Nadškof dr. Alojzij Šuštar (1920-2007) ostaja v spominu premnogih Slovencev kot odločilni mož in najvišji predstavnik tedanje Cerkve, ki je državljane povabil tako k referendumu kot k volitvam za samostojno državo, Republiko Slovenijo. Nekateri, kot Tine Hribar, celo trdijo, da brez njega osamosvojitve ne bi bilo. Jutri, 14. novembra, bi Šuštar obhajal sto let. V počastitev tega jubileja je v torek v galeriji Družina potekal spletni simpozij, prav tako pa so predstavili še monografijo o njem.
Spletni nagovor je po prvem delu simpozija imel predsednik države Borut Pahor, ki je seveda nadškofa osebno poznal, saj je bil v politiki že v onem času pred osamosvojitvijo. Spletni nagovori so sicer potekali v galeriji Družine.
“Osamosvojitev Republike Slovenije je bila najimenitnejše dejanje, ki smo ga bili Slovenke in Slovenci storili drug za drugega. Z odločitvijo, da si prihodnost ustvarimo kot suverena in demokratična država, smo svetu in sebi dokazali, da smo kot narod dosegli potrebno zrelost in pokazali potrebno enotnost za tako pomemben korak.
Ko stojimo na pragu tridesete obletnice teh dogodkov, je naša državljanska dolžnost, da se poklonimo spominu na tiste, ki jih ni več in brez katerih Slovenija danes ne bi bila suverena država, enakopravna med enakopravnimi državami mednarodne skupnosti. Ena izmed teh izjemnih osebnosti je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar.
Dr. Alojzij Šuštar je imel v procesu slovenske politične pomladi in družbenega preporoda pomembno in posebno vlogo. Znal je prisluhniti ljudem, zato je duha tedanjega časa doživljal kot priložnost, da se bolečine razdeljene preteklosti umaknejo iskreni in enotni želji naroda po skupni, svetli prihodnosti.
Zavedal se je, da sprava med ljudmi ni stvar preteklosti, sprava je naloga sedanjosti za prihodnost. Razumel jo je kot zmago sožitja, ki izhaja iz razumevanja in spoštovanja bolečine drugega. Čutil je, da je želja po sožitju močna, da je klic k pomiritvi glasnejši od razpok naše skupne preteklosti. Tenkočutno je znal slišati neizrečeno in spodbuditi tisto, kar se je mnogim zdelo nepredstavljivo – to ga je utrdilo ne le kot duhovnega voditelja, ampak tudi kot moralno avtoriteto.
Njegova vloga v procesu osamosvojitve in občutljivem obdobju, ki mu je sledilo, je nepogrešljiva.
Čudovito naključje je, da trideseta obletnica rojstva slovenske države sovpada s stoto obletnico rojstva te izjemne osebnosti. To naključje nam ponuja priložnost, da se spominjamo dr. Šuštarja in njegove zapuščine v tej luči, obenem pa nas nagovarja, da mu izkažemo hvaležnost za kleno in vizionarsko držo v času slovenske politične pomladi. Nadškof dr. Alojzij Šuštar v našem skupnem zgodovinskem spominu ostaja eden izmed nestorjev procesa pomiritve in sprave v slovenski družbi.”
Posnetek simpozija
Zbornik in hkrati znanstveno monografijo Nadškof Alojzij Šuštar 100 letnica rojstva sta uredila dr. Anton Jamnik in dr. Bojan Žalec.
“Nadškof Alojzij Šuštar (1920–2007) je velika osebnost naše zgodovine. 100. obletnica njegovega rojstva je priložnost in obveza, da poglobimo védnost ter se potrudimo, da bo naša predstava o njem popolnejša in objektivnejša. Kajti prepričana sva, da bolj ko bomo to podobo dopolnjevali, bolj se bo pokazala njegova veličina. Knjiga ima dva glavna dela. V prvem so znanstveni prispevki. Napisali so jih vrhunski strokovnjaki in poznavalci njegovega dela z različnih znanstvenih področij. V drugem so pričevanja sodobnikov, od sestre Slavke do tistih, ki so z njim tako ali drugače sodelovali. Dodani so odzivi visokih osebnosti iz sveta Cerkve in politike ob njegovi smrti. Monografijo bogati obsežno slikovno gradivo, ki je deloma prvič objavljeno.
