Zgodbe iz konzerve ali zgodovina predelave rib na severovzhodnem Jadranu


Naslovnica zelo zanimive knjige

Založba ZRC je svoj zadnji knjižni paket sklenila z zbornikom Zgodbe iz konzerve s podnaslovom Zgodovina predelave in konzerviranja rib na severovzhodnem Jadranu. Knjiga je izšla v zbirki Kulturni spomin pri izdajatelju Inštitutu za kulturne in spominske študije.

Prispevki v knjigi na različne načine obravnavajo ribjo konzervo in skoznjo industrijo predelave rib na Jadranu. Ta industrija je vplivala na demografijo, način življenja, logiko dela in razmerja med delom in prostim časom ter na biografije in spomine delavk in delavcev. Pri tem je bila v zadnjih desetletjih predmet transformacij, relokacij, razkroja, ki so posledica deindustrializacije in spremljajočih sistemskih sprememb.

Avtorice in avtorji prispevkov zbranih v tej knjigi se osredotočajo na lokalne zgodovine tovarn ribjih konzerv, ki jih umeščajo v dva okvira: sinhroni, globalni okvir vzpona in padca industrije predelave ribe, v katerem je zgodovina jadranskih tovarn, zaradi njenega vpliva na demografijo obalnih mest, emancipacijo ženske delovne sile, in nenehnega konflikta s turizmom, primerljiva z zgodovino tovarn drugod po svetu; ter diahroni okvir propada ribje-predelovalne industrije, ki ga je mogoče opazovati in raziskovati v okviru še vedno nedokončanega procesa deindustrializacije jadranske obale z vsemi posledicami, ki jih ta prinaša.

Uvod so skupaj napisali Iva Kosmos, Tanja Petrović in Martin Pogačar. Razmišljajo o tem, kakšne posledice je imela industrija ribjih konzerv za gospodarstvo, družbo in okolje severovzhodnega Jadrana, kako je bila ta industrija vpletena v globalne tokove, kako je tovarniško delo sooblikovalo družbeno življenje in ustvarjalo socialni svet, ki je segal onkraj tovarn, v vsakdanje živjenje, zabavo, prosti čas ?

Martin Pogačar se sprašuje O čem govorijo konzerve – Majhna škatla, a tako polna. Začenja že pred 3,76 milijona let, ko so se spremenile prehrambene navade in se je začel pojavljati problem konzerviranja hrane, ki se je tudi tedaj prehitro pokvarila. Odločilna pa je bila iznajdba ognja in s tem termična obdelava hrane, za konzerviranje pa seveda hlajenje, sušenje, soljenje. Prakonzerviranje se je razvilo med Nantesom in Bordeauxom v Franciji, kjer je bilo ribištvo tradicionalno močna panoga. Ribe so v lončeni posodi utopili v maslu ali olju, kar je obstojnost podaljšalo do enega meseca (po opisu iz leta 1777). Konzerva se je v bistvu razvila kot postopkovna inovacija, ne pa izum. Leta 1795 je francoska vlada naročila raziskavo, kako za potrebe vojske podaljšati obstojnost hrane. Najprej je uspela metoda, ki je temeljila na steklenih kozarcih. Leta 1813 pa so se že pojavile kositerne železne konzerve, a Napoleonovih vojakov pred Moskvo niso uspele zaščititi in poraza preprečiti. Prva tovarna ribjih konzerv se je pojavila leta 1920 v Nantesu. Odpiranje tovarn na Jadranu je predstavljalo začetek modernizacije in industrializacije na otokih, ki so bili primarno odvisni od poljedelstva in ribolova (Mali Lošinj, Dugi otok, Vis). Tu se začenjajo podrobnejši in hkrati zelo zanimivi opisi lahko bi rekli zgodovinskega dogajanja na naših tleh.

