Dogajanje okrog sedeža Ministrstva za kulturo in Metelkove 6, začuda sta stavbi precej blizu druga drugi in se protestniki z lahkoto selijo iz enega prizorišča do drugega, razburja zlasti kulturno javnost, v resnici pa je to državni politični problem, kulturno-politični pa še posebej.
“Potem ko je ministrstvo za kulturo sporočilo, da želi izseliti nevladne organizacije iz stavbe v Metelkovi ulici številka 6, so se začela vrstiti ugibanja, za kaj naj bi ministrstvo potrebovalo tamkajšnje prostore.
Minister za kulturo Vasko Simoniti je v državnem zboru prvič povedal, da na tem naslovu načrtujejo prostore za Prirodoslovni muzej. Tako rešitev za prostorsko stisko Prirodoslovnega muzeja naj bi imeli že njegovi predhodniki, zato so tako pripravljeni tudi načrti prenove. Minister je še povedal, da bodo skušali nevladnikom z njihovim sodelovanjem zagotoviti nadomestne prostore. Minister je nastopil ob koncu seje. Nataša Sukič iz poslanske skupine Levica je še izrazila dvom, da bi se predlog lahko razpletel ugodno, saj se je ministrstvo projekta lotilo na neprimeren način. Poslanci so nato sprejeli sklep, s katerim so ministrstvo za kulturo in vlado pozvali, naj vsem upravičenim najemnikom in uporabnikom Metelkove 6 v sodelovanju z vsemi deležniki v Ljubljani koordinirata zagotovitev nadomestnih prostorov do 1. junija 2021.” (Iz radijskega poročila).
V resnici je bil Prirodoslovni muzej Slovenije že pred dolgimi leti, da ne rečem desetletji, načrtovan kot nova muzejska stavba v biološkem središču pod Rožnikom in na lokacijo na Metelkovi 6 nikoli nihče na Ministrstvu za kulturo ni mislil ali pomislil. Metelkova 6 je za tak muzej neprimerna, je pa stavba v precej razpadajočem stanju in nujno potrebna obnove, tako kot so je bile deležne sosednje “kasarne”. Tragedija novodobne države, samostojne Republike Slovenije je že v tem, da uporablja zgolj nekdanje kasarne (Metelkova, Roška) kot sedeže kulturnih ustanov ali javnih zavodov, ne da bi bila sposobna zgraditi kaj novega, arhitekturno modernejšega, da ne rečem vizionarskega.
Ljubljanski MQ, po vzoru Dunaja, lahko zaokrožijo samo taki tipi muzejev ali kulturnih dejavnosti, ki so medsebojno povezane. Prirodoslovni muzej Slovenije prav gotovo ne sodi sem, saj je že samih kulturnih potreb več kot dovolj. Politični manever, ki uporablja, da ne rečem zlorablja potrebo po Prirodoslovnem muzeju Slovenije, da bi na koncu in v resnici dobili neki drugi muzej, se pravi povečan Muzej slovenske osamosvojitve, o čemer se je pojavila ideja istočasno, terja širšo razpravo in razgrnitev problemov na veliko bolj prezentni in v celoti odprti debati, saj se ne more politika na tako hiter in rokomavharski način lotevati temeljnih investicij državnega pomena časovno trajne narave. S tem imamo, kot veste, zelo slabe, da ne rečem žalostne izkušnje.
Zadošča propad že omenjenega načrtovanja Prirodoslovnega muzeja Slovenije, skoraj trideset let neuspešnega prizadevaja za gradnjo NUK 2, propad skupne lokacije za vse tri umetniške akademije, ki se v tem trenutku s selitvijo AGRFT v bližino Filozofske fakultete kaže kot dokončno propadla ideja, propadanje dela vojašničnega kompleksa ob Roški, ki očitno še nima ne dokončne vsebine, ne dejavnosti… Da ne omenjam dejstva, da Slovenija in še posebej Ljubljana nima Muzeja slovenske književnosti, pa ne Muzeja slovenske glasbe, da ni našla poguma za ponovno postavitev Jakopičevega paviljona in v njem Muzeja slovenske moderne, pa še manj Plečnikovega parlamenta kot Muzeja slovenske in svetovne umetnosti 20. in 21. stoletja…
Pogled Ministrstva za kulturo na prisilne izselitve vseh, ki sedaj bivajo in delujejo na Metelkovi 6, je očiten; če ne bi bil, protestov niti ne bi bilo, mar ne. Veliko bolj logično bi bilo, ko bi se Ministrstvo za kulturo, še bolj pa Ministrstvo za okolje in prostor ali še Ministrstvo za znanost odločili skupaj za nadaljevanje prvotnih načrtov Prirodoslovnega muzeja Slovenije in njihovo izpeljavo do konca, se pravi blizu Biotehniške fakultete ob Večni poti nasproti živalskega vrta.
