Tako! Zdaj sem pa prisiljena spregovoriti o resničnih dejstvih, ki sem jih doslej iz obzirnosti zamolčala.
Vse bolj jezna Svetlana Makarovič, fotografije z literarnega večera v Mini teatru Marijan Zlobec
Spočetka je bilo nad idejo moje biografije silno navdušenje – razen seveda pri meni. Dokler smo se dobivali malo tu malo tam na dobra kosila in pijačo (čeprav jaz ne pijem) smo se zabavali, smejali, tjavdan klepetali in filozofirali. Ko pa bi se bilo treba zresniti in začeti delati, je bilo vneme Slapšakove in Valenčiča kar hitro konec. Nazadnje sem z vzdihom ugotovila, da bo najhitreje, če uvoda v svoje otroštvo in odraščanje napišem kar sama. In sem ju napisala, da se stvar premakne z mrtve točke.
Gospa Slapšak se je zavezala, da bo napisala študijo o moji poeziji. Jo je napisala? Ne duha ne sluha o njej. Zavezala se je, da bo uredila mojo bibliografijo. Jo je? Ni. Po dolgem času je poslala krajši tekst, kjer je opisovala svoje potovanje po Grčiji in nekaj o antični kulturi, kar pa ni bilo povezano z vsebino knjige. Od Valenčiča dolge mesece nobenega resnega teksta.
O tem, da naj bi onadva trdo in dolgo garala, ne more biti nobenega govora. Edini, ki je svoje delo jemal resno in odgovorno in delal brez zavlačevanja, je bil kolega Matej Šurc. Onadva pa sta se na delovno disciplino požvižgala in sta ves čas krepko zabušavala ter se na naših seansah luštno imela, to je pa tudi vse. Z Matejem sva ostala sama in tako Luciferko tudi dokončala.
A glej si ga no: pred kratkim sta na lepem začela silno jamrati in se pritoževati, da sta bila po krivici odrinjena iz ekipe. Da sta imela menda neke stroške? In celo, da sem jaz tista, ki mi gre samo za denar. Zato sem se odločila, da se v celoti odrečem svojemu honorarju v njuno korist, tem bolj, ker je vprašljivo, če jima je Beletrina plačala dogovorjeno odškodnino za njun »zapravljeni čas«(?)
Seveda sta se znašla v dilemi, kako obdržati lep obraz pred javnostjo. Pa sta pogruntala, da naj jaz svoj honorar v njunem imenu nakažem v humanitarne namene, potem bi pač izgledalo, kakor da sta ona donatorja. In to z mojim denarjem. Pa ne da si navsezadnje domišljata, da imata do mojega honorarja pravico? Kako, prosim?
Res je, da že dolga leta s svojim denarjem, kadar le morem, pomagam otrokom, drugim ljudem in živalim v stiski. Kdaj pa kdaj kdo to tudi zlorabi, se pač zgodi.
V resnici mi ni prijetno naštevati svojih humanitarnih dejanj, a sta me Slapšakova in Valenčič s svojo licemernostjo v to prisilila.
Kar izdatno sem med drugim pomagala: Društvu Palčica. Aniti Ogulin. Botrstvu. Gratis predstave Pasja procesija v Kinu Šiška pa Coprnica Zofka in Šov strahov v Pionirskem domu. Gratis moji nešteti avtorski recitali in šansonski koncerti. Donacija filmu Preboj. Donacija kranjskemu Društvu Mestni mačkon, azilu Žverca v Škofji Loki, Društvu proti mučenju živali Maribor, Društvu za dobrobit živali Izola. In donacije raznim pomoči potrebnim posameznikom, med njimi tudi gospe Svetlani Slapšak – kolikokrat in koliko denarja je dobila od mene, ko je bila v stiski, pa dobro ve sama in bi se morda spodobilo, da bi se tega spomnila.
Nekaterim drugim posameznikom, katerih imen ne navajam, da jih ne bi spravila v zadrego, pa sem vendarle vsaj malo s svojimi donacijami polepšala življenje.
Toliko o dobrodelnosti, gospa in gospod. Mogoče se vendarle malo zamislita, a če celo špekulirata, da vama pripada pravica do mojega honorarja, če celo trdita, da hočem s to donacijo poravnati nekakšno krivico, ker sem vaju izločila iz ekipe, vaju obveščam, da vama je tu krepko spodletelo in bom svoj pošteno zasluženi honorar ter pripadajoče tantieme od prodanih izvodov knjige Luciferka z največjim veseljem obdržala zase in za svoje muce.
Vidva pa zganjajta svojo lažno humanitarnost s svojim denarjem – od mojega pa odslej roke stran!
Svetlana Makarovič