnosti”. Njegova galerija, v kateri je bilo približno 3000 slik, in zbirke v t. i. Kunstkammer, kabinetu umetnin, niso bile namenjene občudovanju javnosti, temveč tistim, ki so znali ceniti njihove kvalitete in izkoristiti njihov nauk.
Vojna, ki je zajela Evropo po Rudolfovi smrti, je pustila pečat tudi na zbirki. Vse, kar ni bilo odpeljano na Dunaj, je zajela švedska vojska. Ta je leta 1648 na željo kraljice Kristine iz praške cesarske zbirke odpeljala nekatere dragocene slike in kipe.
Sodeč po inventuri, so leta 1650 v galeriji ostali samo še prazni okvirji in poškodovane slike. Toda zakladniku Miseroniju jih je nekaj vendarle uspelo skriti pred Švedi in jih zatem vrniti v Galerijo slik. Te so z novimi pridobitvami, ki jih je za Ferdinanda III. na dražbi zbirke lorda Buckinghamskega v Antwerpnu leta 1650 kupil nadvojvoda Leopold Viljem, sestavljale obnovljeno Galerijo slik. Tudi zatem so z odvozi na Dunaj, spremembami namenskosti prostorov v času Marije Terezije, odprodajami in licitacijo kabineta umetnin na javni dražbi leta 1782 iz zbirke odhajala najpomembnejša dela ali se prilagajala umestitvam v novih prostorih. Svojevrstno usodo je doživljala tudi v času Češkoslovaške republike in med političnimi spremembami po 2. svetovni vojni.
Šele po skrbnih preiskavah in rekonstrukciji prostorov iz časa Rudolfa II. so leta 1965 najlepša dela razstavili v novoodprti Galeriji slik Praškega gradu. Odtlej lahko tam javnost občuduje mojstrovine zgodnjih nizozemskih slikarjev, Tizianova dela, umetnine Paola Veroneseja, Jacopa Tintoretta, družine Bassano, Domenica Fettija, Guida Renija, Lucasa Cranacha st., Hansa Holbeina ml., Johanna Heinricha Schönfelda, Petra Paula Rubensa in številnih drugih.
Javnosti na razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani predstavljajo 46 vrhunskih umetnin – slik, kipov in zlatarskih izdelkov, ki skupaj z reprodukcijami arhivskih dokumentov omogočajo pogled, ki je bil več stoletij namenjen le cesarskim očem. (Po predstavitvi razstave v NG).
Marijan Zlobec