Zakaj je knjiga István Széchenyi Iz vizije v dejanja zgolj v internetni izdaji ?


Miklós Barabás – István Széchenyi (1791–1860), olje na platno, 1848

“Leta 2016 smo praznovali 225. obletnico rojstva grofa Istvána Széchenyija. Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Kulturni center Veleposlaništva Madžarske v Ljubljani – Balassijev inštitut – sta dala ob tej priložnosti pobudo za sodelovanje med madžarskimi in slovenskimi zgodovinarji, ki se ukvarjajo z Istvánom Széchenyijem. Raziskovalci so svoje študije, v katerih so z madžarskega in slovenskega zornega kota proučili posamezne vidike življenja in dela grofa Széchenyija, najprej predstavili na simpoziju, zdaj pa je njihovo raziskovalno delo predstavljeno tudi v publikaciji,” je spletno izdajo knjige István Széchenyi Iz vizije v dejanja pospremila madžarska veleposlanica v Sloveniji, njena ekselenca Edit Szilágyiné Bátorf. István Széchenyi (1791–1860) je pomembno vplival na razvoj madžarske nacionalne zavesti ter velik del svojega življenja in dela posvetil boju za pravice svojega naroda.

Znanstveni in tehnični del priprave monografije je potekal pod okriljem ZRC SAZU Zgodovinski inštitut Milka Kosa, predstojnica inštituta je dr. Petra Svoljšak. Avtorji prispevkov so Darja Kerec, Andrej Hozjan, Gregor Antoličič in Peter Halmai. Žal je knjiga dosegljiva le v internetni objavi, kar pa je spričo pomena dela tudi z vidika slovenske zgodovine napaka. Knjiga ima namreč veliko dokumentarnega gradiva, fotografij, starih razglednic, portretov, ki bi bili za knjižni natis pomembna obogatitev. Res pa je, da knjiga ne bi bila ravno obsežna, a bi se jo dalo še razširiti ali dodati kakšno poglavje iz drugih virov.

Jedro monografije tvorita osrednji poglavji o Széchenyijevem političnem in gospodarskem udejstvovanju, ki sta ju napisala dr. Darja Kerec (István Széchenyi v kolesju madžarske politike in vizionarstva) in dr. Péter Halmai (Koncept Széchenyijevih gospodarskih reform). Hkrati pa uvodno poglavje izpod peresa dr. Andreja Hozjana (Plemiška rodbina Széchenyi ter njihova posest in osebna prisotnost na Slovenskem) in zadnje poglavje, ki ga je napisal dr. Gregor Antoličič (Franc Jožef in Madžari), Istvána Széchenyija postavljata v širši okvir njegovega časa in družinskega izvora. Na tej podlagi pričujoča knjiga predstavlja vpogled v življenje in delo madžarskega politika, ki je v času svojega življenja izjemno pomembno vplival na širši razvoj Madžarske.

Schöfft József – István Széchenyi, olje na platno, 1836

István Széchenyi se je rodil na Dunaju grofu Ferencu Széchényiju in grofici Juliáni Festetics de Tolna; bil je najmlajši od njunih dveh hčera in treh sinov. Széchenyi so bili stara in vplivna madžarska plemiška družina. Tradicionalno zvesti vladajoči rodbini Habsburžanov so bili povezani z plemiškimi družinami, kot so Lihtenštajn, Esterházy in Lobkowicz. Oče Istvána Széchenyija je bil razsvetljeni aristokrat, ki je ustanovil Madžarski narodni muzej in Madžarsko narodno knjižnico. Otrok je preživel otroštvo na Dunaju in na družinskem posestvu Nagycenk na Madžarskem.

Od septembra 1815 do 1821 je Széchenyi veliko potoval po Evropi, obiskal Francijo, Anglijo, Italijo, Grčijo in Levant ter študiral njihove ustanove. Vzpostavil je tudi pomembne osebne povezave. Hitra modernizacija Britanije ga je najbolj očarala in močno vplivala na njegovo razmišljanje. Navdušen je bil tudi nad kanalom Midi (Canal du Midi) v Franciji in začel je študirati načine za izboljšanje plovbe po spodnji Donavi in Tisi.

Grof se je hitro zavedel naraščajoče vrzeli med sodobnim svetom in domačo Madžarsko. Do konca življenja je bil odločen reformator in je spodbujal razvoj madžarske družbe. Széchenyi je zgodnjo politično podporo našel pri svojem prijatelju, baronu Miklósu Wesselényiju, plemiču iz Transilvanije, vendar je njun odnos kasneje oslabel.

Széchenyi je leta 1825 pridobil širši ugled s podporo predlogu predstavnika grofije Sopron Pála Nagyja o ustanovitvi Madžarske akademije znanosti; Széchenyi je tistega leta podaril celotni letni dohodek svojih posesti, 60.000 florinov. Njegov primer in zgled je prinesel še donacije 58.000 florinov od treh premožnih plemičev in prejeli so kraljevo odobritev za začetek Akademije. V tem prizadevanju je želel spodbujati uporabo madžarskega jezika. To je bil pomemben mejnik v njegovem življenju in za reformno gibanje.