Kakšne so najemne pogodbe na Metelkovi 6, vedo le posamezniki, ki tam domujejo ali delujejo. Vprašanje je, kdo je najemodajalec, kako lahko tako očitno enostransko prekine pogodbo… ? Vsekakor pa tako hitra odpoved nima kakšne dobronamernosti, še manj želje po reševaju novo nastale krize in problemov. O tem, še posebej po enakopravnih pogovorih, kaj šele dogovorih, ni čutiti nobene politične potrebe, s tem pa ne javne odgovornosti. Enostavno rečeno: pojdite ven in si najdite druge prostore.
Muzej slovenske osamosvojitve v bistvu že obstaja. Kot Muzej VSO ga najdemo na Cankarjevi 11. “Muzej slovenske osamosvojitve je prvi tovrstni muzej v samostojni Sloveniji. Prikazuje najpomembnejše obdobje naše države, obdobje slovenske osamosvojitve. Eksponati in muzealije predstavljajo obdobje demokratizacije Slovenije, osamosvojitev in čas neposredno po osamosvojitvi. “ Muzej je svoja vrata odprl 21. decembra 2016. “Tako je Slovenija končno dočakala muzej svoje osamosvojitve, ki nas opominja na čase, ko smo si pogumno izborili svojo državo.” Želijo zanj novo in večjo, samostojno zgradbo ?
Problematiko z vsemi zapleti treba najprej postaviti na realna tla tako države kot mesta, ki še vedno ne najde rešitve za Rog, ob očitno dobrem napredovanju obnavljanja Cukrarne, bi pa Ljubljana rada dobila naziv Evropska prestolnica kulture leta 2025. Ampak Ljubljana je hkrati prestolnica države, ni kot Maribor leta 2012 ali letos Reka. Sta se Simoniti in župan MOL Janković sploh kdaj sestala na to temo ?
Minister Simoniti se je skliceval na sredstva EU, ko je zagovarjal Prirodoslovni muzej Slovenije na Metelkovi 6. Ni pa odprl nobene druge ali drugačne možnosti vsebinske ureditve nastalega problema. Na Metelkovi 6 bi bil veliko bolj smiseln glasbeni in literarni muzej, še posebej, ker gre glasba skupaj z literaturo, če pomislimo na tisoče uglasbitev poezije slovenskih pesnikov, pa libreta slovenskih oper, slovenske vsebine baletov, čitalništvo…
Če bi bil dr. Vasko Simoniti napreden kulturni minister, z vizijo, modernostjo, kaj šele avantgardnostjo, bi podnajemnikom na Metelkovi 6, pa še komu drugemu, ponudil obnovo ali celo že obnovljeno prvo zgradbo na Poljanski cesti in na vogalu Roške, ki je pravzaprav zelo “čudna”, saj se zdi, da je na strani, kjer stoji spomenik Maksu Fabianiju, enega lastnika, Restavratorskega centra, takoj naprej pa nikogaršnjega.
Ta “nikogaršnjost” ministra Simonitija niti malo ne skrbi, tako kot ne strokovna izobrazba ljudi, ki naj bi prevzeli vodenje javnih zavodov, v katerih se dosedanjim direktorjem oziroma direktoricam izteka mandat, za njihovo nadomestilo pa aktualna politika očitno ne najde dovolj svojih kadrov, zato bo kriterije znižala, saj za direktorsko mesto zadošča ljubiteljstvo (protesti kolektiva Moderne galerije, Skupnosti muzejev Slovenije, slovenske galerijske mreže in mnogih mednarodni znanih posameznikov nič ne zaležejo).
Doktor znanosti očitno najbolje ve, kako je z “zgodovinopisjem” in strokovno izobrazbo, še posebej za politične potrebe.
Marijan Zlobec