Danes se bo uradno končal 36. Slovenski knjižni sejem, tokrat prvič v povsem elektronski ali digitalni ali spletni obliki. Je velik izziv, še posebej glede na vse tehnične možnosti, ki jih taka prireditev ponuja kot še eno, pogojno rečeno alternativno priložnost. Če je predsednik upravnega odbora sejma Zdravko Kafol izjavil, da je na spletu sejem spremljalo več ljudi kot lani v živo, je nehote “rekel”, da bo spletna oblika dodatna ali v prihodnje stalna oblika spremljanja sejma, s pogojem seveda, da bo sejem v Cankarjevem domu ali morda še kje drugje, kot npr. v Cukrarni ali na Gospodarskem razstavišču, potekal v živo.
Kot so napovedale nekatere založbe, se bo njihova spletna prodaja knjig po znižani ceni nadaljevala do 5. decembra, kako pa bo z dejanskim odpiranjem knjigarn, pa še nihče ne ve; mogoče bi se knjigarne pod ustreznim nadzorom (zaščito) in številčno omejitvijo lahko odprle nekje po dvajsetem decembru ?
Pisateljski oder s prenosom v živo programa ARS na lanskem sejmu
Na tej strani sem že poročal o predstavitvi več zlasti slovenskih zamejskih založb, ker je njihova prisotnost v skupnem slovenskem kulturnem in jezikovnem prostoru bistvena. Poseben problem pa je zdomska ali nekoč emigrantska literatura, ki na dosedanjih sejmih ni doživljala kakšne posebne pozornosti, razen nekaj posameznikov, ki pa že živijo v Sloveniji.
Belo se pere na devetdeset, a nekaj let
Spletna oblika sejma ponuja v bodoče priložnost, da bi sejem imel tako rekoč svojo televizijo, po kateri bi lahko prenašal vse dogodke, seveda ob njihovi vsebinski in profesionalni kakovosti, kar pa bi že samo po sebi moralo biti programsko vodilo sejma.
Zelo me moti, da najpomembnejši javni kultureni zavodi še nimajo svoje medijske produkcije in čakajo (zaman) na usluge in premagovanje lenosti državnih medijev, kot je RTVS, ob dejstvu, da drugih medijev sejem ne zanima, razen takrat, ko imajo svoj parcialni interes.
Cankarjev dom v 40 letih delovanja nima tako rekoč medijsko rečeno ničesar, niti svojega kronista fotografa ne, kaj šele svojega snemalca, kaj šele medijsko središče. Težko si je predstavljati v bistvu mednarodni knjižni sejem brez možnosti neposrednega poročanja iz samih dvoran ali prizorišč.
Spomijam se Frankfurtskega knjižnega sejma, ko je med sejemskim dogajanjem dobil Nobelovo nagrado za književnost italjanski dramatik Dario Fo. Bil je slučajno v Frankfurtu na sejmu in nekaj ur po razglasitvi nagrajenca so pripravili veliko tiskovno konferenco z njim. Bilo je kaotično noro. Kot se spominjam, ga je nekaj vprašal televizijski novinar Peter Kuhar, sam pa sem ga vprašal, kdaj je prvič pomislil, da bi utegnil dobiti Nobelovo nagrado za književnost, pa je odgovoril, da ni nikoli pomislil, da bi bil sam nagrajenec.
Letošnji neposredni prenos nekaterih dogodkov na spletu je pokazal možnost, da vse to spreljajo tudi ljudje, ki jih na sejmu ni. Ne bi rekel, da to prispeva h kakšni politični ali medijski poročevalski “izravnavi”, ampak poročanje o tem, kar se dejansko zgodi in na način, kot se.
Tadej Golob s svojo trilogijo
Ob epidemiji žal ni bilo razprav o digitalizaciji Slovenije, o zagotovitvi internetne povezave iz vseh krajev, od mest do vasi, pa ustanov, javnih prizorišč… EU bo zagotovila velika nepovratna sredstva za investicije v prihodnjih letih. Žal nisem opazil vladne reakcije v tem smislu, čeprav so v Bruslju hkrati namignili, da bo najkoristnejše vlaganje v tehnološki razvoj vsake družbe in države.
Beletrina na lanskem sejmu
Koliko je pomenil 36. Slovenski knjižni sejem neko obliko “šolanja od daleč”, ne vem, nedvomno pa kdor nima računalnika doma, ta se z njim ne more “šolati”. Včasih je mularija lahko hodila v šolo bosa, ker ni imela čevljev, danes ne moreš, če nimaš računalnika, enega, dva, tri in še več. Je vlada komu kaj dala ? Je dala Karitas, pa Rdeči križ ? So računalnike razdelile šole same ? Zahtevajo pa.
Predsednik DSP Dušan Merc
Teoretično in praktično vsaka založba danes na knjižnem sejmu lahko poskrbi zase nič manj kot s pametnim telefonom v rokah tam prisotnih predstavnikov. Pride tja ta in ta in že je zabeležen. Knjiga je že dodatek.
No, žal so največji “dodatek” Slovenskih knjižnih sejmov slovenski politiki; njihova vztrajna odsotnost je emblematična in samo dokazuje, kako se ljudje “te branže” knjig bojijo.
Izjema je bil nekdanji obisk češkega predsednikla Vaclava Havla, ki je v sklopu svojega obiska Ljubljane ravno v času Slovenskega knjižnega sejma, proti večeru nenadoma prišel v veliko sprejemno dvorano Cankarjevega doma, si ogledal vse stojnice, nato pa zavil še v Gallusovo dvorano, kjer mu je na orgle zaigral njihov upravitelj Saša Mišo Frelih.
Kako bo letošnji 36. Slovenski knjižni sejem do 5. decembra deloval na spletu, bo odvisno od uradne platforme ter odzivov bralcev in spremljevalcev sejma na spletnih straneh samih založb, saj jih imajo že vse, vključno z letnimi katalogi.
Prav tako ni bila neopazna, nasprotno, zelo vidna, pozeta nekaterih založb, menda je na prvem mestu v tem smisu Beletrina, ki je s serijo intervjujev z avtorji knjig presegla raven običajnih tiskovnih konferenc, ki jih v času epidemije v bistvu ni bilo.
Založba ZRC posname in zatem na svoji spletni strani objavi tiskovne konference v video obliki, podobno v zadnjem času, vključno s predavanji Slovenska matica, pred dnevi o knjigi o nadškofu dr. Alojziju Šuštarju založba Družina, pa posamezne kulturne hiše, kot Vodnikova domačija, Festival Ljubljana, ki prenaša na internetu vse svoje tiskovne konference…
Kaj pomeni 36. Slovenski knjižni sejem na spletu, je vprašanje, ki bo daleč zarezalo v prihodnost.
Lani je skoraj prišlo do hudih konfliktov, ko je nasejmu nastopil psiholog in publicist Roman Vodeb, avtor knjige Prvi spol.
Letos so bili bralci in avtorji varnejši.
Marijan Zlobec