Leta 1827 je organiziral Nemzeti Kaszinó ali Nacionalno igralnico, forum za domoljubno madžarsko plemstvo. Casino je imel pomembno vlogo v reformnem gibanju z zagotavljanjem možnosti za politični dialog.

Da bi dosegel širšo javnost, se je Széchenyi odločil objaviti svoje ideje. Njegova serija političnih spisov Hitel (Kredit), 1830, Világ (Svetloba), 1831 in Stádium (Stadij), 1833 je nagovarjala madžarsko plemstvo. Obsodil je njihovo konservativnost in jih spodbudil, da se odrečejo fevdnim privilegijem (npr. Brez davčnega statusa) in delujejo kot gonilna elita za modernizacijo.

Széchenyi je (s pomočjo avstrijskega ladijskega podjetja Erste Donaudampfschiffahrtsgesellschaft (DDSG)) leta 1835 na madžarskem otoku Hajógyári ustanovil ladjedelnico Óbuda, ki je bila prvo hamburško cesarstvo v industriji ladjedelnic.

Friedrich von Amerling – Grof István Széchenyi, olje na platno, 1836

Széchenyi si je zamislil svoj program za Madžarsko v okviru Habsburške monarhije. Bil je prepričan, da Madžarska sprva potrebuje postopen gospodarski, družbeni in kulturni razvoj; nasprotoval je neupravičenemu radikalizmu in nacionalizmu. Slednje se mu je zdelo še posebej nevarno v večetnični Madžarski kraljevini, kjer so bili ljudje razdeljeni po narodnosti, jeziku in veri.

Poleg svojih celovitih političnih idej se je osredotočil na razvoj prometne infrastrukture, saj je razumel njen pomen za razvoj in komunikacijo. Del tega programa je bila ureditev pretoka voda spodnje Donave za izboljšanje plovbe, da bi se odprla za komercialni ladijski promet in trgovino od Budima do Črnega morja. Do zgodnjih tridesetih let 20. stoletja je postal vodilna oseba Odbora za plovbo po Donavi, ki je svoje delo končal v desetih letih. Prej je bila reka nevarna za ladje in ni bila učinkovita kot mednarodna trgovska pot. Széchenyi je prvi promoviral parnike na Donavi, Tisi in Blatnem jezeru.

Széchenyi je, prepoznavajoč potencial projekta za regijo, uspešno lobiral na Dunaju, da bi pridobil avstrijsko finančno in politično podporo. Imenovan je bil za visokega komisarja in je vrsto let nadziral dela. V tem obdobju je potoval v Carigrad in vzpostavil odnose na območju Balkana.

Budim in Pešto je želel razviti kot glavno politično, gospodarsko in kulturno središče Madžarske. Podprl je gradnjo prvega stalnega mostu med obema mestoma, Verižni most. Poleg izboljšanja prometnih povezav je bil Verižni most simbolna vez, ki je napovedovala poznejšo združitev obeh mest in je nastala Budimpešta.

István Széchenyi je bil vodilna figura novega madžarskega liberalizma, a je bil v očeh avstrijskega kanclerja preveč revolucionarni duh, ki je po Metternichovem mnenju stremel k razdvojitvi države. A na drugi strani je Széchenyi za revolucionarne tokove znotraj Madžarske deloval preveč pazljivo in zvesto vladi. Tako je nekako izvisel med uradno politiko Dunaja in bolj ekstremnimi revolucionarnimi tokovi znotraj Madžarske. To pa je tudi eden izmed glavnih razlogov, da v sklopu revolucije 1848/49 Széchenyi ni postal vodilna politična figura madžarske revolucije. To vlogo je prevzel predvsem Lajos Kossuth, ki je 13. aprila 1849 razglasil popolno neodvisnost Madžarske od habsburške monarhije.

V začetku septembra 1848 je Széchenyi zapadel v depresijo in zatem zlom; njegov zdravnik ga je poslal v zasebni azil dr. Gustava Görgena v Oberdöblingu. Z ženino skrbjo si je postopoma opomogel, da je nadaljeval s pisanjem, vendar se v politiko ni več vrnil. Napisal je knjigo Önismeret (Samozavedanje) o otrocih, izobraževanju in pedagogiki. Napisal je tudi Ein Blick (En pogled), študijo o globokih političnih problemih Madžarske na začetku petdesetih let 19. stoletja. Še naprej je trpel za depresijo in v svojem 68. letu starosti 8. aprila 1860 s strelom v glavo storil samomor. 8. aprila je bila obletnica smrti madžarskega narodnega heroja Frančiška II. Rákóczija, stoletje poprej. Vsa Madžarska je žalovala za Széchenyijevo smrtjo. Akademija je razglasila uradno žalovanje skupaj z najvidnejšimi osebami vodilnih političnih in kulturnih združenj (vključno z grofi Józsefom Eötvösom, Jánosom Aranyjem in Károlyjem Szászom). Njegov politični tekmec Lajos Kossuth je dejal, da je István Széchenyi “največji Madžar”.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: