Dotik svetlobe kot združitev fotografije in haiku poezije


Usoda fotografa Hermana Čaterja je zelo nenavadna. Po poletu z jadralnim padalom (zmajem) je pristal na travniku, tam pa sta se nanj prisesala dva klopa, ki ju je sicer zatem odkril in odstranil, a je očitno njuna infekcija bila tako močna, da je letalec postal okužen, posledice pa so bile izjemno hude: ohromitev od pasu navzdol kot posledica klopnega meningoencefalitisa ter zatem najprej petletna intenzivna nega ali rehabilitacija v Laškem, ki se je zatem še nadaljevala v skupnih kar sedem oziroma osem let. Lahko si predstavljate, kakšna groza prevzame in navda človeka, ko spozna, da se je mimogrede okužil s tako strahotnimi posledicami.

Čater DSCN2804.jpg

Herman Čater v knjigarni Celjske Mohorjeve družbe, foto Marijan Zlobec

Herman Čater je na predstavitvi svoje knjige Dotik svetlobe, v kateri je zbral svoje fotografije s podobami iz narave in poezijo japonske pesnice Seiko Araki Geri v japonščini, slovenščini (prevod Tomaž Gerl) in angleščini ( Antony K. Čater), s spremnimi besedili dr. Marjete Ciglenečki in dr. Primoža Lampiča. Knjigo je izdala Celjska Mohorjeva družba.

Čeh DSCN2799.jpg

Aleš Čeh

Urednik pri CMD Aleš Čeh je knjigo predstavil v pogovoru z avtorjem in predstavitvijo fotografij s projekcijo na platno.

Najbolj opazna je bila Čaterjeva prepričljiva vztrajnost in prepričanje v uspeh rehabilitacije, optimizem in hkrati napredovanje s pomočjo fotografije in še posebej narave, saj je človek ali človeštvo le njen del. Ko je govoril o svoji okuženosti, je poudaril, da nevarnost klopov v Sloveniji pozna veliko ljudi, cepi pa se jih zelo malo. O svojih fotografskih mentorjih je še posebej omenil nestorja Stojana Kerblerja, pri katerem je zlasti poudaril poleg motivike še izjemen smisel za kompozicijo.

Čater DSCN2801

Herman Čater

Med svojimi številnimi knjigami je Herman Čater posebej predstavil še fotomonografijo Stanko o osamljenem domačinu iz Šentruperta. Spoznal ga je, ko je kolesaril in fotografiral kolesarske poti v občini Laško. Stanko ga je povabil v svojo hišo, staro petsto let. Vprašal ga je, če jo lahko fotografira, tako kot njega, in ker je Stanko privolil, je zlagoma nastalo dovolj fotografskega gradiva za knjigo. Stanko je sicer hodil v šolo in imel kar enajst otrok.

Na vprašanje Aleša Čeha, kje po svetu je bilo največ motivov za fotografiranje ali kje je bilo najlepše in najzanimivejše, je Herman Čater poleg seveda Slovenije omenil prostranstvo Sibirije, pa divjo Škotsko, valovito italijansko Toskano, skandinavsko Švedsko… O Sloveniji je rekel, da je čudovita, le videti jo je treba.

Ko je pripovedoval o svojih srečanjih s Stojanom Kerblerjem, je povedal, da je o njem pripravil in izdal posebno monografijo (2008).

Čeh DSCN2805

Herman Čater je posebej omenil in pojasnil še svoje srečanje in sodelovanje z japonsko pesnico Seiko Araki Gerl, ki živi v Celju in ima dva otroka. Pritegnila ga je njena haiku poezija,  sicer napisana v japonščini; v knjigi je objavljena v izvirniku ter v slovenskem in angleškem prevodu.

18294_Cater-Dotik_svetlobe_2020_naslovnica_splet.jpg

“Dotik svetlobe je poetološko-fotografsko delo, ki združuje pesmi japonske avtorice Seiko Araki Gerl in fotografije sve­tovno uveljavljenega slovenskega fotografa Hermana Čatra. Potopimo se v osupljive naravne kompozicije, prepletene z občasnimi motivi človeške arhitekture, ki jih vsebinsko do­polnjujejo poduhovljeni haikuji.