Črtice iz čustvenega življenja konzerv je poglavje, ki so ga skupaj napisali Tanja Petrović, Iva Kosmos in Martin Pogačar. Poudarek je na rezultatih delavnice (Od)zarjaveli spomini: konzerve, spomini in čustva v Ljubljani 30. avgusta 2019. Osnovno spoznanje je bilo, da so generacije konzerv zamenjale generacije mikrovalovk.

Ulf Brunnbauer v razpravi Konzerve ne lažejo: konzervirane sardele, gospodarski razvoj in okolje na severnem Jadranu in drugje piše o zgodovini in med drugim spomni na roman Ulica ribjih konzerv Johna Steinbecka. Omenja tudi jugoslovansko industrijo konzerviranja rib, ki je temeljila na gospodarskem razvoju s konca 19. stoletja. Na slovenski in hrvaški obali ter na otokih je bilo vsaj šestinštirideset obratov ali tovarn ribjih konzerv. Posebej se zaustavlja pri nekaterih tovarnah, kot je Mirna v Rovinju. Omenja tudi usodo tovarne, ko jo je v roke dobil tajkun Miroslav Kutle s svojo skupino Globus, ki je delovala v zavetju ali s podporo predsednika Franja Tuđmana. Po njegovi smrti so se začele težave in Kutle je pristal v zaporu.

Veronika Gamulin v razpravi Salsamentum nostrum – Lokalni svetovi, globalne poti piše o zgodovini tehnik predelave rib s soljenjem in maceracijo ribjih omak, kot so jih izumili feničansko – punski kolonizatorji. Rimljani, slavni ljubitelji ribjih izdelkov in znani trgovci, pa so umetnost predelave rib prenesli vse do Atlantskega oceana in Črnega morja. Podrobno piše o dalmatinskih tovarnarjih, še posebej v kontekstu evropske sardelne krize okrog 1880.

Heike Karge je prispevala razpravo Industrija predelave rib v Istri med jugoslovansko vojaško upravo (1945–1947). Poudarek je na tem, kako so teritorialne spremembe po koncu druge svetovne vojne vplivale na lokalno ribištvo in industrijo predelave rib v Istri.

Papaline, sardeline, tvorničarke – tovarniška kultura in oblikovanje delavske skupnosti je naslov razprave Ive Kosmos. Osredotoča se na dogajanje okrog tovarn Kvarner iz Malega Lošinja in Plavica iz Cresa.

Julijano Sokolić je svojemu prispevku dal naslov Predelava rib na Lošinju – kratka zgodovina.

Inge Solis piše o tovarni ribjih konzerv »Plavica« v Cresu.

Fabrika in Ambalaža: O izkušnjah delavk v tovarnah Vele Luke je naslov razprave Marije Borovičkić in Lee Vene.

Tanja Petrović piše o industriji konzerviranja rib in smislu družbenega življenja, s poudarkom na nekdanji tovarni v Banjolah, kjer pa danes stoji apart-hotel Del Mar.

Zadnji sklop razprav v knjigi ima naslov Od zgodovine k zgodovini dela. Nataša Rogelja Caf in Alenka Janko Spreizer sta svoji razpravi dali naslov »Back to the future«: sprehod med ostanki ribiške industrije v Izoli.

Razvoj in propad ribištva in konzervne industrije na primeru Izole je prispevek Srečka Gombača.

Dunja Janković piše o tem, kako je nekdanja tovarna sardin v Malem Lošinju za kratek čas oživela skozi umetnost.

Iva Kosmos ima še en samostojni prispevek: Bar Plavica na Cresu: živi spomenik nekdanji tovarni z »uteho, pijačo, zabavo in pozabo«.

Knjigo zaključuje skupni tekst Med okruški, rjo, prahom, ruševinami Martina Pogačarja, Ive Kosmos in Tanja Petrović. Dodana je izbrana literatura ter predstavitev avtoric in avtorjev.

Knjiga je bogato dokumentarno ilustrirana, tako da ne bi slučajno pozabili, kakšne so bile ribje konzerve nekoč, čeprav še marsikaj, še posebej o Delamarisu, “manjka”.

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja