Svet slovenskih organizacij v Trstu in Gorici je objavil tiskovno sporočilo Gradimo za povezovanje in opuščajmo, kar razdvaja, s čimer odgovarja na nekatere protislovenske dogodke v javnosti, še posebej na dan novega tržaškega občinskega praznika in pred bližnjim srečanjem predsednikov Italije in Slovenije v Trstu, ko naj bi Republika Italija Slovencem vrnila v celoti Narodni dom v samo svoje upravljanje.
Spomenik pri bazoviški fojbi, foto Wikipedija
“Svet slovenskih organizacij z zaskrbljenostjo gleda na novo mazaško akcijo na pročelju Kulturnega doma v Boljuncu. V tem smislu krovna organizacija Slovencev v Italiji poziva naj se za dobro Tržaške in celotne dežele Furlanije Julijske krajine pozornost in prizadevanja usmerita v projekte, ki imajo kot cilj izgradnjo skupne in strpne prihodnosti v dobrobit mlajšim generacijam. Zgodovino so namreč že napisali in popisali zgodovinarji, o čemer priča skupno poročilo mešane kulturno-zgodovinske komisije italijanskih in slovenskih zgodovinarjev iz leta 2000. Za sedanjost in prihodnost pa smo odgovorni vsi skupaj, ki prebivamo v tem prostoru.
V prihodnjih tednih bomo priča pomembnim dogodkom, ki se bodo s svetlimi črkami zapisali v našo stvarnost. Ti dogodki bodo odraz skupnega sodelovanja med različnimi jezikovnimi komponentami mesta in dveh sosednjih držav. Slovenci in Italijani smo v tem prostoru poklicani, da skupno sobivamo in sodelujemo. K temu sta prav tako poklicani Slovenija in Italija, za kateri predstavlja visoka raven zaščite jezikovnih manjšin glavno osnovo za uspešno in perspektivno sodelovanje v sklopu skupnega evropskega prostora.”
Kaj se je že dogajalo v zadnjih dneh v Trstu, je razvidno iz več člankov v Primorskem dnevniku. Največ polemik je okrog samega občinskega praznika in njegove vsebine, potem glede obiska obeh predsednikov bazoviške fojbe, ki ostaja po mnenju zgodovinarjev lažen prostor italijanskih žrtev; če že Italijani nekaj trdijo in krivdo naprtijo Jugoslavijo, zakaj fojbe ne odprejo in očistijo, pa da vidimo, kaj je res. Ko sem zapisal naj bi vrnili, sem mislil na dejansko stanje Narodnega doma, ki na dan 13. julija 2020 še ne bo prazen, preselitev šole za prevajalce in tolmače pa bo padla na tržaško občino, ki se ji nikamor ne bo mudilo, da bi šoli zagotovila nove prostore, o čemer piše celo Il Piccolo. Manifestacija je eno, dejansko stanje pa drugo.
Italijanska stran je očitno pogojevala srečanje obeh predsednikov, če že gresta v Narodni dom, ki so ga fašisti pred sto leti do tal požgali, še k bazoviški fojbi, tako da se stvari “izravnajo”.
Nobenega dvoma ni, da bo medijska pokritost stranskega dogodka, to je obisk fojbe, veliko večja, kot bo v Italiji objavljena informacija o požigu osrednje slovenske zamejske kulturne dvorane, delo arhitekta Maksa Fabianija in z vitraži nad vhodnimi vrati slavnega avstrijskega umetnika Kolomana Moserja.
Požig Narodnega doma je odmeval po vsej Italji, Jugoslaviji oziroma takrat kraljevini SHS, pa tudi po Evropi. Vsi so požig napadli in zahtevali sankcije. Vodja požigalcev, fašist Francesco Giunta, ki je dve leti kasneje sodeloval še pri fašistični zasedbi Reke, pa je kasneje prejel Mussolinijevo odlikovanje. Leta 1943 se je zlasti izkazal s svojo fašistično brutalnostjo v Dalmaciji. Po padcu fašistične Italije septembra 1943 in kaznovanju Mussolinija na begu v Švico, ko so ga zajeli tako italijanski komunisti kot socialisti, pa se je priključil nadaljevanju fašistične Socialne republike ob Gardskem jezeru. Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija na čelu s predsednikom Titom zahtevala od Italije, pa tudi zaveznikov, izročitev italijanskih fašistov, zločincev v času fašizma, da bi jim sodili zaradi vojnih zločinov, vendar pa do tega ni prišlo.
Ali bosta predsednika ob svojem obisku Narodnega doma v Trstu spregovorila o neštetih zločinih fašistov vse od leta 1920 dalje, italijanski predsednik pa se še izrecno opravičil slovenskemu narodu in še posebej Slovencem v Trstu, ali pa bo jedro srečanja in slavja prenešeno k fojbi, kjer zanesljivo ne bo manjkalo besed o jugoslovanskih zločinih nad nedolžnimi Italijani. In bo slovenski predsednik moral požirati sline.
“Še so žive priče, ki so videle tržaške fašiste, ko so med vojno metali v bazoviško premogovno jamo partizane in njihove aktiviste, ne pa partizanov, ki naj bi vanjo metali Italijane. Lahko si pogledate angleške dokumente o čiščenju te jame pri Bazovici po odhodu partizanov iz Trsta. Če bi v tej nekdanji rudniški jami našli veliko trupel, ne pa posmrtnih ostankov sedmih antifašistov, petih nemških vojakov in enega italijanskega vojnega zločinca, je zahodni zavezniki kasneje zagotovo ne bi spremenili v jamo za deponijo svojih odpadkov in mestnih smeti. Lahko si ogledate tudi dokumente o ponovnem čiščenju te jame, ki so v arhivih. Objavljeni so tudi v knjigi Miloša Ivančiča z naslovom Fojba laži.
Sedaj je na tej rudniški jami ogromen spomenik tisočim domnevnim infojbiranim z »muzejem« propagandnega gradiva. Ampak kje so ta trupla, 500 kubičnih metrov trupel, kot je napisano na spomeniku? Pa če bi vse s strani partizanov ubite po vojni in umrle v ujetništvu do 12. junija 1945, ki so tedaj imeli stalno bivališče v sedanji tržaški pokrajini in nekdanji goriški pokrajini, zakopali v bazoviški rov, bi ne dosegli števila domnevnih žrtev v njem.” (Odlomek iz Odprtega pisma Ustavimo italijansko spreobračanje zgodovine in zahtevajmo odprtje bazoviškega premogovnika Marjete Manfreda in drugih v Delu 14. marca 2020). Pismo je bilo naslovljeno na slovensko vlado in slovenskega predsednika.
Marijan Zlobec