Založba Beletrina je pravkar predstavila Tri smrti Gabriele Babnik, kajpada roman, s katerim nadaljuje uspešno in mednarodno odmevno pisateljsko pot, razpeto med Evropo in Afriko, Ljubljano in glavnim mestom Burkine Faso, za Slovence z malo vaje kar hitro izgovorljivim Ouagadougou. Kot smo slišali na literarnem večeru, ima Babnikova slovensko državljanstvo, osebno izkaznico pa burkinofaško. Z njo se rada identificira na Pošti Slovenije ali v slovenskem parlamentu. Deluje. Itak jo vsi poznajo, saj je slavna pisateljica.
Gabriela Babnik, foto Marijan Zlobec
Tri smrti so kot nekakšen triptih o smrti treh žensk, ki jih je pisateljica neposredno ali posredno, preko fikcije poznala. To so Mama, Ida in Mariam.
Tjaša Koprivec in Gabriela Babnik
Pisateljica je potrebovala določen premor med prejšnjima zelo odmevnima romanoma: Sušna doba iz leta 2012, ki je že prevedem v več kot deset jezikov in je zanj prejela nagrado Evropske unije za književnost, sledil pa je prav tako odmeven roman Intimno, leta 2015. Tako je nov roman Tri smrti nastajal štiri leta.
Ali je res vplivala nanjo knjiga Tri močne ženske Marie N’Diaye, vpeta v odnose med Afriko in Francijo, je vprašanje bolj formalne zgradbe kot same vsebine njenega romana, saj je bila njena izkušnja Afrike, v katero se je prvič podala kot enaindvajsetletnica, seveda osebna in avtonomna. Triptih pa je nasploh priljubljena oblika umetnin.
Roman je nastajal počasi, nekontinuirano, s pavzami, skratka ni bil napisan v enem zamahu ali s pisanjem vsak dan, kot se običajno zdi, da to počno poklicni pisatelji ali danes prekarni delavci. Vedno piše na roko.
Gabriela je samostojna književnica, a mora hkrati skrbeti za svojo družino; kot smo videli na literarnem večeru v Kavarni Drame SNG, so jo prišli poslušat trije otroci, potem pa še mož.
Pisateljico zanimajo migracije; z njimi je kot obsedena, je povedala; ob njih pa svoboda, in to vsakršna, zanjo pisateljska, intelektualna, družbena in osebnostna. Kdaj nastopi revolucija in zakaj ? Zakaj se je zgodila v Burkini Faso, ko so šli na cesto dobesedno vsi ? Upor nastane, ko ni več nobene druge možnosti in ko nimaš več kaj izgubiti. Ob tem je primerjala razpad Jugoslavije in še poprej kolonialne Afrike.
Pri triptihu je vedno vprašanje, kako so posamezni deli močni ali enakovredni, kako zunanji krili pokrijeta sredni del. Tu take umetnostnozgodovinske oznake seveda ni, a ima pisateljica natančen vplogled v razmerju “moči” v zgradbi in vsebini.
Morda je najbolj avtobiografski drugi del. v katerem nastopata prekarna delavka in novinar, ko se spoznata in združita.
Mama v prvem delu je precej metaforična; pride do spoznanja, da Boga ni in da je naše življenje zgolj naključje, ne pa v božjih rokah.
Tretji del pa je fikcijska biografija Mariam Sankara, vdove po Thomasu Sankari, čigar truplo je bilo pred več kot tridesetimi leti vrženo na smetišče. Vdova potem zavrne vse moške… Pisateljica reflektira položaj ženske ob moškem, sprašuje se, kakšno je sodobno življenje v dvoje, še posebej za ustvarjalca ali ustvarjalko.
Prisluh lastni erotiki je morda preizkus, do kod si pisateljica upa, ko vrta po sebi in skuša to zapisati. Pisati o erosu je verjetno najvišja zahtevnostna stopnja slehernega pisatelja.
Ko je Babnikova govorila o migracijah, je opozorila, da je v zadnjem času že več migracij iz Evrope nazaj v Afriko in tam pod zemljo, v rudnike, še posebej v rudnike zlata v Burkini Faso, kjer vlada zlata mrzlica.
Ugotovitev skozi vprašanje moderatorke, literarne urednice Tjaše Koprivec, češ da od romana do romana Gabriela Babnik vedno bolj napreduje, postaja zrelejša in globlja, se kaže kot dodatno povabilo k branju vseh njenih romanov.
Odprto pa je vprašanje, ali se bo njena želja, da bi posneli film po romanu Sušna doba; o ljubezni med dvainšestdesetletno srednjeevropsko oblikovalko in sedemindvajsetletnim afriškim mladeničem, uresničila. Rada bi imela igralko Meryl Streep.
Marijan Zlobec