Nastop kantavtorja Tomaža Domicelja na 67. Ljubljana Festivalu je bil tipično njegov. Kaj to pomeni, pa ve vsakdo, ki ga pozna.
Tomaž Domicelj na Peklenskem dvorišču, vse fotografije Marijan Zlobec
To je bil njegov četrti nastop; trije so bili na Peklenskem dvorišču, eden pa spričo dežja v Viteški dvorani Križank.
Domicelj je vsakokrat pripeljal še koga drugega za spemljavo, da ni bil ravno sam, tako da ga glasbeno spremlja in dopolnjuje, kolikor se pri njem to sploh da, saj je v prvi vrsti sam svoj gospod in gospodar. Oni drugi pa mora biti ves čas govorno tiho.
Domicelj je glasbenik s svojo zgodovino in identiteto, tako samosvoj, da ne paše v noben širši koncept, ne festivalski ne vsebinski; najraje je sam, tako da lahko med nastopanjem čim več govori. Tu pa ne neha in ne neha, tako da je več kot pol koncerta literarne narave, lahko bi rekli kot nekakšen literarni večer, pri katerem je besedilo najprej ustni komentar takoj zatem petega, bodisi da je avtor vseh tekstov on sam, ali pa slučajno še kdo drug.
S svojim konceptom nekako bolj sodi v serijo pričevalcev o slovenski, pa tudi širši kantavtorski sceni, s tem da redko koga sploh omenja, razen sinoči nekaj medtem umrlih veličin, ki so bili jasnoda njegovi polstoletni prijatelji.
Ali je ob svoji petdesetletnici nastopanja dovolj znan in priljubljen, si sam ne beli glave, itak je prepričan, da je, kar tudi je, le da je manj naporno poslušati njegove izvedbe s posnetkov in videov, kar je danes že splošna praksa.
Kantavtorstvo namreč ni nekaj lahkega in hitrega; v njem moraš zaobjeti vse, tako rekoč celostno podobo svojega ustvarjalnega stvarstva. Si ali nisi.
Včasih pomislim, da je tega manj, kot se zdi, da imamo vsaj nekaj takih glasbenikov, a jih v bistvu ni veliko. Vsi iščejo nekaj bolj za “širše množice”, medtem ko se pri Domicelju zdi, da mu je dovolj dvesto, tristo najbližjih ljudi, med katerimi jih vsaj pol osebno dobro pozna.
Ko ima človek svojo zgodovino, le-ta govori zanj in namesto njega ali o njem. Pri Domicelju pa je vse to in še on sam s svojimi dodatnimi komentarji, ki te včasih zvijejo do smeha, ker butne kakšno, kot da ni za v javnost, ali kot da je proti cenzuri, če že ne kar sovražni govor.
Poje še vedno lepo in sveže, na kitare igra prav tako še odlično, a vendarle se mi zdi, kot da malo preveč “teži”.
Kako to besedo razložiti v glasbenem smislu, da bi bila celovito prezentna, bi se najraje ali nabolje opredelilo z znanim stavkom:”Skrajšaj malo”!
Zdaj se moramo odločiti, ali bo Tomaž Domicelj igral in govoril sam, ali pa bo na odru poleg njega in o njem govorila Bernarda Žarn. Če bi prišla zraven še Lorella Flego, pa je itak mrzel, da ne rečem mrtev in nastopijo namesto njega Melodije morja in sonca.
Tako pa lahko dobi dvojno gažo: za glasbeni nastop in za vodenje koncerta.
Malo sem njegov koncert zamudil, ker sem bil pred tem v Slovenski filharmoniji, a je bil še vedno program dolg skoraj tri ure, tako da ga bodo na koncu sfrizirali za dvourno oddajo na Radiu Slovenija 1.
Tu pa ne bo prišlo do izraza vse tisto, o čemer je lahko govoril le v živo in pred cenzuro “sovražnega govora”.
Kolikor pa se spomnim, v preteklih primerih vendarle ni bil kaj dosti brisan. Vedno nekaj bolj opisuje kot kaj bi lahko bilo, in za to navede primr, potem pa pojasni, da ni tako, in je rešen.
Tu pa je potrebna, kot rečeno celostna podoba, kot je nima nihče drug.
Tomaža Domicelja je poleg njega ubogljivo spremljal na kitari prijatelj Zdenko Cotič Cota, dvakrat pa je na oder z orglicami v ustih prišel še najboljši glasbenik med oštirji, ampak ne vem, če smem delati reklamo zanj in za njegovo gostilno nekje na Gorenjskem.
Marijan Zlobec