Vlado Kreslin je hočeš nočeš po devetindvajsetih letih nepretrganega nastopanja v Poletnem gledališču v Križankah, tokrat na 67. Ljubljana Festivalu, postal živa legenda. Po reakciji občinstva, ki je pridno pelo nekatere njegove pesmi, je tako rekoč ponarodel, kot pred desetletji Avsenik in Slak pa še kdo, da ne bo pomote.
Po koncertu si je najprej vzel čas za svoje mlade, manj mlade ali nekoliko starejše občudovalce, saj izhajajo iz vseh generacij, kot smo videli v avditoriju, žal pa so nekatere družine z otroki, ki so jim zaspali v naročju, morale oditi še pred koncem koncerta, tako da je bil promet v avditoriju na sinočnjem koncertu praktično nenehen, vključno s prihodom in sorazmerno hitrim odhodom samega premiera Marjana Šarca (s spremstvom).
Težko je bilo priti do njega, ko je bil še vsem na voljo in se je pokazalo, ne le da se rad podpisuje, ampak še uslužno popularno osebno fotografira.
Vsako zvezdništvo ima svoje obveznosti do občinstva, kar pa organizatorji koncertov različno upoštevajo; od popolne blokade stikov z nastopajočimi do organizirane odprtosti. Sinoči je prvi korak storil sam nastopajoči kantavtor in prišel svojim simpatizerjem naproti.
Največ je bilo mladih in med njimi članov novo nastalega Slovenskega nacionalnega simfoničnega orkestra.
Vlado Kreslin ima velik smisel za vsakršno nastopanje; če ne bi bil kantavtor, bi bil gledališki igralec, bi že kaj našel, če ne drugih vlog, pa bi igral samega sebe.
Njegov oče se mi vedno bolj kaže kot mladostni gospod. Če bi imel še rdeč metuljček, bi ga odpeljal v opero v Salzburg.
Vedno zna kaj zanimivega in osebno doživetega povedati, tako da hitro utihne celo njegov zgovorni sin.
Čeprav hoče narediti slabši vtis o sebi z onimi “penezi nazaj”, pa je Pubi fin gospod.
Milan Kreslin, rojen leta 1928, ve o svetu ob Muri toliko stvari, da bi ga lahko bili izbrali za slavnostnega govornika v Beltincih, mogoče pa bodo napako popravili in mu dali besedo na bodočem slavju v Murski Soboti ob odprtju spomenika ob stoletnici pridružitve Prekmurja Sloveniji. Zakaj nastopajo vedno isti politiki?
Njegov Vlado lahko le intervenira s kakšnim podvprašanjem in očitnim spoštovanjem, do očeta, ki ve trikrat več kot on.
Direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek mu je pomagal sestopiti z odrčka na Peklenskem dvorišču.
Potem je Vladu čestitala rojakinja Vika Potočnik.
Skupaj pa sta, tokrat ne z odra, zapela s šefom Big Banda orkestra Slovenske vojske Rudolfom Strnadom.
in z rokami iskala pravo intonacijo.
Končno sta jo našla.
Marijan Zlobec