Med možnimi kandidati za ministre v bodoči vladi izvoljenega predsednika Janeza Janše se pojavlja ime Damjana Damjanoviča, nekdanjega direktorja Slovenske filharmonije. Kaj to pomeni za slovensko kulturo v prihodnje, si ni težko predstavljati: možen padec iz slabega na še slabše.
Damjan Damjanovič, foto Govori se
Ko kulturi kaže malenkost bolje, se stvari hitro spremenijo in vse se nekako vrti v krogu ali začenja znova. Slovenska kultura potrebuje ministra kot graditeljskega ustvarjalca širokega obzorja, razgledanosti po vseh področjih ali sektorjih, poznavanje kulturnih ustanov ali javnih zavodov, zakonov, že uveljavljenih ali potekajočih programov, še posebej na mednarodni ravni, ko mora minister suvereno predstavljati državo.
Kultura je v novi državi z ministri pravzaprav vedno imela smolo. Razen Rudija Šelige nihče ni bil sposoben zasnovati, kaj šele napisati Nacionalni kulturni program. V zadnjih letih se je o njem spet govorilo, a brez uspehov in kakšne konkretne Šeligove “nadaljevanke”.
Minister mora v vladi nenehno zahtevati več denarja za kulturo, to znati utemeljiti, na drugi strani pa vedeti, komu ga daje in za kakšne programe.
Če rečem, da je razpisov veliko in prijav nanje vedno bistveno več, kot je denarja, je nov minister tako rekoč vsaj na začetku zgolj izpolnjevalec že zatečenega stanja ali za čas, ko stvari pravno veljajo.
Pomembneje pa je, kaj je sposoben narediti sam kot oblikovalec in izvajalec nacionalne kulturne politike, kako jo vidi, osmišlja, ji omogoča ustvarjalnost in svobodo.
Desna politična opcija je doslej imela več ministrov, med njimi so bili sami doktorji znanosti, a bi težko rekel, da so se na svojem političnem položaju dobro znašli in svoj ministrski posel opravili s prepoznavno in za širok kulturni prostor pozitivno odmevnostjo. Priljubljen ni bil nihče. Kaj vse se je dogajalo od prvega kulturnega ministra dr. Andreja Capudra, ki je v svojem govoru v Stični tako rekoč zaukazal:”Ora et labora!” (Moli in delaj). bi bilo več kot dovolj za debelo knjigo. Dr. Janez Dular je bil bolj zasilni izhod v času priprav na veliko Plečnikovo razstavo v Pragi. Koliko protestov je doživel minister dr. Žiga Turk, ki je bil hkrati še minister za znanost, izobraževanje in šport, bi težko preštel. Še najbolje jo je zvozil dr. Vasko Simoniti.
Ali se v tej luči in kronologiji ministrov desne opcije Damjan Damjanovič kaže kot možen korak naprej ali nazaj, verjamem, da ste odgovor uganili sami.
Ker pa so stvari še odprte, je možen še kak popravek na bolje, bi sklenil bolj z dvomom kot optimizmom.
https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/12/05/moznost-damjanovicevega-in-lajovcevega-prezivetja-v-sf-je-zelo-majhna/
https://marijanzlobec.wordpress.com/2017/02/21/damjan-damjanovic-tozi-ministrstvo-za-kulturo/
Marijan Zlobec