Najnovejša fotografska knjiga, ki jo je Herman Čater pri­pravil v sodelovanju s pesnico Seiko Araki Gerl, prinaša skoraj petdeset fotografij, ki združujejo naravne kompozicije in arhitekturne drobce, ki so kot podvrženi naravi, njeni brezkompromisni lepoti. Lirični drobci Seiko Araki Gerl, zapisani v formi bolj ali manj odprtega haikuja, pa dopol­njujejo zgodbo o naravi, človeku in iskanju duhovnosti.

»Narava ne pozna ravnih linij,« v enem izmed pesniških zapisov Seiko citira Gaudíja, katalonskega arhitekta. Na fotografijah se tako poglabljamo v izrazito dinamične motive: neskončne oblake, ki se pripravljajo na nevihto, neusmiljene valove in liste, ki jeseni neutolažljivo padajo z dreves. Fotografije in pesmi nam ostajajo kot zaznamki minulega časa. Ostajajo nam kot utrinki, ki so, če še enkrat citiramo Seiko, »kot bi se vse življenje / ustavilo«.”

Čeh DSCN2809.jpg

Herman Čater (rojstno ime Herman Viktor Čater), fotograf (r. 12. 8. 1941, Celje). Oče Ignac Čater, orodjar, mati Antonija Čater, r. Racman. Od 1955 do 1959 je obiskoval gimnazijo v Zemunu. Diplomiral je 1965 iz angleškega jezika in književnosti na Pedagoški akademiji v Beogradu. Od 1964 do 1967 je bil učitelj angleščine na osnovni šoli v Rimskih Toplicah, od 1967 do 1977 pa na Osnovni šoli Frana Kranjca v Polulah pri Celju. Od 1977 do 1991 je bil svetovalec za tuje jezike na Zavodu RS za šolstvo. Leta 1991 se je upokojil.

Stanko-flyer-02-p1-A5-1320x1867.jpg

Razstava v Londonu leta 2017

Leta 1985 je zbolel za klopnim meningoencefalitisom in ohromel od pasu navzgor. Po večletni rehabilitaciji je okreval in svojo izkušnjo opisal v knjigi Ne odreci se sanjam (2010). Pomembno vlogo pri rehabilitaciji je imela fotografija, s katero se intenzivneje ukvarja od keta 1996. Od leta 2002 je član Fotokluba Maribor, leta 2006 je soustanovil Društvo fotografov SVIT v Celju. Predava na temo fotografije ter vodi fotografske delavnice doma in v tujini.

Čeh DSCN2810

Je eden uspešnejših sodobnih ljubiteljskih fotografov v Sloveniji. Prvo znanje je prejel od očeta, fotografa samouka, pozneje se je strokovno izpopolnjeval na fotografskih delavnicah. Sprva se je posvečal analogni fotografiji in diapozitivom, od leta 2006 pa zgolj digitalni fotografiji. Med fotografskimi zvrstmi prevladujejo krajine in portreti, v manjši meri se je ukvarjal tudi z aktom.

Na številnih potovanjih je ustvaril vrsto krajinskih fotografij, pri čemer ga je pritegnila narava, ki jo je podal v različnih interpretacijah, od spokojne in veristične do skrivnostne in dinamične, celo nemirne narave ter v trenutkih pred viharjem. Pri tem se je osredotočal na igro svetlobnih učinkov, kontrastov med svetlobo in senco, barvnih skladij oz. kontrastov, na vodne odseve in vrtince, oblake, meglice, nagovarjala ga je mehkoba oblik v krajini in pogledi iz različnih zornih kotov, npr. od zgoraj, pri čemer jih je vrsto posnel med poleti z jadralnim padalom. Posamezne fotografije, zajete v širšem pogledu, razkrivajo občutenje narave, ki bi ga lahko vzporejali z romantičnim nazorom narave kot vseobsegajoče sile, ki zbuja strahospoštovanje in občudovanje, v manjših izrezih pa v ospredje prihajajo predvsem likovne zakonitosti krajin. Na posameznih fotografijah se izrisuje poduhovljen odnos do narave kot mistične sile. Sporočilnost njegovih fotografij apelira na varovanje planeta Zemlje, v katerem vidi lepoto in preko fotografij želi v gledalcih zbuditi zavest, da ga takšnega tudi ohranimo.