Knjiga je najbolj celosten prikaz nadškofove osebnosti, življenja in dela doslej. Osvetli ga z zgodovinopisnega, teološkega, filozofskega, političnega, državotvornega, cerkvenega, pastoralnega ter čisto človeškega vidika. Kot taka je pomemben prispevek k slovenski zgodovini v njenih različnih razsežnostih (družbeni, politični, kulturni, duhovni) ter dragocen vir navdiha in zgleda za naše ravnanje v sedanjosti in prihodnosti.” (Iz besed obeh urednikov).
Osrednjo težo monografiji dajejo znanstveni prispevki v prvem delu knjige.
France Martin Dolinar: Alojzij Šuštar (1920–2007): ljubljanski nadškof in metropolit (1980–1997)
Anton Jamnik: Nadškof Alojzij Šuštar, eden od očetov slovenske samostojnosti
France Martin Dolinar: »Povsod sem začel na novo.« Tri odločilne prelomnice v življenju dr. Alojzija Šuštarja: Rim, Chur, Ljubljana
Blaž Otrin: Nadškofova vizija Cerkve v ljubljanski škofiji po demokratičnih spremembah
Bojan Žalec: Nadškof Alojzij Šuštar s filozofskega vidika eksistencialna etika osebne odločitve
Anton Štrukelj: Nadškof dr. Alojzij Šuštar kot teolog
Roman Globokar: Alojzij Šuštar kot moralni teolog v pokoncilski prenovi
Andrej Saje: Šuštarjeva izkušnja sinodalnosti in njegova vloga pri ustanavljanju Slovenske škofovske konference
Matjaž Ambrožič: Iz korespondence nadškofa Šuštarja s predstavniki in uslužbenci Svetega sedeža
Rosvita Pesek: Nadškof Šuštar, Televizija ljubljana in osamosvojitev
Andrej Šegula: Temeljne poteze pastoralnega dela nadškofa dr. Alojzija Šuštarja
p. Robert Bahčič: Alojzij Šuštar in Marija Pomagaj
Anton Česen: Nadškof Alojzij Šuštar in Zavod sv. Stanislava
Drugi del monografije ima naslov Pričevanja
Dimitrij Rupel: Državotvorni nadškof
Ernest Petrič: Nadškof dr. Alojzij Šuštar in Amerika
Andrej Šter: Nadškof Šuštar je razumel znamenja časa
s. Mira Rožanc: Alojzij Šuštar – človek vere, zaupanja in dobrote
Slavka Kavčič: Brat Lojze – podpornik projektov v dobro ljudi
Metka Zorc: Vizija nadškofa dr. Alojzija Šuštarja o razvoju etičnih smernic sodobne medicine
Marjan Sedej: Pastir, ki ni nikogar izključeval
Tretji del monografije prinaša besede ob smrti
Kardinal Tarcisio Bertone: Sožalna brzojavka papeža Benedikta XVI. ob smrti nadškofa dr. Alojzija Šuštarja
Kardinal dr. Franc Rode: Homilija
Kardinal Josip Bozanić: Poslovilne besede zagrebškega nadškofa kardinala Josipa Bozanića, predsednika Hrvaške škofovske konference
Lojze Peterle: V imenu prve demokratične slovenske vlade, s katero
je rajni nadškof posebno sodeloval ob osamosvajanju – njen tedanji predsednik gospod Lojze Peterle
Janez Janša:V imenu državljanov in državljank Republike Slovenije
predsednik Vlade Republike Slovenije gospod Janez Janša.
Knjiga, ki jo še prebiram, bo vsekakor vzbudila velik odmev, verjetno še najbolj teme, ki niso zgolj cerkvene, ampak stopajo v ospredje države, politike, družbenega in javnega živlenja. Med njimi je narodna sprava, o kateri največ piše sam urednik dr. Anton Jamnik, bolj ali zelo na kratko pa dr. Rosvita Pesek, kot novinarka in zgodovinarka, avtorica več samostojnik knjig. Pomembno se osredotoča na Šuštarjeve televizijske nastope in nagovarjanja ljudi. Iz teh prikazov je razvidno, da marsikaj še manjka. Ni razvidno, s kom se je nadškof dr. Šuštar na Rogu spravil, kdo je bil njegov sogovornik in kaj je govoril, niti ni v slikovnem gradivu objavljeno in dokazano, s kom si je nadškof segel v roko. Pa to vsi vemo. Ta (avto)cenzurni pristop ne koristi nikomur, še najmanj pa osvetlitvi podobe samega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Za spravno slovesnost si je v imenu laične družbe najbolj prizadevala dr. Spomenka Hribar. Čeprav sta si s Šuštarjem izmenjala kup pisem, kot preberem v knjigi, ona ne nastopa nikjer, niti v drugem delu knjige Pričevanja. Problem je v tem, da Šuštar nikogar ni izključeval, kot prav tako preberem v enem izmed prispevkov, danes ali po Šuštarju pa ni več tako. Še več, v zadnjem času je zelo presenetila izjava kardinala dr. Franca Rodeta, češ da na Rogu 8. julija leta 1990 ni bila nobena spravna slovesnost, ampak je bila prava sprava šele junija letos, ko sta si v roke segla Borut Pahor in Janez Janša, pri čemer ni nikomur jasno, kako si dva nekdanja komunista lahko sežeta v roke, v spravnem smislu, ko ni nikomur jasno, koga zastopata. Homilijo ob trideseti obletnici prve spravne maše v Kočevskem Rogu pa je imel nadškof Stanislav Zore.
Seveda ni samo Spomenka Hribar po krivici zamolčana. Tu je vsekakor na prvem mestu predsednik države Milan Kučan, ki je dejansko na Rogu segel v roko nadškofu Alojziju Šuštarju, še prej pa imel svoj govor, ki ga v knjigi seveda ni. Prav tako ni mogel svojega izvirnega pričevanje napisati prvi predsednik vlade nove države Republike Slovenije Lojze Peterle. Manjka vsaj še opis sodelovanja dr. Janeza Drnovška z Alojzijem Šuštarjem, kot bi ga lahko pripravil kdo iz njegovega tedanjega kabineta. Meni manjka tudi spomin in pogled dr. Tineta Hribarja.
Šuštarjeva sestra Savka Kavčič med drugim omenja prijateljevanje Alojza Šuštarja s pesnikom, kasneje članom predsedstva Cirilom Zlobcem, a ob tem spregleda celo poglavje, ki ga Zlobec Šuštarju namenja v svoji avtobiografski knjigi Spomin kot zgodba, še posebej ob mednarodnem, v bistvu pa svetovnem simpoziju v Benetkah na temo Človekove pravice in verska svoboda v Evropi za mir v helsinškem duhu. Omenja le nekaj iz kasnejše knjige Trn ali radost v srcu ?
Urednik knjige Anton Jamnik, ki je bil med drugim tudi Šuštarjev osebni tajnik, zelo dobro ve, kdo je kipar Mirsad Begić, ki je pred načrtovanim papeževim prvim obiskom Slovenije po naročilu nadškofa Šuštarja izdelal stranska vrata v ljubljanski stolnici svetega Nikolaja. Begić se je s Šuštarjem večkrat srečal in pogovarjal o nastajanju dela, prav tako kot o slovenskih umetnikih in slovenski umetnosti. Ne nazadnje je Jamnik sam Mirsada peljal k Šuštarju na obisk še precej kasneje, ko je že bil v Zavodu svetega Stanislava. Begić je prav tako po Šuštarjevi smrti izdelal nadškofov celopostavni spomenik, ki ga je na trgu blizu cerkve v Trebnjem slavnostno odkril kardinal Rode, govorila pa sta Lojze Peterle kot prvi predsednik slovenske vlade in novomeški škof Andrej Glavan. Iz monografije vse to ni razvidno; ni ne pričevanja Mirsada Begića, ne fotografij obeh vrat v stolnici (kipar Anton Demšar je kmalu po izdelavi svojih, glavnih vrat v prometni nesreči umrl), ne spomenika, ne portretov same Šuštarjeve osebnosti ob nastajanju vrat… Kdor je bil v Novi Gorici na veličastnem slavnostnem odprtju nove gledališke dvorane in galerije, ve, kako velik odmev je imel nagovor in blagoslov ljubljanskega nadškofa Alojzija Šuštarja. Prav tako bo mnogim ostal v spominu Kučanov in Šuštarjev slavnostni prihod (s kočijo) na Valvasorjev grad Bogenšperk ob začetku vseslovenske kulturne manifestacije Imago Sloveniae – Podoba Slovenije, ki traja že desetletja, vse do danes.
V taki monografiji bi vsekakor pričakoval tudi prikaz medijskih odzivov na javne nastope in delovanje nadškofa dr. Alojzija Šuštarja.
Marijan Zlobec