Je Slavoj Žižek slabši od Janeza Janše ?


Slavoj Žižek v filmu
Primož Bezjak kot Kreon
Papež Frančišek
Sodišče v Antigoni
Evropski parlament
Je Kreon v bistvu drugačen ?
Hajmon in Kreon v spopadu
Terezijas in Kreon
Viktor Orban
Matteo Salvini
Aktivistka Greta Thunberg

Začetek 23. Festivala slovenskega filma me je navdal s slabimi občutki, da ne rečem razočaranjem. Videli smo dva slaba filma, ki kažeta, da ni vse v tistem, kar smo slišali z odra, namreč o slabem položaju filma v družbi in da se oblast za film absolutno ne zanima, pa da je slovenski film lani v mednarodnem svetu kljub vsemu prejel nad petdeset nagrad in priznanj, a se pozablja, da je filmskih festivalov kot listja in trave.

Naberšnikov rojstnodnevni film Neločljivi ne presega šolske produkcije študenta prvega letnika akademije. To so amaterski posnetki selfijev oziroma digitalnih posnetkov domnevno pomembnemu človeku in skupnemu prijatelju za petdesetletnico. Razen nekih interierjev in različnih lokacij ter obrazov z izgovarjanjem čestistk jubilantu med delanjem sklec v berlinskem “bunkerju” med pandemijo novega koronavirusa, gledalcu ne ponudi ničesar, pa tudi zanima ga ne.

Podobno nastopaško začetniški film je bil uvodni celovečerni dokumentarno igrani film Antigona – kako si upamo režiserja in scenarista Janija Severja, zasnovan po motivih Žižkove filozofske drame o Sofoklejevi Antigoni. Glavna junakinja kajpada ni Antigona (v različnih pozah in dodeljeni ji možnosti sodobne usode), niti Kreon (kot okrutni vladar, ki je pripravljen za svojo (državniško) tiranijo žrtvovati nečakinjo in še kaj ostalega, potem postane skesani in dobrovoljni stric v objemu z Antigono in njenim ljubim, zaročencem Hajmonom, pa še s strelom v glavo s strani teroristov izza pokopališčke ograje med poprej prepovedanim pogrebom…), niti ne vedno bolj agresivni tričlanski antični zbor, tu kot vest in sodnik, bolj kot komentator, ampak Slavoj Žižek sam.

Pojav Slavoja Žižka kot filozofa in svetovnega ideologa, kar bi očitno rad postal, potem ko so vsi ostali že umrli, bili poraženi, preseženi, in je razvoj sveta šel mimo njih ali po svoje, je milo rečeno grotesken. Žižek bi se enkrat moral pogledati v obraz pred ogledalom in se vprašati; kdo sem, kaj sem, kaj govorim, kako izgledam, kdo mi verjame, koga nagovarjam, kaj želim doseči…?

Malo me spominja na užaljenega Nietzscheja, ki je sicer na povabilo Richarda Wagnerja še kot mladenič hodil na njegove seanse in domača predavanja in po 35 obiskih napisal na videz svoje, v bistvu pa Wagnerjeve misli v svoji knjigi, potem pa se začel ukvarjati še s komponiranjem, čeprav ni ničesar znal. Vrhunec pa je bilo pismo, v katerem je Wagnerju sporočil, da bi bilo pravzaprav zanj bolje, če bi ostal samo dramatik, ne pa da je na svoje drame pisal še opere. Wagner te Nietzschejeve neumnosti nikoli ni odpustil.

No, kaj vse se Žižku ne bi dalo odpustiti, se bo ali se že kaže, med drugim to, da želi biti še dramatik, in kot smo videli na koncu projekcije filma z njegovim video nastopom, mednarodno uveljavljeni dramatik in povrh vsega še režiser, kjer bi svojo Antigono bolj postavil v Brechtov kontekst in obdal s scensko sivino. Kaj misli, da je Tomaž Pandur ?

