Svet slovenskih organizacij iz Trsta in Gorice je na medije naslovil svoje žalostno sporočilo, da je za vedno odšla prof. Lojzka Bratuž. Njihovo pismo objavljam kot je bilo napisano, se pravi s poudarkom na njeni veri.
Lojzka Bratuž na svojem domu, foto FB/Jože Možina
Kot je znano, je bila hčerka pesnice in učiteljice Ljubke Šorli in skladatelja, organista ter pevovodje Lojzeta Bratuža, ki so ga italijanski fašisti umorili na nabolj krut in poniževalen način, tako da je bil prisiljen piti strojno olje.
Svet slovenskih organizacij se klanja spominu na prof. Lojzko Bratuž, ki nas je danes ponoči zapustila in odšla v objem božjemu Očetu. Našo goriško in celotno zamejsko stvarnost je obogatila s svojim neutrudnim delom za slovenski jezik, književnost in kulturo. To delo je opravljala na slovenski šoli, na videmski univerzi in z objavljanjem številnih publikacij. Pri tem je potrebno podčrtati, da je ravno z objavljanem knjig približala slovensko književnost italijanskemu svetu, za kar si je tudi zaslužila pomembna priznanja. Dragoceno je bilo njeno zvesto prizadevanje na cerkvenem področju tako z raziskovalnim delom kot z negovanjem cerkvene glasbe in petja, ki je bilo poplačano s papeškim priznanjem.
Prof. Lojzka Bratuž je dosledno živela poslanstvo svojega očeta Lojzeta Bratuža, ki je svoje življenje daroval za slovenski narod, in svoje matere Ljubke Šorli, ki je pretrpela huda mučenja s strani fašističnih oblasti. Skupaj z bratom Andrejem sta se zavezala za zvestobo slovenski besedi in pri tem nista nikjer izražala sovraštva ter maščevanja do tistih, ki so jim tako hudo prizadeli otroška leta.
Svet slovenskih organizacij si še posebno šteje v čast, da je bila prof. Lojzka Bratuž tudi aktivna znotraj civilne družbe in v sklopu krovne organizacije. Več let je vodila Združenje cerkvenih pevskih zborov v Gorici in bila predsednica Deželnega sveta SSO. Na letošnji Prešernovi proslavi v Čedadu sta ji dve krovni organizaciji SSO in SKGZ podelili priznanje za življensko delo.
Naj ji Bog obilno povrne za vse dobro, kar je naredila in pretrpela za slovenski narod.
85. letu starosti. Predstavljajo jo kot literarno zgodovinarko in jezikoslovko, delujočo v zamejskem prostoru na Goriškem. Italijanski prostor je seznanjala s slovenskim jezikom, literaturo in kulturo na različnih kulturnih prireditvah, simpozijih in znanstvenih sestankih, tečajih slovenščine za učitelje in srečanjih predstavnikov obeh narodov.
Aktivna je bila pri Slavističnem društvu Trst-Gorica-Videm, tudi kot njegova predsednica, na glasbenem področju ter v različnih prosvetnih društvih na Goriškem.
Kot piše v leksikonu Osebnosti, se je rodila leta 1934 v Gorici. Diplomirala je iz literarnih ved na Filozofski fakulteti v Trstu. Od leta 1953 je poučevala na slovenskih šolah v Gorici ter od leta 1978 do upokojitve predavala slovensko književnost na Fakulteti za tuje jezike in književnosti v Vidmu.
Posvečala se je slovenskim književnikom druge polovice 19. stoletja, kot so Josip Jurčič, Simon Gregorčič in Karel Štrekelj, ter cerkvenim dostojanstvenikom in njihovi vlogi v slovenski kulturi in jeziku. Ukvarjala se je tudi z leksikografijo in slovaropisjem ter uredila več antologij in zbornikov, kot so Gorica v slovenski književnosti, izbrana dela Simona Gregorčiča in Rebulov in Pahorjev zbornik. Sodelovala je tudi s slovenskim tržaškim radiem v Trstu.
