Na velikem trgu pred katedralo v Mexico Cityju se vsak večer zbira zelo veliko ljudi. Osrednji in daleč največji prostor je namenjen rekreaciji, ne zabavi. Kot sem najprej od daleč opazil, sta tam postavljeni kar dve drsališči v rekreativne namene, eno pa ima še precej veliko tribuno za gledalce, za kakih dva tisoč ljudi.
Plastično drsališče sredi Mexico Cityja, fotografije Marijan Zlobec
Najprej sem pomislil, da se bliža novo leto in da imajo ljudje radi isto kot pri nas v Evropi: drsanje na ledu. Potem sem se malo bolj približal in opazil, da se obiskovalci ne drsajo po ledu, ampak po posebni beli plastiki, ki od daleč spominja na ledeno ploskev. Seveda nimajo kotalk, ampak prave drsalke, vozijo se in drsajo pa ravno tako, kot če bi pod nogami imeli led.
In zakaj mi tega rekreativnega prostora nimamo nekje čez vse leto in za vse generacije rekreativcev, šolarjev, mladino…? Zato, ker nihče ne pomisli, da se prav tako lepo da drsati po plastiki kot po ledu.
Stožice ne bodo nikoli dokončane v prvotnem smislu ali funkciji, ker je bila ideja nakupovalnega središča z množico trgovin zgrešena. Trmasto vztrajanje župana Zorana Jankoviča pri svoji zmoti je nesmiselno.
Projekt Stožic je treba spremeniti in ga v celoti podrediti ali prilagoditi športu in rekreaciji. Tam se še da zgraditi drsališče s plastično podlago in z ustreznimi prostori za obiskovalce. Možno je še več rekreacije, povezane s kolesarstvom, sprehodom ob Savi, jahanjem, konjeništvom in nasploh obuditvijo vsega, kar se je že nekoč dogajalo, tudi s kopanjem v Savi, če se spomnimo, kdo izmed slovitih Slovencev se je nekoč bil tam utopil.
Dokler nisem videl plastičnega drsališča, pravzaprav dveh v središču Mexico Cityja, na podobno funkcijo propadlega dela Stožic nisem pomislil, sedaj pa.
In tu neham, saj ste vse razumeli.
Marijan Zlobec