Film je “razčetverjen”, se pravi, da nima nobene sredobežne sile, ampak vlečejo konji njegovo truplo na štiri strani: na stran izvirnega Sofokleja, na stran novih Žižkovih tekstovnih dodatkov, na stran Žižkovih video izpadov in na stran mozaičnih mednarodnih dokumentarnih kolažev. Da bo obsojenec na smrt, ki ga bodo kot tolminske puntarje na Travniku v Gorici javno razčetverili, se je kmalu videlo, nato pa postajalo vse bolj ali manj sekvenčno, nepovezano, parcialno, kontradiktorno, jezikovno večplastno ali nasprotujoče si. Žižek nastopa kot kakšen antični vsevedi komentator, cepljen na sedanji čas ali največ na 20. stoletje. Višek njegove groteske je opredeljevanje svetovnih politikov ali hegemonov po proverbialni podobi (kako so v svoji politični drži uporabljali pregovore). Razvrstil jih je v tri kategorije in jih predstavil, in to v sklopu Antigone, ki je bila kljub Žižkovim posegom veliko bolj karakterna oseba, pogumna in pripravljena na tisti izziv (smrtne kazni), ki se je pokazala na samem začetku filma; kaj še čakaš, stric, kdaj me boš ubil ?

Žižek je ne le anahronist, ampak tudi anarhist, na videz post kapitalističnega tipa, pri čemer pa Antigona ni nikoli imela kakšnih družbeno zgodovinskih, razvojno političnih ali sistemsko psiholoških dimenzij, ampak zgolj osebno ali intimno, človeško etično, krvno povezavo z bratom Polinejkom. Tu je pač pika in amen.

Žižek ta amen odveže vseh končnih podob in ga osvobodi pomena, da bi epoho predcivilizacije lahko cepil na postindustrijsko, robotizirano in digitalno družbo aktualnega sveta.

Jani Sever je v svojem scenariju in režiji to Žižkovo nastopaštvo dopustil, sicer filozofskega zvezdnika pred kamero in v svoj film ne bi dobil, Žižek pa se tudi ne zaveda, da je s svojim kriljenjem, mahanjem z rokami, svojo zlogotvorno in spakedrano angleščino, brisanjem nosu in čela, ukrivljenih ust in še česa, izpadel kot prototip klošarja, skoraj tako kot ona scena s filozofom Lacanom, na katerega se obeša novodobna slovenska filozofska scena, tako kot pred desetletji na Marxa in Lenina, le da sta oba “sproducirala” določene svetovne družbe in družbeno-politične ureditve, medtem ko za Žižkom ne bo ostalo nič. V tem smislu je slabši od Janeza Janša, ki se je sicer iz drugačnih idejnih in še kakšnih izhodišč povzdignil ali povzpel, na zakonit način, v vodstvo slovenske vlade, medtem ko si slovenska levica z Žižkovimi teorijami in predavanji ne more pomagati niti za las.

Ta Žižkova osebna tragika se sedaj metaforično želi predrugačiti na polju drame, gledališča, filma, upam le, da ne bo začel še peti, komponirati in slikati.

Sever se je kot novinar in urednik, ne pa kot filmski režiser, pokazal kot dober poznavalec mednarodne politične scene, a je kljub vsemu umaknil govorjeno podobo tako Trumpa kot Putina, pa še koga iz vrst sedanjih diktatorjev, bolj mu je šlo za to, da okrca in skritizira Orbana kot nam najbolj nevarnega politika, ki bo vplival na kakšno janševsko Kreonovo možno držo, dokler ne bo dobil, metaforično videno v filmu, izza ograje ali iz zasede krogle v čelo. Sever ni tako neumen, da ne bi malo pikro podrezal, tudi ko je v film vzel sicer nekoliko predrugačeno melodijo Ježkove Cince Marince (oblikovalec zvoka je bil Julij Zornik).

Sever je kot scenarist (še Stojan Pelko in Miloš Kalusek) zunaj Antigonine zgodbe opozoril na mnoga nasprotja in konflikte sedanjega sveta, tako glede neobstoječe skupne vojske EU (Angela Merkel), kot problematike beguncev in izkoriščanja otrok za prostitucijo (Salvini), brexita, NATO, evropskih znotrajdržavnih diktatur (Madžarska, Poljska, Španija). Obudil je idejo evropskega revolucionarnega gibanja iz šestdesetih in sedemdesetih let (Rdeče brigade, Ulricke Meinhof), da bi ga pripeljal do razglasitve samostojne katalonske države in španske policijske intervencije v Barceloni. Malo je seveda še padca Berlinskega zidu, medtem ko je pozabil na študentske in delavske manifestacije v Parizu leta 1968 in na Praško pomlad, kasneje na Havla pa na poljsko sindikalno gibanje Lecha Wałęse ali Solidarnosti in reakcij generala Jaruzelskega.

No, če je ilustriral papeža Frančiška, je nevljudno, da je zamolčal zgodovinsko bolj civilotvornega aktualne svobodne in osvobojene Evrope, pa tudi sveta (z obiski npr. v Mehiki in na Kubi), Janeza Pavla II. ali Karola Woytile.

Jani Sever je izbral bogato panoramo brez dvoma avtentičnih filmsko dokumentiranih nastopov premnogih politikov, tako aktualnih kot zgodovinskih, pa tudi onih, ki nastopajo proti politiki, tako na lokalni kot globalni ravni. Našel je marsikaj, a noben citat nima povezovalne funkcije in se ne približuje Antigonini zgodbi, ampak jo pušča v omenjeni razčetverjeni podobi, s končnim zborovskim tribunalom, kot kakšen Nürnberški proces v komorni obliki ali lokalnega značaja, da jo lahko obsodi in zgodbo konča s pomenljivim sporočilom, da je nekaznovanje lahko tudi zločin. Tu se najprej spomnim na najmanj 37 propadih atentatov na Hitlerja. Antigona se sicer z zamolkom konča v smislu: diktatorje je treba še pravočasno ubiti. No, sedanji so po vsem svetu na muhi, s tem da enim atentatorji ne morejo blizu, drugje pa so z njihovo diktaturo sprijaznjeni. Slovenija se s tem še ni “izkristalizirala”, saj v Antigoni ne nastopa.

Ali se k temu sporočilu bolj nagiba Jani Sever kot Slavoj Žižek, pa ne vem.

Igralci (Primož Bezjak kot Kreon, Anja Novak kot njegova nečakinja Antigona, Matija Vastl kot modrec Terezijas, Žan Perko kot Antigonin zaročenec in Kreonov sin Hajmon, Jure Henigman kot vodja zbora, Gregor Prah kot Antigonin brat Polinejk, Doroteja Nadrah in Matej Zemljič kot zborista) so bili dobri, a limitirani, razcepljeni na utrinke in posamezne scene, res da s kratkimi močnimi izrazi, z nekaj dialogi, a pretežno pedagoško očitkovne ravni.

Kostumografka in soscenografka (še Lara Štefančič) Tina Kolenik je zlasti Antigono zasnovala v nevtralno beli, a simbolni čistosti, nevpadljive in neizzivalne kostumske podobe. Upoštevala je dejstvo, da bo film v črnobeli tehniki. Podobno je oblekla Kreona kot moškega iz sodobnega sveta, tako rekoč meščana iz nomenklature. Podoba njenih sodnikov pa je že malo bolj sodobna, a še ne iz časov, kot sedaj, ko morajo biti sodniki v uniformah, da bi lažje lagali, kako pravični so. Tribunal nasploh izpade kot kakšna študentska tribuna s simboli sedaj sicer kritizirajočega srpa in kladiva na steni v ozadju, kar je tudi uspešna invencija scenografk. Žižek je kostumsko ločen od scenske Antigone, nekako agitpropovski; ko čez njegovo angleško izgovarjavo beremo še prevodne podnapise, pa je njegova “zapečatenost” stoodstotna.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Je Slavoj Žižek slabši od Janeza Janše ?”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: