Mehiške cerkve so bogato okrašene, a je vernikov malo

Mehika slovi kot katoliška država, zato ne preseneča, da so zgradili ogromno cerkva. Gradnja se je začela seveda šele z lahko bi rekli nasilnim pokristjanjevanjem domačega ali izvornega prebivalstva. V Muzeju Templo Mayor je na ogled stenski prikaz ljudstev in jezikov, ki jih je avtohtono prebivalstvo govorilo. Teh je bilo nad šestdeset.

Sedanja podoba katedrale v Ciudad de Mexico, vse fotografije Marijan Zlobec

Na ploščadi piramide Luna pa sem videl mladeniča, ki je tam molil. Prinos krščanstva v novi svet je bil za tamkajšnje ljudstvo nekaj povsem tujega in na silo vsiljenega, vprašanje pa je, kakšna je bila sploh sposobnost dojemanja tako vere kot evangelija nekomu, ki ni znal ne brati ne pisati ter je živel v popolnoma drugačnem svetu.

Presenečata monumentalnost in razkošnost

Kako so si znali predstavljati in še bolj verovati v nekaj, kar jim je bilo miselno zelo daleč, skrivnostno, nedojemljivo, novo, brez tradicije in domače ter javne cerkvene vzgoje ? Z današnjega vidika je bil to popoln kaos, seveda povezan z nasiljem, če se izrazim milo. Nekatere templje ali piramide, kot Templo Mayor, so španski osvajalci porušili in z njegovim materialom sezidali katedralo v Ciudad de Mexico.

Več kot v sami Španiji ali vsaj enako ?

Tu pa spet ni šlo tako lahko, saj ta kadedrala, ki je dobila kasneje še večje dimenzije, kaže na vrhunskost gradnje in opreme, stilnih orientacij, še posebno mehiškega baroka, mojstrstvo obrtnih delavnic, oblikovanj lesa in kamna, ki je po izzivu, znanju in izpovedi daleč presegalo poprejšnje izkušnje ali bolj moderno rečemo standarde.

Evropski kriterij oblikovanja katedrale je ostal in bil uresničen na najvišji ravni

V Mehiki je bilo gotovo še pred prihodom Špancev veliko strokovnjakov vseh vrst, znanj in poklicev, a povsem drugačnih usmeritev kot v Evropi, ki je za vsak svoj stil potrebovala čas in razvoj, tu pa se zdi, kot da so vsi prinesli ali uporabili znanje s takojšnjo celovitostjo sposobnosti gradnje od začetka do končnega cilja, ki je bil dosežen.

Stranska cerkev v sklopu katedrale

Prva razvita civilizacija na področju današnje Mehike je bila azteška, ki jo je med letoma 1519 in 1521 uničil španski konkvistador Hernán Cortés. Njihovo prvotno ime je bilo Méxica (beri mešika – od tod ime Mehika) ali Trnochea (od imena njihove prestolnice Tenochtitlán. Na območje Mehiškega višavja so prišli iz severa in se v 13. stoletju naselili v Mehiško dolino. Lokacijo jim je pokazalo navodilo njihovih bogov, naj se naselijo tam, kjer bodo videli na kaktusu sedečega orla žreti kačo. To je bilo na otoku v jezeru Texcoco. Do 16. stoletja so osvojili ozemlja od Mehiškega zaliva do Tihega oceana, na severu do puščave in na jugu do Majev. Za Azteke je značilna vera, ki zahteva žrtvovanje ljudi. Bili so učinkoviti pri gradnji plavajočih umetnih vrtov chinampas, imeli so učinkovito trgovsko mrežo in sistem davčne uprave. Imeli so razvito gradbeništvo, astronomijo, poljedelstvo in umetnost. Niso pa poznali kolesa i ne pisave.

Za glavno ladjo katedrale je še en oltar kot v samostojni cerkvi

Španski osvajalec Hernán Cortés se je leta 1519 v spremstvu kakih 500 oboroženih mož odpravil v osrednjo Mehiko po tem, ko so Španci že osvojili Jukatan in si začeli podrejati Maje.

Stranski pogled na orgle v katedrali

23. oktobra 1518 je Cortez pričel z ekspedicijo na mehiško obalo, da bi začeli trgovinske odnose z avtohtonimi obalnimi plemeni, kljub nasprotovanju španskega guvernerja Velázqueza, ki je imel sedež na Kubi in kasnejšim sporom s poveljniki, ki jih je poslal, da bi Cortesa zamenjali.

K turističnemu obisku piramid spada na koncu še ogled slavne Marije Gvadalupske ob vhodu v Ciudad de Mexico

Ko so dosegli Tenochtítlan (sedaj Ciudad de Mexico) je Cortes osupnil ob pogledu na veliko mesto s številnimi palačami, templji in širokimi ulicami. Ob prihodu v mesto 8. novembra 1519 ga je prišel pozdravit sam veliki azteški kralj Montezuma II. Azteki so namreč na osnovi nekaterih dogodkov, ki so se zgodili v tem času, verjeli, da je prišel bog Quetzalcoatl. Obiskovalce je kraljevsko pogostil, Cortes pa ga je izdal, vtaknil v zapor in pobil na stotine azteških plemičev. Osupli nad dogajanjem so azteški voditelji leta 1520, ko je bil Cortes odsoten, organizirali upor. Mnogo Špancev je padlo, vendar je Cortes proti Aztekom naščuval njihove zatirane sosede. Montezuma je bil ubit, Tenochtitlan uničen, Cortes pa je postal guverner Mehike. Dokončna zmaga je bila razglašena 13. avgusta 1521.

Stara cerkev Marije Gvadalupske

Propad azteškega imperija je bil pomemben mejnik pri oblikovanju Nove Španije, ki je bila ustanovljena s strani španske krone do leta 1535. Do začetka devetnajstega stoletja je bila Mehika španska kolonija.

Nova moderna bazilika Guadalupske Marije

Svet Indije je bil ustanovljen leta 1524. Leta 1535 je cesar in španski kralj Karel V. imenoval Antonia de Mendozo za prvega podkralja Nove Španije. Ime Nova Španija je predlagal Cortés in ga kasneje uradno potrdil tudi Mendoza. Svet Indije je bil ustanovljen z namenom pridobivanja bogastva za špansko krono in spreobračanje domačinov v krščansko vero. Obstoječi fevdalni sistem so nadomestili s fevdalnim sistemom Španije, prilagojenem predšpanski tradiciji. V naslednjih treh stoletjih kolonialne vladavine se je manj kot 700.000 Špancev, večina je bila moških, naselilo v Mehiki. Naseljenci so se poročali z avtohtonimi ženskami in nastali so potomci Mestici, ki danes predstavljajo večino prebivalstva Mehike.

Nevesta pred cerkveno poroko

Padec Tenochtitlana se običajno omenja kot glavno epizodo v procesu osvajanja Srednje Amerike. Vendar pa je bil ta proces veliko bolj zapleten in daljši od treh let. Trajalo je skoraj 60 let vojn, da so Španci zatrli upor indijanskega prebivalstva v Srednji Ameriki.

Marija v stari cerkvi

Španci so ekspedicije poslali še proti severu v regijo La Gran Chichimeca. Boje z domačini je vodil leta 1540 slavni konkvistador Pedro de Alvarado. Leta 1546 so španske oblasti odkrile srebro v regiji Zacatecas na ozemlju ljudstva Chichimeca. Sledila je dolgotrajna vojna (1550-1590) med španskimi silami in avtohtonimi ljudstvi v Ameriki. Leta 1585 imenovani podkralj Alonso Manrique de Zuñiga se je začel pogajati z voditelji ljudstva Chichimeca, kar je pripeljalo do premirja in konec vojne.

Cerkev v arheološkem parku Treh kultur še v Ciudad de Mexico

V kolonialnem obdobju (1650 1810)  je bila Mehika del veliko večjega podkraljestva Nova Španija, ki je obsegala današnjo Kubo, Portoriko, Srednjo Ameriko, na jugu Kostariko, jugozahod ZDA, Florido in Filipine. Španski konkvistador Hernán Cortés je osvojil velik Azteški imperij in ustanovil Novo Španijo kot največji in najpomembnejši del vseh španskih kolonij. Španija je v 16. stoletju usmerila svojo energijo na območja z gosto poseljenostjo predkolumbovskih civilizacij, saj so ta območja zagotavljala delovno silo in ljudi za pokristjanjevanje.

Stara cerkev ob nebotičniku v Ciudad de Mexico

Prebivalstvo Nove Španije je bil razdeljeno v štiri glavne skupine ali razrede. Najmočnejša skupina so bili Španci, ljudje, rojeni v Španiji in poslani čez Atlantik, da upravljajo kolonijo. Samo Španci so lahko dobili visoka delovna mesta v kolonialni vladi.

Turiste najprej zapeljejo v cerkveno nakupovalno središče

Člani druge skupine, imenovani Kreoli, so bili iz španskih družin, ki pa so bili rojeni v Mehiki. Mnogi Kreoli so bili uspešni posestniki in trgovci. Toda tudi najbogatejši izmed njih so zelo redko dobili delo v vladi, ki je bila pod nadzorom Špancev.
Tretja skupina so bili Mestici in so imeli precej nižji položaj v kolonialni družbi. Mestici so bili mešanci med potomci španskih prednikov in Indijanci. Tako Španci kot Kreoli so jih gledali zviška. Veljalo je rasistično prepričanje, da so ljudje s čistim evropskim izvorom boljši od vseh ostalih.