Najuspešnejša fotografska serija je Pozabljen (2008–2009), s katero se je predstavil na več razstavah doma in v tujini in ki mu je prinesla mednarodno prepoznavnost. Glavni protagonist je bil starec Stanko, ki ga je zajel v samoti njegovega revnega doma v hribovitem svetu Šentruperta pri Laškem. Brez uporabe pripomočkov je večina fotografij nastala ob naravni svetlobi v temačni notranjščini domačije, kjer je portretiranca zajel pri vsakdanjih opravilih, sproščenem druženju ob kozarčku, pri molitvi, nastalo je tudi več tihožitij skromnega inventarja. V fotografijah je zajel večplastni portret ostarelega gospodarja in sveta, ki izginja.

Med portreti izstopajo portreti fotografa Stojana Kerblerja, Čatrovega mentorja, ki so nastajali ob različnih priložnostih. Gre za najobsežnejšo serijo Kerblerjevih portretov, objavljena je bila v fotografski knjigi Stojan Kerbler (2008).

Izdal je več fotografskih knjig (Krajine, 2006; Sibirija, 2007; Alineje, 2007; Okruški časa, 2007 – zadnji dve skupaj z Juretom Kravanjo; Sky light, severna Škotska, 2012; Stanko, 2013; Jajce, zgodovinski, kulturni in naravni biser, 2014) in s fotografijami opremil knjige drugih avtorjev (Seiko Araki Gerl: Šiv življenja, 2010; zbirko ljudskih pesmi Jaz pa brez pesmi živeti ne morem, 2018; Seiko Araki Gerl: Dotik svetlobe, 2020). Njegovo delo je bilo predstavljeno v več tujih umetnostnih publikacijah, kot sta npr. New York Arts Magazine (2013) in Internationale Kunst heute (2014–18).

Je inštruktor letenja z jadralnim padalom in shiatsu terapije. Vodi delavnice Zdrav način življenja, katerih program je zasnoval na osnovi svojih zdravstvenih izkušenj. Posveča se tudi lokostrelstvu.

Prejel je številne nagrade doma in v tujini, med najpomembnejše sodijo dvakrat prva nagrada na mednarodni razstavi v Stuttgartu (2006 in 2007), 2008 mu je Fotografska zveza Slovenije podelila naslov mojstra fotografije, mednarodna fotografska zveza za fotografsko umetnost FIAP pa naziv AFIAP (Artist FIAP) in 2010 naziv EFIAP (Excellence FIAP) ter 2012 MFIAP (Master FIAP). 2009 je prejel Grand prix na FIAP razstavi v Zagrebu, 2009 štiri zlate medalje na 13. FIAP razstavi Gran tour delle Colline v Italiji, 2009 nagrado In Spotlight ameriške fotografske revije Black & White za kolekcijo portretne fotografije, 2010 Merit award iste revije, 2010 zlato medaljo na FIAP salonu na Cipru, 2010 zlato medaljo in Grand prix na FIAP salonu v Abu Dhabiju, 2010 posebno nagrado na Photographic Salon of Japan v Tokiu, 2013 nagrado Janeza Puharja, 2013 zlato medaljo in značko za najboljšega fotografa na FIAP razstavi v Španiji, 2014 zlato in srebrno medaljo na MIFA (Moscow International Foto Awards) v Moskvi za fotografsko knjigo Stanko, 2015 v Montevideu naslov najboljši fotograf leta. (Iz Slovenske biografije).

Marijan Zlobec


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

%d bloggers like this: