Ljubljanska Cukrarna je nastala že davnega leta 1828, a je že leta 1858 pogorela, potem pa proizvodje sladkorja niso več obnovili. Kot smo že nekajkrat poročali, jo sedaj obnavljajo in bo pomenila izjemen projekt za likovno umetnost 21. stoletja v mestu, ki v letu 2025 kandidira za Evropsko prestolnico kulture.
Cukratna “teče” naprej, a je dobro, da nekako na dva meseca objavimo njen napredek kot prikaz velikih naporov in izzivov, da je nekaj, kar je bilo potrebno v celoti sanirati, mogoče oživiti tako, da vse bistveno staro ostane.
Prenovo Cukrarne so zasnovali v arhitekturnem biroju Scapelab. V skladu s spomeniškovarstvenimi smernicami se pri Cukrarni ščiti le zunanja fasada z mrežo oken. Ker je bil objekt večkrat prezidan, so se v arhitekturnem biroju odločili za odstranitev vseh notranjih konstrukcijskih elementov ter vzpostavitev enovitega, odprtega prostora. V veliko praznino bosta vstavljena dva velika galerijska volumna, lebdeča nad parterjem. Parter je zasnovan kot javni pokrit trg, povezan z zunanjim prireditvenim prostorom na dvorišču ter promenado ob Ljubljanici. S prenovo Cukrarne bo Ljubljana pridobila razstavne prostore v obsegu 5400 kvadratnih metrov. Dolžina same Cukrarne je neverjetnih 88 metrov, višna pa sega v šest nadstropij ali 21 metrov, kar je lepo vidno po strukturi oken, in sicer jih je v eni vrsti kar osemnajst, a so ostala enaka kot so bila poprej.
Z objektom je že začel upravljati Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML). Pred časom so Cukrarno vsi zaposleni koletivno obiskali, (ravno, ko sem sam prišel na oglede, so odhajali). Že na prvi predstavitvi v avditoriju Mestnega muzeja pa je bilo rečeno, da bodo v Cukrarni pripravljali občasne razstave in druge dogodke. V enem od velikih kletnih prostorov Cukrarne bo tudi klubski prostor, posvečen različnim glasbenim žanrom, kot je jazz klub, koncerti bodo možni tudi v kletni dvorani veliki 400 kvadratnih metrov. Posebnost pa bo sama avla, kjer se bo dalo organizirati tudi posebne multimedijske ali večje glasbene dogodke, povezane z razstavami in nasploh sodobno umetniško produkcijo.
Ali bodo predvideni stroški 23 milijonov preseženi ali ne, je odvisno od končne “inventure”.
Ob obnavljanju Cukrarne pa se hkrati odpira vprašanje, kaj bo slovenska kultura – Ministrstvo za kulturno – v okviru 10,5 milijarde sredstev iz EU, od tega 6,5 nepovratnih, zahtevalo zase in za investicije v kulturo. Minister za kulturo dr. Vasko Simoniti ni predstavil kakšnih predlogov, hkrati pa tudi vsa kulturna srenja ne. Kot kaže, je mnogim kulturnikom v teh hudih časih večja skrb lastno preživetje, kar je razumljivo.
Slovenska država bi se morala v bodoče bolj odpreti vlaganju v večje kulturne projekte, o katerih je bilo v zadnjih tridesetih letih že veliko govora in načrtov, ki pa niti malo niso bili realizirani; če spomnim samo na NUK 2 ali tri umetniške Akademije skupaj ali obnova Roga, dokončanje obnove Restavratorskega centra na Roški, kaj šele nova Drama SNG, v Mariboru nova velika galerija, pa nova UKM, še neobstoječi Muzej slovenske literature in književnosti (menda je interesent Kranj), Muzej slovenske glasbe ( baje je še vedno prostor v sklopu Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem), pa obnove cele vrste gradov ali dokončanje obnove, kot Turjak, Štanjel, dvorec Dornava, grad Grad, Borl…
Posebno dragocena in posebna, svetovno odmevna projekta pa bi bila ponovna postavitev Jakopičevega paviljona po optimalnih načrtih Maksa Fabianija in v njem Muzej slovenske moderne (Sava, Vesna, literarna in glasbena moderna, sam prikaz ustvarjalnosti arhitekta Fabianija, Vurnika…), in monumentalna postavitev Plečnikovega Parlamenta ali Katedrale slovenske svobode kot Muzeja slovenske in mednarodne umetnosti 20. in 21. stoletja s prostorom za 5000 umetnin, od prve Slovenske razstave 1900 oziroma še kako desetletje poprej, pa vse do leta 2020 in še čez.
Povsem nepredstavljivo in nesprejemljivo je, da se slovenska država še ob tridesetletnem obstoju boji sama sebe. Medtem je Zagreb dobil veliko moderno galerijo, nad katero smo bili mnogi obiskovalci iz Slovenije že ob njenem odprtju fascinirani, zatem pa je svojo še večjo dobil Beograd. Obnova Cukrarne je projekt MOL, ne države.
Ministrstvo za kulturo v zadnjem obdobju, pravzaprav po obnovi in dozidku Ljubljanske opere, postavitvi orgel in obnovi Slovenske filharmonije ter obnovi Moderne galerije, obnovi vojašnic na Metelkovi in tam ureditvi nekaj muzejev ter galerij in dozidku Narodne galerije ter umaknitni telovadnice ni imelo kakšnega še bolj razvidnega in seveda investicijsko zelo uspešnega projekta večjih ambicij in predvsem mednarodne odmevnosti. Nenehno pa objavljamo, kaj se na področju investicij v kulturi dogaja po svetu.
Žal se v tem trenutku položaj kulture in umetnosti v Republiki Sloveniji ne kaže v tej razvojni, investicijski, organizacijski, projektni in vsebinski smeri.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Ljubljanska Cukrarna bo po obnovi za marsikoga pravi šok”
Ko sem gledal prenovo Cukrarne z oba bolnišice, sem mimogrede pozdravil Jožeta Murna, Draga Ketteja, Ivana Cankarja in Otona Župančiča – je prišel Oton popoldne počivat, dremuckat v cukrarno, ponoči pa so prihajali pomočniki obrtniki, čevljarjiin drugi – pa je Oton legel na tla, da si je delovni človek odpočil na ležišču! Tako se je rojevala slovenska moderna kot svetovno pomembna umetnost. Pogled je nesel tudi od c, sv. Petra do ljubljanskega gradu, kjer plapolata državna in mestna zastava prav politično demokratično.
Vladimir Gajšek