Cerkev v nedeljski Choluli

Najrevnejši in najbolj zatirana skupina v Novi Španiji so bili Indijanci, prvotni prebivalci dežele.

Nontranjost cerkve zgrajene na piramidi v Choluli

Zunanjost iste cerkve

Poleg navedenih skupin je bilo nekaj tudi temnopoltih Afričanov. Ti so bili pripeljani kot delavci in so si delili usodo z Indijanci. Sestavljali so približno 4 do 5 odstotkov prebivalstva, njihove mešane potomce so imenovali mulati.

Notranjost cerkve v Tonantzintlu

Mehika je zagotovila več kot polovico davkov imperija. Da bi zaščitili državo pred napadi angleških, francoskih in nizozemskih piratov in s tem tudi prihodke kralju, sta bili le dve pristanišči odprti za zunanjo trgovino: Veracruz na Atlantiku in Acapulco na Pacifiku. Pirati so napadli, oropali in razdejali več mest: Campeche (1557), Veracruz (1568) in Alvarado (1667).

Vse je v ornamentih

Že od samega začetka je kraljevina spodbujala izobraževanje. Mehika se ponaša s prvo osnovno šolo (Texcoco, 1523), prvo univerzo (1551) in prvo tiskarno (1524) v Severni in Južni Ameriki. Avtohtone jezike so preučevali predvsem z verskimi naročili.

Zunanjost cerkve

V Mehiki so v tem obdobju nastali pomembni kulturni dosežki kot je literatura sestre Juane Inés de la Cruz, baročne pesnice (12. november 1651 – 17. april 1695) in Juana Ruiza de Alarcóna (1581? – August 4, 1639), novošpanskega dramatika. Zgrajene so bile katedrale, javni spomeniki, utrdbe in kolonialna mesta, kot so Puebla, Ciudad de Mexico, Queretaro, Zacatecas in drugi, ki so danes del Unescove svetovne dediščine.

Bogastvo keramike ne preseneča, saj so jo poznali že Azteki

Sinkretizem med avtohtonimi in špansko kulturo je doprinesel danes svetovno znane izdelke: tequila (tudi mezcal) (prva destilarna v 16. stoletju) – dejstvo: vsaka Tequila je Mezcal, toda vsak Mezcal ni Tequila, Mariachi (18. stoletje), jarabe (zvrst glasbe 17. stoletje), charros (tradicionalni konjeniki 17. stoletje) in zelo cenjena mehiška kuhinja, mešanica evropskih in avtohtonih sestavin in tehnik.

Vse moraš obvladati do podrobnosti

Do začetka leta 1800 so mnogi rojeni Mehičani začeli razmišljati, da bi Mehika postala neodvisna od Španije, po vzoru Združenih držav Amerike. Človek, ki je končno začel z idejo upora proti Španiji, je bil katoliški duhovnik Miguel Hidalgo Y Costilla.

Mehiški barok je sijajen

15. septembra 1810 se je začel pod vodstvom Miguela Hidalga y Costilla boj za osvoboditev Mehike izpod španske krone. Vodilne osebnosti v vojni za mehiško neodvisnost so bili duhovnik José María Morelos, Vicente Guerrero, španski general Agustín de Iturbide in general Antonio López de Santa Anna. Bitka je trajala enajst let, dokler se ni Osvobodilna vojska preselila leta 1821 v Ciudad de Mexico. Leta 1821 so razglasili neodvisnost in postali cesarstvo. Leta 1824 se je država preoblikovala v republiko.

Cerkev Santo Domingo v mestu Puebla

4. oktobra 1824 je Republika Mehika sprejela zvezno ustavo. Guadalupe Victoria je postal prvi predsednik Mehike. Njegovo pravo ime je bilo Manuel Félix Fernández, a je izbral vzdevek za varstvo Marije Guadalupske in Victoria za zmago. Leta 1828 ga je zamenjal Manuel Gomez Pedraza, ki mu je sledil v istem letu Vicente Guerrero. Leta 1829 je bil zadnji poskus Špancev, da bi zavzeli Mehiko. Zavojevalci so bili poraženi v Tampicu na severu države Veracruz. Leta 1830 je postal novi predsednik Anastasio Bustamante, sledil je leta 1832 Melchor Múzquiz. V istem letu je bil spet predsednik Pedraza. Prvič je leta 1833 postal predsednik Antonio López de Santa Anna, ki ga je leta 1835 zamenjal Miguel Barragán. Angleški naseljenci v Mehiki, ki so spadali v Teksas so želeli neodvisnost. Po bitki pri Alamu in porazu mehiške vojske ob reki San Jacinto leta 1836, Teksas postane neodvisen… (Po Wikipediji)

Zmagala je krščanska vera

Marijan Zlobec