Slovenska matica je danes v svoji dvorani častila ali gostila Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta in še enkrat pokazala, da ima vrata odprta za ves slovenski kulturni in etnični prostor, še posebej za rojake na Koroškem, Tržaškem, Goriškem in v Videmski pokrajini, ki morajo v Ljubljani kot metropoli najti svoj prostor in hkrati vedeti, kje so dobrodošli ali zaželjeni. Žal to danes ni samo po sebi umevno.
Gostje iz Trsta in Gorice v dvorani Slovenske matice, fotografije Marijan Zlobec
Pri Krožku za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta sta v zadnjih mesecih izšli novi knjigi, ki govorita o tržaški zamejski polpretekli zgodovini. Ivo Jevnikar je uredil zbornik prispevkov o znameniti družini Župan iz Lonjerja pri Trstu, ki ga je društvo izdalo v sodelovanju z založbo Mladika.
Dr. Ignacija Fridl Jarc
Goste iz Trsta in Gorice je uvodoma predstavila in pozdravila tajnica Slovenske matice dr. Ignacija Fridl Jarc. Med drugim je poudarila, da Slovenci iz zamejstva prinašajo v “osrediščeno miselnost svoje poglede”. Ti pa so večkrat drugačni, a dopolnjujoči.
Knjigi in izsledke raziskav, ki jih popisujeta, so v dvorani SM predstavili Ivo Jevnikar, prof. Peter Černic, prof. Tomaž Simčič in Ondina Pečar, medtem ko sta se napovedana dr. Nevenka Troha in dr. Gorazd Bajc zaradi snega opravičila.
Ivo Jevnikar
Kot 50. zvezek Krožka Virgil Šček je v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič izšel zbornik Boj za narodne pravice in demokracijo o povojnem obnavljanju političnega življenja Slovencev v sedanjih mejah Italije, ki ga je prav tako uredil Ivo Jevnikar.
Jevnikar ima bogate izkušnje večdesetletnega dela, izhaja pa iz še večje kulturne tradicije svojega očeta prof. Martina Jevnikarja, slovenskega literarnega zgodvinarja, urednika, esejista, prevajalca, kritika, kulturnega delavca, organizatorja in univerzitretnega profesorja, med drugim urednika in glavnega pisca gesel v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu.
Knjigo Boj za narodne prvice in demokracijo Povojno obnavljanje političnega življenja Slovencev v sedanjih mejah Italije je predstavil kot zbornik razprav s simpozija, ki je bil že leta 2007, in sicer je imel naslov Ob 60-letnici obnovitve samostojnega slovenskega političnega nastopanja v sedanjih mejah Republike Italije.
Profesor in ravnatelj Peter Černic
Tik pred simpozijem je umrl deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Mirko Špacapan, vendar so ga uspešno izpeljali. Sedaj pa se je pokazala še priložnost, da s pomočjo Krožka Anton Gregorič – Študijski center za družbeno – politična vprašnja iz Gorice, izdajo referate v knjigi.
Uvodni razpravi sta prispevali Nevenka Troha (Julijska krajina po koncu druge svetovne vojne) in Raoul Pupo (Proitalijanske stranke v coni A Julijske krajine). Bistvena je bila zahteva primorskih Slovencev, vse od agresije Italije na Jugoslavijo, da se združijo z ostalimi rojaki v Zedinjeni Sloveniji. Mnogi so se zato pridružili osvobodilnemu gibanju in Osvobodiln fronti še mnogi duhovniki, še posebej na Tržaškem, manj na Goriškem. Troha govori o razcepu v slovenskih vrstah, še posebej glede mej in je prišlo do razcepa tako v proitalijanskih kot projugosovanskih vrstah ali blokih. Vse to avtorica opiše na kratko, vendar pa bi bilo že skrajni čas, da se vprašanja okrog mej, od začetka do konca in z vsemi nasprotji sedaj, ko ni več cenzur in so na voljo novi dokumnenti, razišče in čim širše obelodani na novo.
Novo Gorico bo z Gorico kandidirala za Evropsko prestolnico kulture let 2025
V drugem sklopu knjige so objavljeni referati Nine Lončar (Od velike enotnosti do bolečih razkolov), Petra Černica, Iva Jevnikarja (Politični monopol in nasilje, bojkot, fratelanca), Viljema Černa (Preganjanje se nadaljuje) in Erike Dolhar (Kanalska dolina med Italijo, Jugoslavijo in Avstrijo).
Profesor in ravnatelj Peter Černic je napisal razpravo Obuditev demokratične politične tradicije na Goriškem po drugi svetovni vojni – Rojstvo Slovenske demokratske zveze. Spomnil je, da je liberalno tigrovski gibanje najprej sodelovalo z Osvobodilno fronto, ob koncu druge svetovne vojne pa spoznalo izigravanje komunistične partije na račun vrednot demokracije, kot piše v referatu. Slovenska demokratska zveza je bila ustanovljena 17. januarja 1947, s tem pa se je začela slovenska politična polarizacija na Goriškem. Slišali smo, da je bil Andrej Uršič, urednik glasila stranke SDZ Demokracija, 31. avgusta 1947 ugrabljen pri Kobaridu in postal žrtev političnega nasilja Udbe, tako da se ne ve, kdaj je bil po vsej verjetnosti ubit. Poleg Uršiča je bil vodilni tigrovec Avgust Sfiligoj. Katoliški tabor pa je še prej ustanovil Slovensko narodno demokracijo (ustanovni zbor je bil 29. junija 1946). Prvi predsednik nove stranke je bil dr. Teofil Simčič.
Naslovnica
Černic navaja rezultate prvih povojnih občinskih volitev v Gorici; zmagala je seveda DC – Krščanska demokracija, (48,5 % glasov), Slovenska demokratska zveza je prejela 5,3 %, Demokratska fronta Slovencev, v kateri so bili Titu zvesti levičarji, 9,4 %, Stalinu (Vidaliju) zvesti levičarju so kandidirali na listi Komunistične partije Italije in so prejeli 6 % glasov…
Černic je problematiko političnega delovanja Slovencev nakazal še v širšem časovnem okviru. Najbolj opažena je bila njegova pomisel, da je bilo na Goriškem več svobode leta 1914 (kot po drugi svetovni vojni) in da fašizem ni takoj posegel s svojimi prepovedmi (slovenščine, slovenskih knjig) leta 1925, ampak šele leta 1930. (To se zdi manj verjetno, saj so fašistične oblasti zaplenile slovenske knjige Goriške matice, Goriške Mohorjeve družbe in knjižne zbirke Luč že leta 1928).
Profesor Tomaž Simčič
Prav tako veliko pozornost je tiskovna konferenca namenil knjigi Županovi iz Lonjerja. Tu so nastopili uvodoma njen urednik Ivo Jevnikar, predvsem pa prof. Tomaž Simčič in domačinka iz Lonjerja Ondina Pečer. Tudi ta knjiga je rezultat manjšega simpozija, ki je potekal ob odkritju spominske plošče trem bratom iz domače rodbine Županovih. To so bili duhovnik Anton Čok (1878 – 1927), ravnatelj Andrej Čok (1884 -1942) in politik Ivan Marija Čok (1886 -1948). Čeprav so bili idejno različni, so vsi zagovarjali aktivno slovenstvo, priznanje dostojanstva vsakega človeka in proti zatiranju slovenske narodne skupnosti.
Ondina Pečar in Peter Černic
Na simpoziju so sodelovali Lida Debeljak Turk (Šolnik in kulturni delavec Andrej Čok) , Tomaž Simčič (Duhovnik in krščanskosocialni delavec Anton Čok), Gorazd Bajc (Dr. Ivan Marija Čok, Foreign Office 371 – fascikel 48882 in drugi novi viri o njem), objavljen je govor ob odkritju spomenika (Franjo Batagelj), dodani so še spominski teksti (Vera Čok Vesel, Andrej Čok), opis slovesnosti 26. junija 2004 in osebni spomini domačinke iz Lonjerja Ondina Pečar.
Njena prisotnost je obogatila vzdušje, saj je Lonjer kot slovensko vas umestila v tržaško okolje s podrobno predstavitvijo njene zgodovine in sedanjosti. Ob vseh kriznih dogajanjih v preteklosti je izrazila zmerni optimizem, saj v slovensko šolo hodijo otroci tudi od drugod. Za ilustracijo pa je prebrala še nekaj pesmic v dialektu.
Ondina Pečar
V pogovoru se je pojavilo več tem in vprašanj, od vrnitve Narodnega doma v Trstu Slovencem (in njegove vsebinske oziroma programske funkcije), do obogatitve kulturne dejavnosti v goriškem Trgovskem domu, pa vse do kandidiranja Nove Gorice in Gorice za Evropsko prestolnico kulture leta 2025 in povečanega števila zamejskih Slovencev, ki nadaljujejo študij na slovenskih univerzah, še posebej v bližnjem Kopru, seveda po tradiciji tudi v Ljubljani (od 2000 študentov pred leti na 4500 sedaj).
Tomaž Simčič in Ondina Pečar
Ivo Jevnikar je citiral nekatere člene pogodb, ki govorijo o tem, da vrnitev ne bo lahka, saj bi v tem primeru Slovenci morali najti in plačati (slišali smo 10 milijonov EUR) za nadomestne prostore za sedanje uporabnike (ne pa Italija, ki si je slovenski dom prisvojila). Dejavnosti je možno precej, na primer že preselitev študijske knjižnice oziroma še drugih od nje ločenih enot pod eno streho z veliko večjimi kapacitetami. Galerija bi obnovila tradicijo, ki sega v leto 1907 s prvo razstavo slovenskih impresionistov in nasploh veliko slovensko (tudi hrvaško) likovno rastavo, ki sta se je med drugim udeležila Ivan Grohar in Rihard Jakopič iz Ljubljane, iz Hrvaške pa je prišel tedaj že evropsko znani, soustanovitelj Dunajske secesije Vlaho Bukovac. Podobno bo treba v celoti osvojiti goriški in prav tako Fabianijev Trgovski dom, ki so ga nekaj let po Narodnem domu požgali fašisti.
V teh programih bi se morala slovenska skupnost bolj povezati z matico, in to vso Slovenijo, ne samo Ljubljano in njeno ozko uradno politiko.
Marijan Zlobec