Na današnji dan, to je 27. oktobra, se je v Podreči rodil slovenski pesnik in pripovednik Simon Jenko. In tako kot vsako leto tudi letos ta posebni dan Društvo slovenskih pisateljev obeležuje z razglasitvijo prejemnika Jenkove nagrade 2020, ki jo prejme Brane Mozetič za pesniško zbirko „Sanje v drugem jeziku“. Slavnostna podelitev Jenkove nagrade 2020 v Kranju načrtovana danes, je zaradi trenutnih razmer v zvezi s korono prestavljena na december oz. za nedoločen čas, ko bo ponovno mogoče zbiranje do 50 ljudi v zaprtih prostorih.
Društvo slovenskih pisateljev iskreno čestita Branetu Mozetiču za nagrajeno pesniško zbirko »Sanje v drugem jeziku« in mu želi še veliko sanjskega ter posebnega pesniškega ustvarjanja in kreiranja, smo prejeli prvo čestitko nagrajencu, kot rečeno brez napovedovanega večernega srečanja v Kranju, za katerega so pripravljali poseben slavnostni program.
Utemeljitev Jenkove nagrade
“V svoji najnovejši zbirki Brane Mozetič raziskovanje odnosa med osebnim in političnim prenese na najbolj intimno področje subjektovega sveta, v sanje. Skozi 46 sanjskih skic, izrisanih v pesmih v prozi, bralec_ka z veliko mero suspenza sledi nepredvidljivi logiki sanj, ki ji mora hočeš nočeš slediti tudi sanjajoči subjekt, ki je vselej tudi osrednji protagonist sanj. Te sanje kljub nadvse raznovrstnim kronotopom nosijo vkodirano neko isto arhetipsko situacijo, okrutno vpisano v koordinate naše sodobnosti: samost krhkega subjekta, ki v iskanju bližine drugega vselej znova doživi dramo nenehne izpostavljenosti panoptikumu družbe spektakla, nasilja in nadzora. Subjekt, ki ga sicer žene želja, je pogosto pahnjen v dogajanje ali prisiljen v delovanje, ki mu ga nalagajo skrivni vsiljeni mehanizmi nemalokrat z obljubo pristnega stika, ki se sprevrže v svoje nasprotje. Drugi, ki bi utegnil predstavljati zatočišče nežnosti, se pojavlja v obliki dejanskih oseb, ki so na tak ali drugačen način zaznamovale življenje sanjajočega, večinoma gre za znane svetovne slovenske in jugoslovanske ustvarjalce (T. Šalamun, A. Debeljak, Jean Genet, Jacques Izoard, Juan Goytisolo). Ti so pogosto nosilci neke vednosti ali skrivnosti, ki jo skozi sanjsko zgodbo sporočajo sanjajočemu. Pomemben delež zavzemajo pesmi z erotično gejevsko tematiko, med katerimi velja izpostaviti antologijsko prvo pesem /črn denar/. Bralčev suspenz je okrepljen z domiselno postavitvijo naslova pod pesem (kar pri Mozetiču sicer ni novost), zato pesmi delujejo tudi kot uganke. Fabulativno so dovršeno izpeljane v realistični govorici, s čimer se ustvari zanimiv kontrast med vsebino in obliko. V Mozetičev opis (v primerjavi z denimo zbirko Meta ure leta) zdaj stopi več detajla in kolorita, ki pripomore k pesniškemu učinku, hkrati pa pesniku uspe zgostiti izraz in ukrotiti fokus pesmi. Upovedovalna perspektiva pogosto deluje po principu očesa kamere, ki se obrača v počasnem ritmu poetične proze, a temu principu je vselej dodana močna čustvena komponenta subjektovega doživljanja. S Sanjami v drugem jeziku je pesnik dosegel presežek glede na svoje dosedanje ustvarjanje in ustvaril eno najbolj vznemirljivih pesniških knjig v zadnjem času.”
Zahvala Jenkovega nagrajenca Braneta Mozetiča ob naznanitvi nagrajene pesniške zbirke
“Ko so me oktobra leta 2003 obvestili, da sem prejemnik Jenkove nagrade za zbirko Banalije, sprva temu nisem verjel. Spominjalo me je na šale, ki si jih je kdaj privoščila literarna srenja, da je sproščala svojo ponotranjeno homofobijo. Tedaj je bila ta nagrada eksces, prvič je bilo nagrajeno delo, ki je vsebovalo eksplicitne gejevske vsebine. Ne vem, ali je sedemnajst let kasneje (skoraj čas za polnoletnost), kaj bolje. Ne vem, ali so se tudi tokrat v komisiji kopja kresala kot takrat. Vem pa, da je danes čas dosti bolj svinčen. In da Ministrstvo za kulturo poleg triindvajsetih organizacij neodvisne kulture prav zdaj meče na cesto tudi založbo, ki je izdala obe moji nagrajeni knjigi. Morda sem zato še bolj hvaležen komisiji, ki me je nominirala in celo nagradila, kar mi daje upanje, da nas ni malo, ki se upiramo zlu.
Zbirka mi je pomenila vstop v krog prijateljev, s katerimi sem literarno živel in ki jih ni več. Oživil sem jih skozi sanje, da bi mi pomagali preživeti. Nastajala je v nekakšnem polbudnem stanju. In boleče. Sprva je imela naslov Sanje z mrtvimi, toda kasneje sem pesmim dodajal sanje z živimi, in slednjič vse prepletel v svet, iz katerega je smrt dobesedno izginila. Verjetno tudi bolečina, da je ostal vitalizem nekega drugega jezika. Ki ga razumemo, ali pa tudi ne.
In ne nazadnje, to nagrado prenašam tudi celotni slovenski LGBT literaturi in bralstvu, tako mi je v krvi … in drugače ne gre.”
Brane Mozetič
Pesem iz Sanj v drugem jeziku Braneta Mozetiča
Dobil sem čisto majhnega psička. Čisto kuštravega, da
se je glavica komaj videla. Le modri očesi sta bleščali.
Bil je tako lep, da ga je hodilo gledat vse mesto. A kar
naprej se je nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali,
klicali ter sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele
čez čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril v
svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel s sabo.
Doma ga je spremenil v človeško bitje. Ampak temu
nismo verjeli.
/psiček/
Marijan Zlobec