Jonas Kaufmann s kar petimi dodatki

S koncertom slavnega nemškega tenorista Jonasa Kaufmanna s Simfoniki RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Jochena Riederja na Kongresnem trgu se je praktično izpolnil napovedani program 68. Ljubljana Festivala. Res da je do konca še nekaj gostovanj, med njimi iz Zagreba in Milana, a je upati, da ne bo prišlo do zapletov, o čemer pa na včerajšnji tiskovni konferenci direktorja in umetniškega vodje Festivala Ljubljana Darka Brleka nismo slišali te možnosti, še posebej glede prihoda Zagrebčanov z opereto Grofica Marica.

Jonas Kaufmann na Kongresnem trgu, fotografije Marijan Zlobec

Na koncertu Jonasa Kaufmanna je vladalo prav tako operno vzdušje kot pred dobrim tednom na koncertu Ane Netrebko in Jusifa Ejvazova, le da je bilo takrat vreme bistveno slabše, medtem ko je bil pevec tokrat na odru sam in je nanj padla vsa teža in odgovornost nastopanja na odprtem prostoru.

Simfoniki RTV Slovenija

Primerjalno se je izkazalo, da je bil tokrat oder drugače pripravljen, brez zadnje stene, se pravi z odpretim ozadjem, kar pa ni vplivalo na akustiko, ker se je nasploh na vseh letošnjih koncertih izkazalo, da je prišlo do izboljšav glede ozvočenja, a to samo po sebi ne more vplivati na kvaliteto igranja orkestrov. V enem tednu smo lahko slišali vse tri ljubljanske orkestre; filharmoničnega, opernega in radijskega. To je nekaj izjemnega in s pretežno mladimi glasbeniki vliva veliko upanje za naprej. Pri vseh treh orkestrih je bila opazna velika želja po nastopanju, vnema in trud, angažma, kar pa je logično, saj nimaš vsak dan na odru svetovnih opernih zvezd. Medtem ko so filharmoniki in simfoniki nastopili v svoji redni zasedbi, pa sem opazil v opernem orkestru več mladih substitutov, tako da je zahtevni Nabucco zazvenel bolj polno in je bila predstava s tem kvalitetnejša.

La fleur que tu m’avais jetée, Dans ma prison m’était restée

Kot smo videli po reakcijah nastopajočih na odru, so se vsi trije solisti (Netrebko, Ejvazov, Kaufmann) svojima orkestroma iz srca zahvaljevali, ustne pohvale pa smo slišali tudi na obeh tiskovnih konferencah. Ta nekoliko neobičajno začetek je kot pomisel v kontekstu usode financiranja slovenske kulture in še posebej RTV Slovenija, ki bi z rezom sredstev po političnih odločitvah postavilo pod vprašaj obstoj vseh ansamblov (Simfoniki, Big Band, Mladinski in Otroški zbor…).

Uvertura k Bellinijevi operi Norma

V tem kontekstu ni bilo neopazno, da na festivalske prireditve ni prišel noben politik, niti iz kulturnih vrst. Oni so tako zaverovani v svojo veličino in še bolj v odločanje o milijonih javnih sredstev, da te je lahko samo strah, kaj vse se še lahko zgodi proti kulturi, ne glede na onih 10,5 milijard obljubljenih sredstev EU. Če vidiš in dobiš znova in znova potrditev, da slovenskih politikov kultura absolutno ne zanima, zlahka potegneš sklep, da v bistvu delujejo proti slovenstvu, katerega temeljni pogoj je ravno kulturna identiteta.

Dirigent Jochen Rieder

Kolikokrat sem v Salzburgu videl ne le avstrijske vrhunske politike (predsednike, kanclerje), ampak tudi tuje, kot kanclerja Helmutha Köhla ali vsako leto Angelo Merkel, pa francoskega predsednika Emmanuela Macrona, belgijsko kraljico Mathilde, celo srbskega predsednika Zorana Đinđića, ki so ga naslednje leto v Beogradu ustrelili.

Mamma, quel vino è generoso

Ta uvod je skorajda nujen, ker te članke berejo po svetu, avtomatični prevajalnik pa omogoča, da so teksti v slovenščini, kot sem en svoj tekst preveril v Mehiki, dosegljivi v desetinah in desetinah jezikov; samo nastaviš in izbereš jezik, potem pa klikneš na prevedi. (Pa ni treba, da si iz tajnih služb).

