Slovenska umetnika, ki živita in delujeta na Dunaju, Eva Petrič in Marko Lipuš, sta se junija v Galeriji Photon predstavila vsak s svojim novejšim samostojnim projektom. Sredi poletja pa se je njuna razstava preseli v Galerijo Simulaker v Novo mesto, kjer bo odprta do 29. avgusta.
Eva Petrič v Novem mestu, vse fotografije Marijan Zlobec
Novo mesto ima spričo močnega gospodarskega razvoja velike možnosti tudi na področju kulture. Dobili so koncertno dvorano, Jakčev dom, Dolenjsko galerijo, športno dvorano, izvirno domačijo Pina in Pie Mlakar kot muzej slovenskega baleta, deluje Anton Podbevšek teater, čez štirinajst dni načrtujejo obsežno počastitev stoletnice Novomeške pomladi, kot najbolj avantgardnega umetniškega gibanja ne le v Sloveniji, ampak daleč v mednarodni prostor, če pomislimo, da je bil Bauhaus v Weimarju ustanovljen le leto poprej, leta 1919. O tem bo treba še veliko povedati. Iz Novega mesta se je del gibanja preselil v Jakopičev paviljon v Ljubljano, kar je bila pomembna odločitev samega Riharda Jakopiča, da je z razstavo v svojem paviljonu sprovociral malomeščansko Ljubljano.
Današnji čas je s tovrstnimi umetniškimi “provokacijami” bolj skop, pa ne zato, ker jih ne bi bilo, ampak ker je izjemno odprt in ga zlepa kaj ne spravi iz tira. Razvoj svobode v sto letih je kljub vsem tragedijam, svetovnim vojnam, diktaturam, političnemu nasilju vseh možnih oblik, ustvarjalno nedotakljiv, opogumljen, raziskovalen, inovativen, medkulturen in miltimedijski. Gre v korak z razvojem znanosti in tehnologije, digitalizacije sveta, raziskovanj medicine in vesolja.
Nobene možnosti ni, da se umetnost ne bi zgledovala po znanosti ali njene izsledke in odkritja na svoj način ne sprejela tako v ustvarjalne koncepte in rezultate, kot v miselni proces.
Novomeška Galerija Simulaker deluje v Vrhovčevi ulici, poimenovani po znamenitem novomeškemn zgodovinarju Ivanu Vrhovcu, avtorju knjige Zgodovina Novega mesta. Galerija deluje v okviru zavoda LokalPatriot že petnajst let, sam zavod pa je star dvajset let. Hiša je bila nekdanja novomeška ali že avstro-ogrska konjušnica.
V instalaciji Uspavanka za drone se avtorica Eva Petrič sprašuje, ali obstaja nekaj zavestno nezaznavnega? Avtoričin namen je omogočiti »slišati sliko in videti zvok«. V ta namen je uporabila fotografije iz serije Uspavanka (Lullaby) v različnih izvedbah in medijih ter zvok z naslovom Uspavanka za drone (Drone Lullaby), ki v prostoru ustvarja občutke “videnja zvoka” in “slišanja slike”.
Vsako delo na novomeški razstavi je opremljeno z zvočnim senzorjem, ki ob približanju vklopi Uspavanko za drone. Ta je originalno nastala v performansu Laurie Anderson pred Evinim Kolektivnim srcem v katedrali St. John the Divine v New Yorku maja lani. V performansu, ki je trajal pet ur, je bilo pred srcem postavljenih sedem kitar Lou Reeda (pokojni mož Laurie Anderson) in droni so v katedrali ustvarjali zvok. Eva Petrič je Laurie Anderson prosila za del tega ustvarjenega zvoka. 17 minut trajajoči odlomek je očlovečila tako, da mu je dodala svoj glas. Iz tega zvoka je nato izrezala celoto v enominutne dele in vsak od teh delov je v enem od senzorjev na razstavi. Ti se potem oglasijo v “zboru”, ki ga dirigirajo obiskovalci med gibanjem po razstavi. Več kot jih je, močnejši in raznovrstnejši je “zborovski glas”.
Vrhunec je njen kolaž iz graviranega pleksi stekla, v katerega je projicirala svoje fotografije, in sicer tako, da jih lahko spreminja glede na velikost in lego stene, torej je vsakokrat “slika” lahko drugačne.
Eva Petrič in kurator razstave Adrijan Praznik
Marijan Zlobec