Filozofinja Renata Salecl je, tako kot pred meseci Slavoj Žižek v nekem intervjuju, pomislila, da brez njenega razmišljanja pandemija novega koronavirusa ne bo mogla biti popolna, zato je pohitela in napisala knjižico Človek človeku vitus. Izdala jo je Mladinska knjiga v zbirki Ergo.
Kjižica sredi pandemije in že dosedaj s strahotnimi posledicami ter okuženimi v 218 državah bi terjala marsikateri odgovor, seveda če bi si avtorica znala in predvsem hotela zastaviti relevantna vprašanja ob uvodnem opisu predmeta opazovanja, teme in problema. Teh pa ni od nikoder, zato je tudi konec brezperspektiven ali ga sploh ni, ker si avtorica ne upa napovedati, kaj se bo s pandemijo še dogajalo in predvsem zgodilo.
Pandemija je med nami že dovolj dolgo, da jo povsod obravnavajo kot najresnejšo nevarnost človeštvu ter seveda posameznim državam. Renate Salecl vse to ne zanima, dela se, kot da ne obstaja noben politični sistem s posebnimi obravnavami pandemije v svojih državah, kot da nimamo problematične svetovne zdravstvene organizacije WHO, kot da nimajo države svoje gospodarske politike in se morajo spopadati z najhujšo gospodarsko krizo, v kateri je padla cena nafte v južnoameriških in drugih državah – izvoznicah – na nič dolarjev za sodček.
Kako je možno razmišlanje mimo vseh zdravstvenih analiz in hkrati teorij, med drugim zlasti teorije zarote, brez analize ter kritičnega razmišljanja, ali so take teze sploh uresničljive. Kakšne so bile politične in ljudske reakcije (protesti) v posameznih državah ob pojavu pandemije, avtorice ne zanima, čeprav je to eden osrednjih problemov sodobnih demokracij, svobode gibanja in človekovih pravic. Te so bile v mnogih državah spričo pandemije začasno ukinjene, celo z začasno odpravo veljavnosti Ustave in ustavnih pravic. Seveda je ne zanima angažiranje vojske v mnogih državah, v Sloveniji pa vztrajno ne – kot pomoč v boju proti pandemiji.
Renata Salecl nima nikakršne metodologije, zato bralec ne pričakuje ničesar, ne po nakazanih temah, še manj pa po njihovih “rešitvah”. Avtorica se je zapletla v razno razno citatologijo v smislu; poglejte, kako sem razgledana in kaj vse vem, pri čemer izstopa njen provincializem v nasprotju s citiranimi avtorji, ne glede na to, da so to večinoma znani časopisi, a vendarle le s članki.
Ko govori o nakupovalni mrzlici in omenja čezmerno kupovanje toaletnega papirja in potem citira Sigmunda Freuda in njegove teorije o otroku…, se lahko samo smejim. Ljudje so kupovali spričo obveznih večtedenskih karanten, policijske ure, onemogočenega gibanja… Kupovali so vse za en mesec preživetja. K temu spada najprej voda, kjer pitne vode iz pipe ni, teh držav pa je največ, potem konzerve – največ hrane za pse in mačke, ker one ne razumejo, kaj se dogaja v človeškem svetu, lačne pa so vseeno – mleko, meso, olje, sladkor, moka, salame, trdi sir, manj sadje in zelenjava…
Salecl ne analizira samega izbruha pandemije z načini in obsegi ter možnostmi ali dejanskim širjenjem, čeprav so posamezne države natančno analizirale, od kod in kako je virus prišel v njihovo državo, v Slovenijo na primer z zdravniki, ki so se okužili med smučanjem v Italiji. Niti ne analizira vsega, kar se doslej ve o samem izbruhu na Kitajskem. Iz njene knjižice ne izvemo ničesar o skrivnih laboratorijih, kjer se “proizvajajo” različni virusi tudi kot potencialno biološko orožje.
Avtorice ne zanima propad svetovnega turizma, svetovnega letalskega prometa, zaupanja v sposobnost medicine v iskanju cepiva, še manj analizira realno statistiko in jo postavlja v kontekst mesečnega ali celo tedenskega porasta žrtev covida 19. Če bi, bi zlahka povedala, da je svetovna scena stokrat in še večkrat slabša, kot je bila sredi februarja ali vsaj na začetku marca in da se pandemija ni zaustavila skoraj v nobeni državi na svetu, razen v Vatikanu, kjer pa je bilo vendarle 12 okuženih, a so vsi ozdraveli.
Nič ne izvem o različnih zdravstvenih sistemih in svetovnem problemu zdravstva ter njegovi neurejenosti, razen nekaj malega o VIP oddelkih in onih za reveže, a nič o tisočih umrlih brez možnosti kakršnega koli zdravljenja, neidentificiranih truplih na cestah, v mrtvašnicah, v tovornjakih s hladilniki, v skupnih grobovih brez identitete umrlih…
Pisanje o bolnih homoseksualcih in njihovem namernem širjenju aidsa, ali nezaščiteni spolnosti še ne bolnih, da bi bili enakopravni z bolnimi, je višek neumnosti Renate Salecl. Realnost sveta, kaj šele, njegova analiza, seveda ne le Evrope, ampak še posebej ZDA, ki je že postala America First, samo da na povsem drugi in drugačni ravni, pa vse Latinske Amerike, skokovitega naraščanja števila okuženih in mrtvih npr. v Indiji, Rusiji… avtorice ne zanima, kaj šele svetovni padec gospodarstva in BDP, ki je samo v ZDA že sedaj katastrofalen in je resno vprašanje, kaj bo v Ameriki že čez pol leta, kaj šele eno leto. Seveda tudi Slovenija, ki se bo do onemoglosti zadolžila in je napoved 5 odstotne gospodarske rasti v prihodnjem letu lahko le pravljica za otroke. Salecl piše, da je že doslej v ZDA umrlo več ljudi za koronavirusom kot v vietnamski vojni. Če tako razmišlja, je pandemija v resnici ne zanima, še posebej pa ne kot svetovni zdravstveni problem. Vietnamska vojna je bil ameriški notranje in zunanjepolitični problem. Posledice državljanske vojne v samem Vietnamu pa se kažejo še danes.
Poudarjanje, da so v pandemiji bogati že doslej zaslužili še več ali največ…je višek licemerstva, povezanega z zavistjo in podobnimi psihologizmi. Od resne publicistke bi pričakoval najprej analizo tajnih medicinskih laboratorijev, kje vse so, kaj tam počnejo, kakšen je njihov cilj, (zakaj je Angela Merkel najprej obiskala nemški laboratorij na nekem otoku ?), globalni namen, kakšna je perspektiva sveta in še posebej človeka v njem. Narava si bo že opomogla, tudi ko ljudi na Zemlji ne bo več. Videli smo, kako so živali nenadoma prikorakale v prazna mesta, na ulice, se sprehajale, kako so delfini priplavali v Beneški zaliv, v kanale, kako je voda postala čista…
Knjižica Človek človeku virus ni koristna, ker že stoletja dolgo vemo, da je človek človeku volk. Pa tudi virus, če hočemo vedeti.
Marijan Zlobec