Intermezzo iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana

Simfoniki RTV Slovenija so za uvod zaigrali uverturo k Bellinijevi operi Norma; čisto, a malo preplaho, nedramatično in pretiho, brez intenzivnega naboja, ki bi napovedoval bolj pričakovan, če že ne kar slavnostni nastop Jonasa Kaufmanna v nadaljevanju. Orkester se je tako bolj izkazal že v Danse Bohème iz Carmen Suite št. 2 v aranžmaju Ernesta Guirauda in potem vzdržal visok koncertni nivo še v Intermezzu iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana. Oba orkestrska nastopa sta bila povezana s Kaufmannovim izborom arij iz Carmen in Cavallerie rusticane.

Recondita armonia Di belleze diverse!

Jonas Kaufmann je svoj nastop začel s Puccinijevo arijo Cavaradossija Recondita armonia iz opere Tosca. Arija, ki obvladuje prvo dejanje, se začne z briljantnimi orkestrskimi pasažami, še posebej pihal, je bila zelo primerna za uvod, saj opeva nedoumljivo ali skrivnostno harmonijo, pevcu pa takoj omogoča prepoznanje tako glasovne in odrske situacije, v Ljubljani kajpada ambienta na Kongresnem trgu, kot izraznost, dinamiko, fraziranje, višine, dramatični naboj in vzpostavitev dialoga s poslušalci, ne le v sedežnem delu trga, ampak tudi onimi, ki so stali ob parkovni ograji in za parterjem proti Uršulinski cerkvi. Od tu je prihajal takojšen glasni sprejem in odziv.

Radost z odra

Po omenjenem odlomku iz Carmen Suite je bilo logično pričakovanje, da bo Kaufmann zapel arijo La fleur que tu m’avais jetée, Dans ma prison m’était restée. Kaufmann je kot Don José arijo ponotranjil; uvodoma naredil monološko izpovedno, hrepenenjsko, potem pa z naraščajočo dramatičnostjo prešel – v operni predstavi sicer prisotni, a tihi Carmen, – v očitajočo držo, ne da bi dojel, kako je z njegovo ljubeznijo do Carmen v resnici. Še bolj pa, kako je z “njeno”. Seveda je v sami operni predstavi igralsko zelo prepričljiv, tu pa je bil interpretativno vendarle bolj omejen.

Ah tout est bien fini … o souverain ô juge ô père

Na Kongresnem trgu smo imeli v dobrem tednu dni priložnost poslušati dve izvedbi iste Turiddujeve arije Mamma, quel vino è generoso iz Mascagnijeve opere Cavalleria rusticana; še več, tudi dve interpretaciji Intermezza. Primerjava bi pokazala, da je bil orkester Slovenske filharmonije v Intermezzu boljši od Simfonikov RTV Slovenija, tenorist Jonas Kaufmann pa boljši od Jusifa Ejvazova. A to ne pove veliko, kajti ta ambientalni in hkrati usodnosti trenutek v operi terja še več dramatičnosti, kot smo jo doživljali obakrat. To je konec vsega, zlasti pa življenja. Tu ne more pomagati niti mama, niti ni mogoče popraviti poprejšnjih dejanj. Turiddu je Santuzzo zapustil in se vrnil k nekdanji ljubezni – Loli, ki pa se je medtem že omožila z Alfiom, a ga vara, Santuzza pa vse to ve… In se maščuje, tako kot znajo le ženske – Alfiu vse pove. Ta verizem v operni enodejanki je pri Mascagniju, ki je bil sicer prepričan fašist, izjemno uspel; v vsem, v glasu, dramatiki, orkestrski spremljavi, ki terja izjemnost, da ne rečem briljantnost… Tu v interpretaciji ni omejitev; znaš in zmoreš, kolikor si sposobnem, pa tudi, kakršna sta dirigent in solist. Še so bile rezerve ali rahla zadržanost; bolj bi krivdo položil v interpretacijo dirigenta, a bi tudi od Kaufmanna pričakoval več usodnostnega glasovnega nastavka, pa tudi gestikulacije, ki je bila preskromna.

Un di all azzurro spazio

Jules Massenet je bil v nadaljevanju, – po Verdijevi uverturi k operi Moč usode, ki je bila precej monotona, tako da bi težko doživel kakšen preblisk “usodnosti”, – zastopan z arijo Rodrigua Ah! Tout est bien fini – O Souverain, iz opere Le Cid, ki se po uvodni naraciji glasovno razvije bolj v drugem delu, v ponovitvi melodije in na dramatičnem koncu, kjer je končnica ali izpeljava odvisna od pevčevega trenutnega razpoloženja. Kaufmann je bil nekako srednjega dometa, prav tako s preskromno dramatično držo, s katero bi podpiral vsebino petega.

Nessun dorma

Simfoniki so zaigrali zelo redko slišano (ali pa nikoli) Le dernier sommeil de la Vierge iz oratorija Le Vierge Julesa Masseneta in prav tako redko izvajan Intermezzo iz Puccinijeve opere Sestra Angelika (iz trilogije – Il trittico opernih enodejank: Plašč, Suor Angelica, Gianni Schicci). V prvem delu je izstopal solo violončelo in nasploh duhovna vsebina: o zadnjem spanju Marije Device, prav tako pa seveda še v sestri ali nuni Angeliki, ki si želi združitve z mrtvim sinom v nebesih, potem ko je zaužila strup, in prosi Mater Božjo, naj jo blagoslovi in odpusti. Ta izrazito duhovna vsebina je bila morda manj primerna za izvedbo na odprtem in širokem avditoriju, hkrati pa manj razumljena in predstavljiva. Nasploh pa se je v orkestru ves večer slišalo več odličnih solov, od angleškega roga, klarineta, flavte, harfe, violončela do zelo avtonomnega in prepričljivega vodstva koncertnega mojstra Benjamina Ziervogla.

Konec koncerta in nov začetek

Jonas Kaufmann je izbral še znano arijo Andrea Cheniera Un dì all’azzurro spazio, guardai profondo iz opere Andrea Chenier Umberta Giordana. Tudi tu prevladuje verizem in nasploh karakterizira samo osebnost naslovnega opernega junaka, sicer pesnika v političnem, družbeno – kritičnem, narodnem (divinamente bella, o patria mia) in hkrati osebnem, ljubezenskem okolju. V “firmamentu” je Kaufmann dosegel prvi vrh v interpretraciji, potem pa je dramatičnost še stopnjeval, a bi potreboval še več akcentov v orkestrski spremljavi, ki bi tenoristu pomagala k večji prepoznavnosti in celovitosti ter morda predstavljala vrh celotnega koncerta. A tu bi najprej dirigent Jochen Rieder moral biti močnejši in suverenejši, tako pa je v bistvu ves večer bil bolj spremljevalec kot kreator.

Vino za nastopajoča gosta iz Nemčije

Če bi rekel, da je bila zadnja arija Nessun dorma iz Puccinijeve opere Turandot najbolj “paradna”, bi lahko takoj zaključil, da konec pač mora biti efekten. Kaufmann je ves večer pokazal, da poje, ne pa se dere, kot to počno nekateri drugi tenoristi, ki mislijo, da so tem boljši, čim glasneje pojejo in držijo glas do neskončnosti “Vincerò! Vinceròooooo!” Tu smo dočakali bolj “zmernost”.

Puccini (Tosca) v dodatku

V nadaljevanju, ker se nam je zdel koncert prekratek, glede na dovoljenih 100 minut brez pavze, smo dočakali kar pet dodatkov, pri čemer je pri napolitanskih (Non ti scorda di me Ernesta De Curtisa in Core ‘ngrato (Catari, Catari) Salvatoreja Cardilla možnosti veliko, odvisno od poudarka in razpoloženja, predvsem iskrenih emocij, ki jih je bilo v nastopu Jonasa Kaufmanna obilo. Potem je Kaufmann izbral še arijo E Lucevan le Stelle iz Tosce, pa iz nemškega operetnega sveta; Du bist die Welt für mich (Ti si zame svet) Richarda Tauberja iz operete Der singende Traum (Pevske sanje) in že kar legendarno Dein ist mein ganzes Herz (Ti, ti si moje vse) iz Leharjeve Dežele smehljaja. Prelepo darilo za zelo hvaležno občinstvo.

Dirigent in tenorist

Povsod je ljubezen, ki lahko rekli, a ima tisoč obrazov. Kateri obraz jo je razdajal z odra, smo slišali in videli vsi; Kaufmann je neverjetno pozitiven, smehljajoč se, bolj mediteranski kot germanski, sicer pa je Bavarec (in kot veste, a to ni za javnost, sega do Münchna sam Balkan in z njim Mediteran).

Non ti scorda di me

Koncertni mojster Benjamin Ziervogel 

Globok priklon

Marijan Zlobec