Deželnoknežji rudnik živega srebra Idrija v obdobju med letoma 1575 in 1659


Slovenska matica je v obdobju epidemije novega koronavirusa bila vseeno zelo aktivna, čeprav je ravno te dni zaprla svoja vrata za javnost, a “doma” potekajo delovni procesi, se pravi program, kot ga je sprejela in napovedovala, med drugim predavanja (po spletu) in izdajanje novih knjig, med katerimi so nekatere predstavitve potekale javno, nekatere še po spletu ter v drugih krajih, kako bo v bodoče, pa bodo sporočali sproti. Digitalizacija Slovenije bi se morala intenzivirati in internet pokriti vso državo, prav tako kot bi se moralo razširiti opismenjevanje ljudi, ki z novimi tehnologijami še ne znajo ravnati, pa tudi računalnikov seveda ali posledično še nimajo. V tem smislu pri politikih kakšnih opaznih prizadevanj ni opaziti.

Naslovnica monografije

Med knjigami, ki jih je Slovenska matica izdala v zadnjem času, je prav posebna monografija, velikega, A4 formata, zgodovinarja dr. Helfrieda Valentinitscha Deželnoknežji rudnik živega srebra Idrija v obdobju med letoma 1575 in 1659. Predstavitev knjige je bila predvidena in napovedana tudi v Galeriji Magazin v organizaciji Mestne knjižnice in čitalnice Idrija, a je bila odpovedana. Knjiga je izšla najprej v nemščini, in sicer kot izdaja pri Zgodovinski deželni komisiji za Štajersko iz Gradca pod vodstvom mag. Helge Valentinitsch. Prevedel jo je Alfred Leskovec.

Delo žal že pokojnega graškega zgodovinarja dr. Helfrieda Valentinitscha (1943 – 2001) (študiral je zgodovino, geografijo, umetnostno zgodovino in arheologijo na Univerzi Karla Franca v Gradcu) iz leta 1981 je obsežna zgodovinska razprava o delovanju idrijskega živosrebrnega rudnika po podržavljenju konec 16. in v prvi polovici 17. stoletja. Predstavljeni so tehnični razvoj, proizvodnja, pravne in socialne razmere v rudniku ter načini pridobivanja živega srebra. Monografija je nastala na podlagi dolgoletnega študija arhivskega gradiva in kaže na izjemen pomen idrijskega rudnika, enega prvih in največjih zgodnjekapitalističnih podjetij v Evropi. Opremljena je z življenjepisi vseh rudniških upraviteljev, uvodno poglavje pa prinaša pregled razvoja rudnika.

Knjiga ima dolg podnaslov: Proizvodnja, tehnika, pravne in socialne razmere, obratovana sredstva, trgovanje z živim srebrom. Že iz uvodnih vprašanj o stanju virov in raziskav ter najzgodnejši zgodovini idrijskega rudnika je razvidno, da gre za povsem znanstveno raziskovalno zgodovinsko knjigo, ki na srečo temelji na tujem avtorstvu, a hkrati z upoštevanjem virov, ki bi jih kak slovenski znanstvenik ali zgodovinar težko obvadal. Zadošča, če preletimo prva poglavja, kot so Živo srebro – uporaba in proizvodnja v 16. in 17. stoletju, Idrijski rudnik živega srebra od njegovega začetka do leta 1575, Splošna zgodovina idrijskega rudnika živega srebra od leta 1575 do leta 1659. Tu je že v celoti podata osrednja tema, ki pa ne aktualizira samo idrijskega rudnika in uspešnosti njegovega obratovanja, ampak širši zgodovinski kontekst, vključno z reformami nadvojvode Karla med letoma 1575 in 1586, dotika pa se še obdobij nekaterih najvidnejših upraviteljev rudnika, kot so bili Gregor Komar, ki je z rudnikom upravljal med letoma 1586 in 1595, Georg Adler (upravitelj med 1596 in 1602) ali Hannibal Bottoni (1621 – 1626). Prvi del monografije tako govori o vzponih in padcih, vojnih vihrah, delavskih nemirih, krizi in konjunkturi, pa spet stagnaciji, vso do leta 1659.

Posebne teme so namenjene rudarski in žgalni tehniki, mehanizaciji, rudniškim vodnim napravam, upravljanju (z vsemi strukturami), delavcem oziroma kadrovskim problemom ter pogojem, oskrbi rudnika in delavcev, dejavnosti šolstva in cerkve. Posebna poglavja so namenjena samemu trgovanju z idrijskim živim srebrom; od leta 1493 pa vse do leta 1658, ko se je začela prevlada Genovčanov v trgovini z živim srebrom.

Posebnost monografije so obsežni dodatki, v katerih so predstavljeni številni pomembneži, če jih lahko tako opredelim z eno besedo. To je v bistvu podrobna kronika vseh upraviteljev po kronološkem zaporedju. Skupaj je predstavljenih kar šestnajst osebnosti, ki pravzaprav šele sedaj vstopajo v javnost ali v zgodovino.

Urban Ainkhürn (1549 – 1586)

Gregor Komar (1586 – 1595)

Georg Adler (1596 – 1602)

Hans Prevenhueber (1602 – 1606)

Georg Wagen von Wagensberg (1606 – 1607)

Friedrich Igl (1607 – 1613/1614)

Andre Wieser (1613 – 1614)

Stephan Muslitsch (1614 – 1617)

Matthias von Mödring (1617 – 1619)

Kaspar Zöllner von Zolnstein (1620 – 1621)

Dr. Hannibal Bottoni (1621 – 1627)

Sebastian Seifried (1619/1620 in 1627 – 1631)

Bartlme Pacher von Zellhofen (1631 – 1646)

Bernhardin Brandi (1647 – 1651)

Johann Baptist Neumann (1651 – 1658)

Kaspar Liechtstock von Liechteinhaimb (1658 – 1684)

O avtorju je največ podatkov v spominskem zapisu ali nekrologu.

https://www.historischerverein-stmk.at/wp-content/uploads/Z_Jg93_Nachruf-Helfried-Valentinitsch-5.-7.-1943%E2%80%934.-12.-2001.pdf

Pri izdaji knjige so sodelovali: prevajalec Alfred Leskovec, uredniki in sodelavci Martina Peljhan, CUDHg Idrija, Mira Hodnik, arhiv ZAL, oddelek Idrija, Jože Čar, geolog, poznavalec zgodovine Idrije in rudnika, Ivica Kavčič, kemičarka, poznavalka zgodovine žgalništva in naravoslovja, Rafael Bizjak, arhitekt, poznavalec zgodovine Idrije.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja