Sporočilo za medije: Odpoved koncerta Irene Grafenauer z orkestrom Slovenske filharmonije.
“Novo vodstvo Slovenske filharmonije (SF) je domnevno iz razloga posledic epidemije COVID-19 v preteklih mesecih odpovedalo sodelovanje mnogim slovenskim in tujim umetnikom. Ne zgolj za čas trajanja posebnih ukrepov, ampak je zavrglo že pripravljeni program za jesen 2020. O usodi koncerta v Oranžnem abonmaju, na katerem bi po prvotnem programu, ki ga je pripravilo prejšnje vodstvo, morala nastopiti v jeseni 2020, me do danes nihče ni obvestil. Dirigent, s katerim bi morala nastopiti, mi je sporočil, da mu je bilo sodelovanje odpovedano. To je edina informacija, ki sem jo prejela.
Naknadno sem iz medijev zasledila še, da je program SF spremenjen in da Oranžnega abonmaja ni več. V tej negotovi situaciji in ob odsotnosti komunikacije, iz razlogov epidemije in njenih posledic prvič v življenju sama odpovedujem sodelovanje.Moje prvo sodelovanje s SF sega več kot 45 let nazaj. Večina zgodb, ki so se zgodile v teh letih, ima poleg vidne in v glasbi slišne plati tudi plat, ki do javnosti ne pride. Osebnih doživljajev tokrat ne bom izpostavljala, se pa sprašujem, kaj pravzaprav pomeni naziv častnega člana oziroma častne članice SF. V zadnjih 18 letih sem namreč z Orkestrom SF nastopila le enkrat, in sicer na osebno željo in povabilo dirigenta takratnega koncerta. Po dolgoletni pavzi sem v začetku leta od prejšnjega vodstva prejela povabilo k sodelovanju. Povabilo sem sprejela, v želji, da svoje poustvarjanje še enkrat delim z našo publiko in da igram z domačimi glasbeniki. Komunikacija je bila na odlični ravni.
Ob menjavi vodstva pa se je odnos SF spet vrnil na stara pota. Prejšnjim direktorjem, ki so se do mene vedli vse prej kot častno, se je pridružil novi v. d. direktorja SF Matej Šarc, ki si ni vzel časa, da bi se z menoj pogovoril o novih okoliščinah in spremenjenem programu.Sama tako institucijo SF vidim kot sicer žlahtno vrtnico, ki pa so jo razžrli plesen, notranji in zunanji zajedavci in od katere je ostalo nekaj ovenelih cvetk, nedoraslih popkov, bolno listje in žal le vidno in slišno trnje. Tako me postaja sram, da sem častna članica ustanove, ki jo vodijo interni lobiji, lastni interesi in politicna ozadja, ki vladajo javnemu sektorju v kulturi.”
Irena Grafenauer